:Polet – Pavle Kozjek: Angleška predzgodovinska znamenitost je še vedno zavita v tančice skrivnosti. Več pa je znanega o nastanku nekega drugega
Polet, četrtek, 9. avgusta 2007
Soba z razgledom
Angleška predzgodovinska znamenitost je še vedno zavita v tančice skrivnosti. Več pa je znanega o nastanku nekega drugega Stonehenga, tistega v odmaknjenih gorah perujske Kordiljere Huayhuash.
Kako je nastal Stonehenge?
Ko se je taksi končno premaknil iz zamegljenega obmorskega mesta Pativilca proti goram, sva z Grego hkrati ugotovila, da je zgodba letošnjega Peruja po samo dveh tednih pravzaprav končana. Vrnila sva se v območje dosega vsakdanjih dogodkov, kar je bilo očitno iz mastnega napisa na prvi strani dnevnika: Danes Peru: Argentina. »Goleada ...« je s kislim nasmeškom pripomnil taksist.
Uganke kolovrata
Temperamentni Perujci težko skrivajo, da jih bolijo porazi njihove precej klavrne nogometne ekipe. Žena prijatelja Aritze mi je pred dnevi pojasnila, da pri njih beseda jugador poleg nogometaša pomeni tudi plejboja, lahkoživca in da bi ta pomen besede njihovi nogometni ekipi vsekakor bolj pristajal ... V Latinski Ameriki s tem očitno ni šale: nogomet pomeni narodni ponos, ugled države, ob katerem so podatki kot bruto družbeni proizvod in podobne statistične razlage precej postranskega pomena.
A z nogometno usodo države najinega začasnega bivanja se nisva preveč obremenjevala. Za nama je bil nepozaben teden v divjini Kordiljere Huayhuash, ki sva ga zaokrožila z vrhom skalne lepotice z imenom Puscanturpa Este. Ime Puscanturpa v jeziku kečua pomeni preslico, del kolovrata; takšen videz naj bi imela ta gorska skupina štirih vrhov, ki pa ima še eno posebnost: vulkansko kamnino, ki je bila za naju kot plezalca velika uganka.
Objokovanje in pot na čelu
Prvi teden v Andih vedno pomeni predvsem privajanje na višino. Iz Huaraza, običajnega izhodišča vseh perujskih andskih podvigov, sva najprej opravila dober vzpon z gorskimi kolesi na Kordiljero Negro, nato sva na drugi strani doline na gladkem, od leda obrušenem granitu doline Llaca preplezala še nekaj lepih športnih smeri – za zadnji trening pred pravim ciljem. Na višini 4500 metrov nama pravzaprav ni šlo slabo, najina gora bo le slab kilometer višja ... A najprej je treba priti do nje. Tri poti vodijo tja, od severa, zahoda in juga, pa nobena prav vabljiva; na izbiro imava več kot tri dni hoje ali več kot deset ur vožnje po vročih, prašnih soteskah. Odločiva za drugo možnost in taksi naju prve dni julija skupaj s 70 kilogrami prtljage dostavi v gorsko vasico Cajatambo na južnih obronkih Huayhuasha. Ne le šofer, ki je kljub kupčku novih zelencev v žepu ves čas vratolomne poti objokoval svoj ubogi avto, tudi midva si po enajstih urah obriševa pot s čela. Lastnik najinega prenočišča nama priskoči na pomoč takoj, ko mu razloživa cilj, najin ariero, vodič oslov, ki so tu nosači, bo kar njegov svak Antonio. Urejeno torej, še en problem je rešen in naslednjega jutra smo že na poti proti jezeru Viconga.
