Revija Slovenska vojska, zaščita in reševanje - Miha Pavšek: Snežni plazovi so kot speči zmaj.
»Največji in najneizprosnejši sovražnik planincev je vseuničujoči snežni plaz. Nasproti njegovi strašni sili je človek brez moči. Zato mora planinec biti dobro poučen o plazovih, vedeti mora, kako nastajajo, kdaj in kje.« S temi besedami je snežne plazove opisal geograf, pionir gorništva in plodoviti planinski pisec Pavel Kunaver (1889-1988) v prvem slovenskem gorniškem priročniku Na planine leta 1923. Snežni plazovi so kot speči zmaj. Ta sicer spi zelo trdno in dolgo, ko pa ga enkrat zbudimo, udari z vso silo in včasih celo opleta z repom. Plazovi se sprožijo takrat, ko zdrsne zgornja, bolj rahla plast snežne odeje po spodnji, trši oziroma nosilni plasti, lahko pa zdrsnejo vse plasti do kopne podlage naenkrat. To se je dogajalo tudi konec novembra 2013. Ob visoki snežni odeji ne potrebujemo prav veliko snega in neporaslega površja, da nas zasuje snežni plaz. Dovolj je že, da gremo na strmo pobočje ali prečkamo grapo le nekaj metrov od urejenega smučišča, poti, splužene ceste ali samotne kmetije, ne nazadnje nas lahko zasuje tudi strešni plaz.
V decembrski številki revije sem vas seznanil z nekaterimi manj prijetnimi stranmi in pastmi snežne odeje v Sloveniji, tokrat pa vam bom nekoliko bolj predstavil snežne plazove - slikovit naravni pojav, ki pa je bil za marsikoga že usoden. S snežnim plazom imamo opravka takrat, ko večja ali manjša gmota snega zdrsi po pobočju. Plaz se lahko sproži na vsakem zasneženem in dovolj strmem površju, kar nam potrjujejo tudi dosedanje lavinske nesreče v domovini in po svetu. Med vsemi naravnimi nesrečami pri nas je največ smrtnih žrtev prav zaradi snežnih plazov, v povprečju 1-2 žrtvi na leto, v bolj snežnih zimah tudi več. V snežni sezoni 2012/2013 so bile štiri, v sezoni 2009/2010 pa celo sedem žrtev. Zaradi velike smrtnosti zasutih se jih je prijelo ime bela smrt. Nekdaj so bili med žrtvami predvsem domačini, danes pa večinoma najrazličnejši obiskovalci hribovitih in goratih pokrajin, v katerih je tudi največ plazovitega sveta. Pogosto presenetijo tudi vojake, če so jih nekdaj med bojem (le med prvo svetovno vojno je bilo zaradi njih v Alpah po različnih ocenah približno 50.000 žrtev), jih danes predvsem na usposabljanjih. V začetku leta 2013 se je to zgodilo tudi pri nas na Komni, toda zaradi ustrezne opremljenosti in dobre izurjenosti brez hujših posledic.
Glede na navzočnost vode v plazovini ločimo plazove suhega in mokrega snega. Razlikujemo še plazove nesprijetega snega, ki se začnejo s točkasto napoko in se na svoji poti navzdol obojestransko širijo (tak je pršni plaz), in plazove sprijetega snega. K slednjim uvrščamo kložaste, ki so pri nas najpogostejši. Pri teh zdrsne z zasneženega pobočja večja, navadno čvrsto sprijeta gmota snega. Po načinu gibanja poznamo počasnejše tekoče in hitrejše pršne plazove. Ti so zaradi velikih hitrosti, saj del plazovine potuje neovirano nad tlemi, po obsegu med največjimi. Za preventivo je pomembno tudi, na katerem izmed značilnih območij snežnega plazu (območje proženja, gibanja in odlaganja) smo ob sprožitvi in kako je z gozdom. Pravo prizorišče snežnih plazov se začne na gozdni meji, zanašati pa se ne smemo niti na posamezna, še višje ležeča drevesa, ki ne zagotavljajo varnosti. Še več plazovitih pobočij je nad gozdno mejo, seveda pa tudi v gozdu nismo povsem varni. Posebej velja to za njegov zgornji rob in vbokle oblike površja znotraj strmega gozdnega sveta. Ne glede na velikost in značilnosti velja, da je pomemben vsak zdrs snega, ki lahko potegne za seboj človeka. Pogosto ni treba prav veliko, da se to zgodi, saj je prostorninska gostota snega od približno 50 kg/m3 za pršič do več kot 400 kg/m3 za uležan moker sneg ali spomladanski srenec.
