Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Komentarji

Naš Erik

Iztok Ipavec, četrtek, 17. junij 2004, ob 11:55

Zdravo zdravo

postal sem prav ena čenča, internetni odvisnež, odvisnež od kaosa informacij in svojih mnenj.... Ker je postala zanimiva debata na Erikov intervju dodajam še en zanimiv intervju, ki bo upam nasmejal marsikoga in zrelaksiral tudi najboljše. Intervju med Tomo Waitsom (ta ki se dere v mikrofon in govori nepovezane dovtipe) in odličnim italijanskim režiserjem (Erik bo vesel) Robertom Benigni (šala), ki sem ga staknil ne eni Waitsovi strani. Torej zabava se pričenja:

TW: Ena izmed stvari, ki te delajo tako obdarjenega komedijanta je tvoj blazen občutek za glasbo v tvojih delih. In kar ljubim pri tebi je, ko vržeš škorenj in koleno in prsa….

RB: Ja, ja.

TW: Ko režiraš, kako ohranjaš humor in življenje istočasno? Kako spodbujaš krila vseh ptic v istem momentu.

RB: To je zelo dobro vprašanje. Torej ti misliš, da je režiranje letenje? Da vzdigneš noge s tal.

TW: Zapustiti tla in leteti. Ne vem kako to delaš, ker v filmu delaš z mašinami. Moja teorija o pesmih je, da večina njih ne želi biti posneta, želijo biti divje. In mislim, da v filmu tudi neki človeški momenti ne želijo biti ujeti v kamero. Kamera je kot mreža za lovljenje metuljev. Uloviti moraš metulja ne da bi ga poškodoval.

RB: Yes. Ful dober občutek imaš za filme. Jaz čutim popolnoma isto. Ko snemam je romantika filma zrcalno nasprotna gledališču: ne moreš je kontrolirati. Ker film izbira kaj je lepo. Ko igraš, če se snemalna ekipa smeji na glas, to še ne pomeni, da delaš dobro. Za film je smejanje ekipe zelo nevarno.

TW: Torej, idealno je, kamera se smeje in ekipa molči.

RB: Točno. V "Johnny Stechino" se ekipa večina časa ni smejala. Na avdienci je popizdila. Bil sem zelo presenečen. In vedno film izbira. Ne moreš reči "Jaz sem dober igralec za film", samo ekran pove "Ta igralec je dober - rad ga imam". Nikoli ne gledam z direktorjem fotografije posnetkov, ker film ne sme biti predvajan pred koncem. Kot melona. Ko jo razrežeš rečeš: " Oh, rdeča je. Jeah. Rdeča je, rdeča je. " Haha.

TW: Pravijo, da če potolčeš po meloni ima poseben zvok, če je rdeča.

RB: Hah. Jaz potolčem po kameri, ful dober zvok, yes.

TW: Yeah, rdeča je. Ampak ne vedno. Včasih je črviva. Z živimi črvi znotraj nje.

RB: Gnusno.

TW: Mislim, da je to dobra metafora, z melono.

RB: Evo je - sveža, sladka, zelo rdeča in dobra. Ampak je res, film te izbira. Mnogokrat se zgodi, da postanejo zelo slabi igralci slavni. Oni niso dobri igralci. So samo v dobrem filmu, meloni.

TW: Samo svetloba utripa skozi kamero.

RB: In tvoja metafora z glasbo je dobra, ker glasba je kot odprta ječa. Ko bereš Bacha, vidiš da je glasba matematika, ko jo slišiš izgleda, da je nekaj čisto popolnoma svobodna, improvizacija. Kot tvoje pesmi. Moja najboljša glasbenika, Bach in Waits.

TW: Moj zakon je najboljše pesmi pridejo iz zemlje, kot krompir. Orješ in orješ in nato čakaš na krompir in melono, istočasno.

RB: Tvoj krompir je za glasbo, melona za film. Torej, ko delaš glasbo, delaš krompir za melono.

TW: Megnetofon je kot kamera. Nekatere stvari ostanejo v mašini, nekatere stvari so za mašino izgubljene. Ni kot v znanosti. Je kot čarovnija. Še kave?

RB: Yes, rad imam kavo. Črno kavo. Imam čudovit jet lag, yes.
TW: Imaš rad jet lag?

RB: Obožujem ga. Jet lag je ena izmed najljubših stvari na svetu. Yes. Prebudil sem se danes ob 4:30 in sem se počutil tako dobro, da nisem vedel koliko je ura. Mislil sem, da je sonce tako temno. Nisem razumel kaj se je zgodilo.

TW: Dobro je biti izgubljen.

RB: Ja, izgubljen s samim sabo.

TW: Ker film in glasba sta kot odprava in včasih nimaš zemljevida. Kar rineš in več dni si brez hrane in vode. Ko delam glasbo se ne preoblečem dva polna meseca.