Računi za višino
Dolge, slikovite doline reke Pumarinri trekerji še niso odkrili in zložna pot med čredami lam je prvinski užitek. Proti večeru se naenkrat odpre še pogled na najin cilj: gora neverjetno drznih obrisov se nenadoma prikaže na obzorju, nad ravnico z nepreglednimi čredami ovac. Diskretna večerna luč daje prizoru nekaj mističnega in pomirjujočega. Nismo sami, saj je tabor ob jezeru Viconga del trekinga okrog vsega pogorja Huayhuash, vsekakor enega najlepših na svetu ... To so, kot kaže, ugotovili tudi redki lokalni prebivalci, ki že pridno pobirajo prispevke za šotorjenje. Misleč, da jih bom spravil v zadrego, zahtevam račun in mirno, brez težav mi ga izstavijo. Brez težav prenesejo tudi moje zlobne opazke, da bodo vsi trekerjo odšli drugam, če bo taksa vsak teden višja: dobro vedo, da se to ne bo zgodilo.
Drugi dan dostopa nam preostane le še dobre tri ure hoje po ne pretežkem brezpotju. V položnem dnu doline nato ni težko najti mesta za bazni tabor. Antonio se vrne na ravnico, midva pa se počasi in zbrano pripravljava na plezanje. Ne bo lahko, o tem sva kar prepričana ... Če bo sploh šlo.
V pričakovanju začimb
Zjutraj se nama ne mudi prav hudo, saj se zavedava, da sva blizu stene. Ledeni veter prejšnjih dni je sicer nekoliko pojenjal, ne pa tudi izginil, kot sva upala, in ko iščeva zadnje prehode v ledu na južni, senčni strani grebena, mraz že pošteno grize v prste. Da bo prav greben najprimernejša smer vzpona, sva ugotovila kar sproti, med plezanjem ledenega podstavka najine gore.
Nekaj metrov gladke, a ne prestrme skale me pripelje na prvo stojišče. Tu se bova navezala. »Klin ...!« me obvesti Grega, potem ko nadaljuje naprej za robom. Dobro, to sva tudi pričakovala, saj so prvi obiskovalci pred 21 leti gotovo pustili sledi. A če podatki držijo, so omagali že po prvih metrih stene, ko so ugotovili, da bi »plezanje naprej pomenilo več visečih bivakov v steni«. Hmm, tudi to bova kmalu lahko preverila ... Res, v naslednjem raztežaju najdeva še en klin, tokrat z vponko za sestop. To je najvišja dosežena točka najinih predhodnikov, sklepava. Takoj zatem sledi zahtevnejša gladka plošča, ki pa vendar ni nekaj posebnega. Prave andske »začimbe« pričakujeva zgoraj, nad polico, ko vertikala postane zares neusmiljena.
Od vsega začetka pa naju prevzame vulkanska skala v vseh mogočih barvah in oblikah. »Lithic tuff« piše v angleško govorečem vodničku kanadskega prijatelja Jeremyja, ki je posredni krivec, da sva tukaj: njegova fotografija nepreplezane stene je bila namreč preveč vabljiva. Ko je pozimi na podelitvi zlatih cepinov Rus Košelenko še pripomnil, da bo steno poleti verjetno naskočila angleška ekipa, sem vedel, da ni več kaj čakati. Takšne gore se ne ponujajo ravno za vsakim vogalom ...
Varljivi pogledi
Že prvi metri stene nad polico nama dajo vedeti, da tu ne bo nobenih kalkulacij. Trdna skala v stebrih, stolpih in počeh sicer pomaga z odličnim trenjem, a vertikala je neizprosna. V široki in zaledeneli »monolitni poči«, ki v nasprotju z bogatim izborom težav ponuja skromne možnosti varovanja, sva že globoko v sedmi stopnji. Začuda pa ne pogrešava plezalnikov: drobcene, a ostre in izklesane zareze v kompaktni kamnini dajejo ravno še dovolj opore za toge podplate najinih lahkih lednih plezalnih čevljev ... Pa me kljub temu neprijetno stiska, ko iščem oporo v navpičnem kotu, zadnji zatič pa je petnajst metrov pod mano. Na odrešilni polici spet diham normalno, čas je tudi za razgled. Glej, glej, še ena ploščad je na isti višini, le dober meter zraka je vmes? Pogled navzdol razkrije skrivnost: vitki stolp, ob katerega vznožju sem začel raztežaj, me spremlja ves čas in se pri 40 metrih končuje s prijaznim platojem, ki se zdaj ponuja kot razgledišče po jugovzhodnem Huayhuashu ... Pogled navzgor je bolj skrb zbujajoč: masivni odpočeni bloki se grmadijo nad stojiščem, skozi luknjo za njimi lahko vidim modro nebo. Grega bo imel v naslednjem raztežaju »prijazno« delo ...
