Dotik: V naravi lahko človeka, ki ne hiti, dohitijo njegove lastne misli.
Možno je, da se celo sreča s samim seboj.
Pravljična Slovenija, resnično lepa dežela (3)
Tako kot poleti daje kopalcem zavetje pred razburkanimi valovi burje, je Strunjan v novembru zatočišče sonca željnih ljudi. Obiskovalci plaže ob rahlo vzvalovani morski gladini zrejo v pokrajino in se predajajo prijetni bleščavi, nekateri s pijačo pred sabo. Čeprav je slovenska obala mala, ponuja veliko miru. Takoj za kopališčem se začne del plaže, ki ga ureja samo morje. Ne, ni mi bilo treba prebrati morja vodnikov ali po spletu brkljati za opisi, meji kopnega je zlahka slediti, tu se ne da izgubiti.
Bog se trudi, da pripelje množico ljudi v blagostanje, ki si ga ne zaslužijo, a jim da možnost sprejemanja samega sebe skozi Božje oči. (*)
Na rtiču Strunjan sezujem čevlje in si zaviham hlačnice, plima je ta ovinek preplavila. Pljuskanje vode mi da misliti: zakaj raje ne uberem poti čez sončni grič in ta košček obale prehodim nazaj grede, ko bo oseka? Srednje strma pot navkreber ima na levo odcep, ki ga pred leti še ni bilo. Lepa pot v pečevje je slepa, moram se obrniti. So jo naredili ljubitelji poletnih radosti, da se veselijo pogledov na kopalke brez pretesnih kopalk?
Lepo je, ko človek v lepem ni sam, za menoj prihaja skupina Gorenjcev. V gorah vlada hlad zapadlega snega, tu pa nam prija oprijemanje zemlje, pogrete od sonca. Pha, na planoti so med drevjem postavili trden lesen plot. Ne stoji niti na robu. Zakaj neki, da si kdo ne bi česa naredil? Da nas le ne bodo enkrat zaprli v kletke, češ, to je zgolj zaradi naše varnosti. Le bela kovinska ograja na vrhu peščenega dela klifa služi namenu. Kot je običaj za tak dan, pri kamnitem križu posedajo ljudje, kot bi nekaj čakali ali pričakovali.
Božje oči so prava pot sprejemanja samega sebe v najvišji izdaji, ki jo premoremo, in kdor se ljubi, bo spoznal pot Božjega poslanstva. (*)
Z najlepšega dela poti vzamem sestop k obali, včasih se je imenovala Rogova plaža. Zaliv sv. Križa, poleti poln kopalcev, ima nekaj sprehajalcev, največ so v parih. Rtič Ronek je ponovno v soncu, zadaj ga ne bo več. Velik del obale je obrnjen povsem na sever in rob Belvederja dela pozimi tu celodnevno senco. Kmalu bom zagledal Izolo, moj današnji cilj. Slovenija je majhna dežela, njena obala zato ne more biti velika. Njena lepota je v drobnih posebnostih. Na tako kratki razdalji se da cel dan hoditi in opazovati. Oh, nekdo je sonce ugasnil tudi na morju. S celine se je raztegnil oblačen pokrov, sivina se z neba seli na skale. Ne, pravih in lepih oblakov ni več, izgnali so jih.
 |
 |
Kako radi zremo v dalj, čim dalj. Nismo več vajeni opazovati bližine, tisto, kar nam je blizu. Pred nosom imamo vse, kar je lepo, pa tega ne znamo videti. Ne opazimo tistega, kar nam je najbližje, to je naša duša. Ne vemo več zanjo, pozabili smo na njen obstoj. Veliko ljudi gre v naravo, da se sreča s samim seboj. Nekateri to počno zavestno, nekateri podzavestno. Da prisluhnejo, kaj jim šepeta duša, čeprav njihova zavest tega ne sliši. Sandijeva karta, ki sem jo obrnil doma, dobiva smisel. Duša gotovo ve, kaj so duhovni darovi. Če ne vemo za dušo, ji tudi ne prinašamo duhovnih darov. Teh ne moremo kupiti z denarjem, zaslužiti si jih moramo z dejanji.
Ljubezen nas oddaljuje od našega napuha, ki je edina ovira na naši poti ozaveščanja duhovnih potencialov, ki spijo v nas, dokler jih naša ljubezen ne prebudi. (*)
Če so bili ob obali sprehajalci tihi, so na hribu živahnejši. Od tu je razgled lepši, lažje se je pogovarjati o stvareh, ki so oddaljene, večinoma so tam, od koder govoreči prihajajo. Ni res, da se sme tu hoditi samo s psi, čeprav ima kakšnega skoraj vsaka skupina. Prihajam na del, od koder se ponovno vidi obalo. Ni samo za planinca prijeten pogled na prehojeno pot, tudi duši prija pregled preživetega. Ob tem se sprašujem: kaj je namen duše in kako se ga uresničuje?
Na robu stoji hrast, ki ga je pred leti neurje zvrnilo na bok, a se je z močnimi vejami uprl, da ga ni povsem prelomilo. Vedno mu rad zlezem v krošnjo, v naročje. Ko se v drugo spustim k morju, je ura že pozna in obala povsem prazna. Najbolj kamnitega dela še nisem prehodil. Zakaj bi brodil po vodi, če se je medtem oseka zgodila sama od sebe? Pomemben je pravi trenutek. Ne moremo iti k maši takrat, ko župnik ne mašuje. Verjetno si tudi sami ne moremo izbirati, kdaj si zaslužimo duhovne darove. Izberemo lahko samo pot.
Bog se trudi ljudem dati tisto samozavest, ki jo potrebujejo za ozaveščanje svoje volje Božjega poslanstva v nas samih, a kaj, ko je prava pot velikokrat zakrita z nezaupanjem vase. (*)
Izlet ob morju daje druge vrste poglede, ponuja možnost druge vrste razmislekov. Šest ur pohajam in vmes komaj kdaj za dlje časa postajam. Kadar človek v naravi ne hiti in ga lastna misel dohiti, takrat je v njej zmožen ugledati sebe. Priložnosti za prijetna srečavanja sem imel veliko, ko gre srečanje s samim seboj.
Citati: Sandi Dolinar, Karte Božje posvetitve, Duhovni darovi
Iztok Snoj