RB_: Veš kdo je tudi tako delal? Michelangelo. Ko je poslikaval sikstinsko kapelo. Nikoli se ni umil in nikoli preoblekel, posebej ne nogavic in čevljev.

TW: Yeah?

RB: Poskušal je sezuti nogavice in koža se je začela luščiti. Ni se preoblekel dokler ni končal dela, popoln upor.

TW: Včasih ko končaš, se slečeš in zažgeš obleke. Včasih, ko želiš biti vodja moraš biti otrok, moraš biti smrdeči idiot.

RB: Absolutno. Moraš biti smrdeči idiot.

TW: Veš kaj mislim? Pogum otroka, ki reče: " Jaz ne voham ničesar" in gre noter z odprtimi očmi. Vendar bolj pomebno od ljubiti film je, da film ljubi tebe.

RB: Točno. Jaz imam rad melone. Vendar je pomembneje, da ima melona rada mene. Začela sva teorijo - film izbira. Film določa, kdo je velik igralec.

TW: Yeah. Naredila sva cel krog.

RB: To je to. Je kot Bachova glasba.

TW: Natanko tako.

RB: Točno. Zalo dobro. Nedvomno, končala sva kjer sva začela.


Upam, da se smeješ na glas in lep plezalni vikend.
Jet leg je pa mala šokiranost zaradi medcelinskega leta, posledica premikanja preko časovnih pasov. Mogoče ne bodo vsi, ki berejo vedeli tega.

Iztok Ipavec





Novi pripravniki za vodnike B kategorije

Miha Vidali, četrtek, 17. junij 2004, ob 11:36

Hehe :) Vidim, da se na internetu vse takoj najde! Drugace sem jaz avtor teh slik!

Nič več Cinque Torri

Primož Rožič, četrtek, 17. junij 2004, ob 09:10

Fuzbalisti? So to oni? Dobi žogo,brcne žogo in teče za njo. :) :)
Še dobr,da je žoga okrogla,če ne bi tud po hribih brcal .

lp,Primož

Naš Erik

Matej Mejovšek, četrtek, 17. junij 2004, ob 08:44



Da bi mi zmanjkalo idej?!

Žal, prej kaj drugega! In Peter, res ni problema in ga ne bo.

Strinjam se s Petrom, res sem ena velika rit. Debela rit, kosmata rit, asimetrična rit, umazana rit… In dobesedno! Je pa letos že tako velika, da si grem že rahlo na živce. Jasno, nekaj od sedenja, nekaj od kilometrine v gorah. In se potem čudim ker ne morem 8a sajtat!? Jasno, v gorah. In je tudi res, da bi lahko Kapitana vprašal še marsikaj drugega, ampak ga nisem in sem ga vprašal to in tisto kar sem želel slišati. Jasno, sem pač rit. Tone, iskreno se ti opravičujem, ker sem te očitno premalo masiral. Na nadaljno debato o skrivnostih, ki jih premoreš pa se obrni na Petra. Bad idea!

Good idea je tale pogovor z Erikom. Je vsaj povedal kar si misli in kako razmišlja, kar je sprožilo debato, ki je na mestu. Malo mar me briga koliko raztežajev smeri je preplezal naprej, ali je plezal z gojzerji, ribiškimi škornji ali z novo frizuro… Zanimalo me je predvsem, zakaj toliko presežnikov.

Povsem pa se strinjam s Petrom, da je pisanje na tem mestu čisto premalo poglobljeno. Preveč je poveličevanja. Absolutno preveč! Prevreč je ritolizništva. Preprosto preveč je lepih besed, ki nič ne povedo, preveč je hvalospevov, preveč besed za nič, preveč je resnice, preveč umazanije, preveč je, preveč je vsega…

In premalo je globine.

Naj bo poletje uspešno, ravno prav vroče in poglabljanja globoko. Good idea!

Novi pripravniki za vodnike B kategorije

Ivan Jurkovič, četrtek, 17. junij 2004, ob 01:03

>Čestitke vsem pripravnikom! Mi smo pa imeli v petek in soboto izpit in izpitno turo na koči na Grohatu

Tudi nekaj fotomateriala se da dobiti na spletu.

Naš Erik

Ivan Pepelnjak, sreda, 16. junij 2004, ob 21:02

Po definiciji je prosto plezanje le tisto, ki uporablja za napredovanje izključno naravne razčlembe (Osnove športnega plezanja, Fakulteta za šport, 2003). Teorija je odlična, zdaj pa k praksi.