Prodajalka bombonov ob cesti v Cajatambo (v ozadju)
Ko se premakne deset ton
Občutek me ni varal. Že prvi metri so težavni. A kmalu lahko ugotoviva, da je to prava malenkost proti giljotini v obliki prežečega skalnega bloka, ki leži v kotu nekaj metrov više. Grega najprej previdno zatakne varovalo, velikega camalota, nato se po mačje odplazi čezenj. Bo treba desno, ugotavlja, navzgor je preveč naloženo ... V redu, sprejeto, samo previdno ... Samovarovalno vrv si podaljšam za primer, če bi se vsa zadeva podrla in bo potreben hiter levji skok za vogal: stojim namreč prav v vpadnici. A nič takšnega se ne zgodi, Grega rutinsko opravi tudi s »scary cornerjem«, kot sva ga imenovala, in kmalu mu lahko sledim. A glej vraga, veliki camalot se noče premakniti niti za las, ko ga želim iztakniti iz poči. Dvakrat, trikrat ga vžgem s cepinom, nič ... Počasi se mi svita, kaj se je zgodilo. Medtem ko je Grega lezel čezenj, se je desettonski blok nekoliko pomaknil in stisnil varovalo. Uff, kaj zdaj, zadeva ni, da bi jo kar pustil v steni, je predraga, poleg tega jo bova še kako potrebovala za naprej. Lotim se torej previdnega dela s cepinom in počasi, milimeter za milimetrom, končno spravim ujetnika spet na svobodo. Skala še stoji, visi v steni ... Midva sva se prebila, kako se bodo najini nasledniki, pa ne vem, a tega mesta jim vsekakor ne zavidam.
Kjer ni prostora, ni gneče
Na stojišču me pričaka gusar Grega. Med bojem z majavimi bloki mu je izpadlo stekelce v sončnih očalih, a to sva oba ugotovila šele s posnetka na fotoaparatu.
Toda pot navzgor je že prijaznejša, »dvobarvni« kamin me hitro pripelje na naslednjo poličko, od koder že vidim vršni greben. Morda tudi že pravi vrh? Težko je reči, najprej morava na greben. Spet se zamenjava v vodstvu in kmalu sva oba tam – korak, dva do sanj letošnjega poletja in današnjega dne.
Pot do tja pa bo še zanimiva: skala na grebenu je zanič celo za vseh mogočih podrtij vajena plezalca iz daljne »Eslovenije«. Na srečo težave popuščajo, greben se izteka samo še v modro obzorje in: »Amigo, cumbre!«
Na vrhu gore skoraj ni prostora; pa saj tudi gneče ni. Po 21 letih sva šele druga obiskovalca te resne in ponosne andske lepotice, ki nama je omogočila izjemno plezalsko doživetje. Lahko bi rekel: polepšala nama je dan. A to ni dovolj, polepšala nama je vse leto ali pa vsaj naslednjih nekaj mesecev. Potem bo njeno mesto morda počasi zasedla naslednja lepotica. A nič zato, Puscantupa bo za zmeraj ostala v »haremu«. Da bo ostala med najlepšimi, je nedvomno.
Pavle Kozjek; foto Pavle Kozjek in Grega Kresal