Friko - Marko Mavhar: Še pred začetkom uradne zime se je začelo zares tudi v pravih severnih stenah.
V letošnji sezoni je prva »padla« severna stena Ojstrice. Herletovo smer (V, A1/IV, oz. VI, 450 m, 8 h) sta nedavno namreč preplezala Marko Mavhar in Miran Šumak (oba AO Grmada Celje).
Ker se zgodba začne že malo pred samim vzponom, naj vse skupaj pove kar Marko:
V začetku tedna sva se z Miranom po dolgem času dogovorila za pustolovščino. Kakor koli, vedel sem, da jo bova spet nekaj zagodila, kot ponavadi, če se nama uspe navezati na isto vrv.
V četrtek se dobiva na sestanku našega odseka. Na hitro spijeva pivce, nato pa gas in dolge luči proti Logarski. V mislih sva imela Igličevo smer, ampak nekje v meni pa je tlela želja o severni steni Ojstrice. Ni mi dalo miru, in ko mi je stena že pošteno zlezla pod kožo, sem moral prepričati samo še Mirana. Poznala sva zgodovino smeri in zgodbo o Marko Dularju, ki je prav v tej smeri izgubil bitko življenja ... po dolgem premlevanju med vožnjo sva se naposled odločila! Ampak pod pogojem, da bova v Logarski prisluhnila vetru, kaj pravi. Namreč, prejšnji vikend, me je na zaključku nek alpinist navdihnil z besedami " Ti samo vetr posluš! ". Seveda je ob kozarčku rujnega to izvenelo še bolj mistično in res sva se z Miranom ustavila sredi Logarske doline, stopila iz avta in oba nemo zrla v mračno steno, ki ji še tako močan sev lune ne razkrije obraza. Ledeni kristalčki so prekrili dolino in zvezde so se lesketale z neba. Tisti veter nama ni dal miru in odločitev je padla:" Greva v Herletovo, kar bo, pa bo!".
Po kratkem spancu sva se vsa omotična skobacala iz toplih spalk, oprtala nahrbtnike in zagrizla navkeber.
Še dobro, da nama prejšnji dan Tomo s tečajniki zgazil pot do zgornje Jame, saj se nama je naprej proti vznožju stene nesramno prediralo in počasi me je zapuščalo upanje o dobrih razmerah. Ampak ko sva bila že skoraj pod steno se je sneg popolnoma spremenil. Še malo prej sva skoraj plavala v snežni odeji zdaj pa že vlečeva nase dereze in z vso silo pritiskava ob podlago, da bi požrla sprednje konice derez. Pod steno sva se pripravila za vzpon, se na hitro okrepčala, nato pa sva se pognala po strmih snežnih vesinah. Sneg je bil vse bolj trden in zbit, tako da sva lahko nenavezana priplezala do prvega težavnega mesta v steni, ki mu rečejo prag. Tukaj sem naredil varovališče kar okoli ledene sveče, Miran pa se je pognal proti pragu, ki je bil neverjetno zalit. Tako sva plezala po trdnem snegu vse do Herletove votline. Vedela sva da naju do zloglasne prečnice loči le še en raztežaj, ki sva si ga prišparala za ogrevanje. Na hitro pomalcama najljubše politanke, nato pa zarineva iz luknje.
Pogled na prečnico, ki je v letnih razmerah prav prijazen je danes izgledal kar malo srhljiv. Kako bova to zlezla z derezami? Sem se vprašal. Nič, trebo bo zarint, dokler sem še topel, rokavice pospravim v žep, cepine pa na rame. Že prvi majhni oprimki mi iz rok izsesajo vso toploto. Sploh nimam občitka, kaj držim in ali bom lahko zadržal še kakšen oprimek. Telo mi drgeta in počasi me zapuščajo moči, ko si rečem: »Zdaj pa na pas mater!" in nekako le najdem dovolj energije, da se z nogami prebijem do police, ki vodi vse do konca prečnice. Sledi še nekaj akrobatskih gibov nato pa zanimiv prehod. Z eno roko držiš za majhen oprimeh, z drugo pa moraš hitro seči po cepinu in ga zabiti v sneg šele po tem te pričaka majhna polička, kjer si lahko urediš varovališče. Za mano se hitro prebije še Miran. Težav pa še zdaleč ni bilo konec, sledila je dolga prečnica, ki zna biti zoprna tudi poleti, tukaj je Miran pokazal svoje izkušnje in mojstrsko splezal na ono stran. Sledila sta še dva zmerna raztežaja do roba, ki sta za najine prežete moči pomenila kar velik zalogaj.
Hitrost je padla in vse težje je postajalo plezanje. Malo z rokami, malo z cepini in tako sva po osmih urah stala na robu. Vedela sva, da je pot zgažena čez Škarje na Ojstrico, zato sva se odločila, da se povzpnema še na vrh, nato pa sestop proti korošici in čez Škarje v Logarsko.
Že dve uri sestopava ob spremstvu lune in zvezd, iz Koče na jami pa nama je nesramno svetila luč in kazala na to, da je koča odprta. Pošteno zdelana odpreva vrata in zagledava oskrbnika Rada, njegovo mamo in Supina. Bila sva ju vesela, kot bi zagledala same svetnike. Rado naju prijazno postreže, s Samom pa malo pokramljamo ob topli peči. Čeprav ga že poznam kar nekaj časa, pa se ne morem načuditi, od kod mu toliko informacij, saj ve za slehern klin v Herletovi smeri.
Ura je neusmiljeno hitela z Miranom pa sva morala dalje v dolino, saj so naju naslednji dan čakale obveznosti. Bližje sva bila dolini, bolj nama je igralo srce ob misli na steno. Če sva na robu smeri hotela čimprej dol, pa se nama zdaj, ko se vozima proti domu, že toži po njeni strmini.
Vir in fotografije: Marko Mavhar