Ortodoksno gledano klesanje oprimkov za večno naredi smer prosto nesplezljivo. Vsak, ki je kadarkoli (tudi kot ponavljalec) splezal smer, ki ima umetni oprimek, je torej ni splezal prosto (razen če se je umetnemu oprimku izognil). Mislim, da je vsem jasno, da takšno razmišljanje hitro privede do zanimivih paradoksov, tudi v zgodovini prostega plezanja.

Da privedem razmišljanje do absurda pa še ta primer: Privzemimo, da se nekomu med plezanjem odlomi grif in tako nastane nova razčlemba. Je ta razčlemba naravna ali umetna? Bo naslednji, ki jo bo zagrabil, splezal smer prosto ali ne?

Dovolj dlakocepljenja. Mislim, da vsi vemo, da se lahko po dovolj gosto nasvedrani smeri vsak začetnik s kompleti potegne do vrha precej težkih smeri (le dovolj moči v rokah rabiš), medtem ko moraš za (prosto?) plezanje v smeri z umetnim oprimkom obvladati znižano težavnost smeri (težavnost, ki je nastala z dodatkom umetnega oprimka).

Seveda je to le moje začetniško mnenje. In da ne bo pomote - seveda ne zagovarjam klesanja oprimkov.

Naš Erik

Marko Kern, sreda, 16. junij 2004, ob 15:13

Naj nekdo še nam nealpinistom pojasni razliko med tehničnim plezanjem (A0, prijem za klin) in med prostim plezanjem (prijem za v prav ta namen izklesan oprimek).

Jaz razlike ne opazim! No, morda je klin lažje zabiti in je zato takšno prosto plezanje težje od tehničnega? Je uradno to sploh še prosto plezanje?

Novi pripravniki za vodnike B kategorije

Miha Vidali, sreda, 16. junij 2004, ob 15:06

Čestitke vsem pripravnikom! Mi smo pa imeli v petek in soboto izpit in izpitno turo na koči na Grohatu.

Lep pozdrav vsem!

Naš Erik

Peter Mežnar, sreda, 16. junij 2004, ob 13:24

Pa res, bodimo vsi pr"jatli... in živimo lepo v nevednosti in si eden drugemu dobrikajmo, zlasti po medijih. Po plezališčih in "za hrbtom" je pa tako vseeno kaj se govori.

Vsaj mene osebno je zelo zmotilo prav Erikovo poročanje o vzponih v Akutu ter Švicarski. Izpadel sem precej naivno, ko sem odličnim slovenskim alpinistom in plezalcem razlagal kako je Erik dober, da Švicarsko kar v "teniskah spleza". Potem preberem še enkrat - med vrsticami in dejansko ugotovim, da iz članka ne moreš razbrati ali je plezal v vodstvu ali kot drugi, prosto ali ne, na pogled ali ne. Pa naj bi bilo prav prosto plezanje jasno določeno, tako zelo jasno naj bi bilo, kaj je prosta ponovitev in kaj to ni. Švicarski stene: Wendenstock omenja že Matjaž vendar sem takrat že pozorno bral in kmalu opazil, da sploh ni jasno ali je smer splezal do vrha, kdo je plezal v vodstvu... preden je urednik popravil novico.

In sedaj bistvo mojega oglasanja: zakaj se meni zdi realistično poročanje pomembno?

Pustimo ob strani moralno plat medalje, poveličevanje svojih vzponov in omalovaževanje drugih-tudi v tem članku (Marko Lukič pač pove realno oceno, tako kot bi bila v plezališču, če drugi tega ne zmorejo je to njihov problem, postane pa pravi cinizem, ko mu pod nos vržeš smer, ki jo sam in drugi "dobri" plezalci komaj zmorejo prosto, on pa na pogled in jo oceni "samo" z 7b+). In če iz vsega skupaj ni jasno, kako je Erik stvar splezal je dejstvo, da je v Dolomitih in v naših stenah ogromno slovenskih alpinistov preplezalo smeri z oceno 7c+ in potem Erik sploh ni več tako zelo daleč pred vsemi slovenskimi alpinisti.

Dejstvo je, da poročanje o vzponih, predavanja in knjige predstavljajo vir navdiha in celo učbenik za mlade prihajajoče rodove alpinistov. Mlad fant, ki bo videl plezati Erika v Mišji peči in bo ocenil, da je on mogoče boljši plezalec, se bo z veseljem podal v smeri o katerih poroča. In ko se bo znašel v smeri, ki ima svedrovce 7-8 metrov narazen in imel v glavi novico, da je Erik to preplezal na pogled, se mu lahko zgodi tudi kaj zelo hudega, če se bo preveč lahkomiselno zagnal v tak raztežaj, denimo ocenjen z 7c+. Zato je potrebno realno oceniti svoj vzpon, tako težavnost kot način vzpona.