Najpogosteje sprožimo plaz sami, in sicer tako, da smo ob nepravem času na nepravi način na nepravem kraju. Praviloma smo plazovom bolj izpostavljeni med prečkanjem pobočja in spuščanjem po njem kot med vzpenjanjem. Redkeje imamo pri lavinskih nesrečah opravka s spontanim proženjem zaradi novega snega, dežja, sonca, od-juge, podrte opasti ali celo potresa. Mnogim izmed teh nesreč bi se lahko izognili z nekaj več znanja, če bi se žrtve med nesrečo sploh zavedale tovrstne nevarnosti, in z ustrezno lavinsko opremo. Pri ocenjevanju vsakokratnih lavinskih razmer je nenadomestljiv občutek za sneg, ki ga lahko ob ustreznem predznanju dopolnimo tudi s tako imenovano kilometrino oziroma večletnim rednim zahajanjem v zasnežene pokrajine ter ob spremstvu izkušenejših. Pogoj za to je sprejetje dejstva, da se to lahko zgodi tudi vam. Zelo nam bo pomagalo še, če znamo narediti prerez snežne odeje in temu sledeči preizkus nevarnosti za proženje snežnih plazov po eni izmed številnih metod.
Snežna odeja ni nič drugega kot zgoščena predstavitev dotedanjih vremenskih in snežnih razmer oziroma kratka zgodovina aktualnega poteka zime. Po številu plasti v snežni odeji, po njihovi debelini, trdnosti, vrsti in velikosti snežnih kristalov, ki sestavljajo posamezno plast, lahko razmeroma natančno določimo zaporedje snežnih in vremenskih »dogodkov« zadnje zime. Na vrhu imamo pogosto svež sneg oziroma plast snega, posledico zadnjega sneženja, ali površinski srež, če so bile noči pred našim prihodom mirne in zelo mrzle. Druge plasti snega v snežni odeji so gostejše in trše. Pri teh ne moremo več opazovati prvotne zgradbe snežnih kristalov, saj imamo že opravka z zrnci. Posebno zanimive so trše plasti globlje v snežni odeji, nad katerimi lahko pri enakih razmerah kot pri površinskem nastaja globinski srež. Snežna zrnca začnejo spet rasti, nastanejo čašasti kristali, ki delujejo kot kroglični ležaji, zato nad tako plastjo sneg še hitreje splazi. Prav trše plasti snega v snežni odeji na izpostavljenih strminah so tiste, ki nosijo nad seboj ležeče slabše sprijete plasti. Te pri določeni motnji, ki je lahko spontana (naravna) ali zaradi zunanjega vzroka (na primer hoje, smučanja ...), zdrsnejo navzdol oziroma splazijo. Nekatera naravna znamenja za snežne plazove so več kot očitna. Najprej nas na to opozarjajo ostanki pred kratkim sproženih plazov na sosednjih pobočjih ali celo na pobočju, ki ga nameravamo prečkati. Potem je tu nov sneg. Več kot 30 centimetrov novega snega že pomeni oviro pri napredovanju, še posebno, če je bila podlaga zasnežena že pred tem. Pazimo na klože oziroma skorjasti sneg na poledeneli ali kateri koli drugi plasti snežne odeje in na nepovezanost posameznih plasti v njej. Nikoli nam ne sme biti odveč, da vsaj malo odkopljemo in pokukamo v snežno odejo. Res je, da mraz ne pripomore veliko k utrditvi snežne odeje, nevarna, vsaj na začetku, pa je tudi nenadna in močna otoplitev. Včasih nas opozori na nevarnost snežnih plazov že neprijeten občutek.
Poleg temeljnega znanja se moramo pri prepoznavanju nevarnosti za proženje snežnih plazov v splošnem zanesti predvsem na svoja čutila za vid, otip in sluh, v nekaterih primerih pa si moramo pomagati tudi s posebnimi pripomočki. Kadar pride do tega, se moramo vprašati, ali je naše tveganje še sprejemljivo oziroma ali je smiselno nadaljevati vzpenjanje. Vsekakor je tudi pozimi nevarnosti v zasneženi pokrajini mnogo manj kot lepih trenutkov in doživetij, le da se je treba na vse še temeljiteje in skrbneje pripraviti. Potem se po obisku neskončnega snega spominjamo le še govorice snega, nizkega sonca in dolgih senc ter pesmi snežnih kristalov, vetra, meteža in podobnih biserov neokrnjene beline, za marsikoga najvišje poezije narave. Zato ne odlašajte predolgo z odhodom na sneg, le toliko, da se po obilnejšem sneženju osuje na novo zapadli sneg in ga utrdi prva odjuga. Občutki, ko se prebijamo skozi zasneženo pokrajino, vedoč, da ni bilo od zadnjega sneženja pred nami še nikogar, so nepopisni, brezčasni in nepozabni. Kot take jih radi delimo tudi z drugimi, zato, predvsem pa zaradi belih zmajev, se v zasneženo pokrajino nikdar ne odpravite sami.
Besedilo: Miha Pavšek, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, strokovni sodelavec Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje URSZR;
Opomba: Oba prispevka na temo snega in snežnih plazov v reviji Slovenska vojska (št. 12/2013 in št. 1/2014) sta nastala v okviru projekta NH-WF/Naravne nesreče brez meja, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj v okviru Evropskega teritorialnega sodelovanja oziroma čezmejnega sodelovanja Slovenija-Avstrija 2007–2013.