Na začetku moje alpinistične poti je bilo kar moderno, da so ljudje ocenjevali smeri z malo višjimi ocenami, zato sem ob prvih PP v gorah namenoma dal najmanj za minus nižjo oceno kot bi jo sicer. Potem sem začel razmišljati, kaj pomeni moja ocena za ponavljalca (če mu rečem, da je smer dobro opremljena in lahka) zato danes vsakemu, ki me vpraša za mnenje raje svetujem več opreme in malo "naložim" o težavah (vendar povem realno oceno), kot pa imam koga na vesti (pa še sebi sem delal slabo uslugo z nizkimi ocenami, saj veste točke ipd).

In še malo k prispevkom (kolumna je tujka). Naj jih najprej pohvalim, predvsem Mateja, ker je redno vsak teden na tapeti. Čeprav se mi zdi, da to postaja problem. Verjamem, da je težko vsak teden izbrati in pripraviti novo temo. Včasih se sama ponudi, včasih se jo je potrebno izmisliti. Problem je seveda v tem, da je ta stran osredotočena na gorništvo v najširšem pomenu besede, sami prispevki pa večinoma na alpinizem oziroma plezanje. In pomankanje idej je opazno.

Bolj kot to, pa me moti dejstvo, da so zlasti članki-intervjuji neke osebe premalo poglobljeni. Namesto, da bi se poglobil v dejstva, ki so sporna ali nam skušal odkriti kaj novega, so prispevki napisani zelo tendenciozno - ponavadi zelo poveličuje posameznike (s kakšnim namenom je v nekaterih primerih hitro jasno, v drugih malo kasneje). Če bi bili ti prispevki podjetnejši, bi se marsikatera zakulisna zgodba razčistila, zato Peter Bajec nima prav.

Tako npr. v prispevku o Kapitanu ni izkoristil prilike in Toneta povprašal kaj o zakulisju (po toliko letih-25 bi nam tudi Tone kakšno pikro na svoj racun zaupal, ki je sicer javna skrivnost (npr. vloga Aleša Kunaverja pri odpravi Everest "79)), tako pa beremo znano zgodbo in že velikokrat slišano zasluženo hvalo -precej dolgočasno, če izvzamem dejstvo, da je Tone velik mislec-že kar filozof, v pozitivnem pomenu seveda.
Erika bi lahko vprasal koliko raztežajev v smeri "Nikoli več tako" je plezal v vodstvu in koliko jih ni zmogel prosto niti kot drugi... jasno in pošteno, v enem stavku.
In seveda prispevek o svojem soplezalcu itd...

Namesto tega zacnes zelo pompozno: z 2000 objavami !!!! Pa poglejmo: vtipkam erik svab in res dobim 2050 zadetkov. OK, jasno: najprej urejevalci iskalnikov dajo prednost resnim stranem in rezultatom kjer iskani niz nastopa skupaj. Poglejmo 181. ter 182-ti zadetek. Pise o nekem Hugu Svab-u in Gustafsson Erik-u, gre za spisek članov ekip na svetovnem prvenstvu v maratonu v kajaku in kanuju !!!!!

Zato previdno s smetjem, ki ga najdete na "web-u". Še sam naredim kratki pregled. Vtipkam "erik svab" kot iskani niz in še vedno dobimo veliko-533 zadetkov, preverim še za "erik švab" - 190. Seveda so vodnički v knjigarnah in vsaka ima svoj oglas ... Vsak zadetek na internetu ni tudi objava, pa še podvajajo se velikokrat.

Vedno bolj sem prepričan, da bi Erik imel enako število objav tudi če bi bolj jasno in pošteno napisal kaj in kako je splezal. Saj je očitno dovolj pretkan, da se zrine v tuje revije, ščepec resnicoljubnosti pa tudi ne bi odgnal bralcev.

Za konec:
Za šalo vtipkam "marko lukič", " erik švab", "milan kučan", "adolf hitler" in dobim zanimiv rezultat.
Marko ima 159 zadetkov, Erik 190 zadetkov, Milan 10300, Adolf pa 476000.

Nauk zgodbe: če hočete biti čimvečkrat v medijih morate biti predvsem cimvecje barabe (za 10.000 objav vsaj politik, za 100.000 pa diktator), ne pa izgubljati časa s plezanjem.

Lep pozdrav, Peter

PS: In še to. Pošteno me že moti, da vsi končajo prispevke na način," ... da oni pa res iz/zaradi ljubega veselja plezajo". Vsi ostali pa bodisi pod prisilo ali zaradi neslutenih dobičkov na borzi dela. Erik pa gre še dlje in je celo bolj Slovenec od Slovenca, kar je že zelo podobno bolj papeški kot papež.

Naš Erik

Peter Bajec, torek, 15. junij 2004, ob 16:32

Živjo!
Jest mam eno noro idejo oziroma vprašanje: Kaj pa če bi bli vsi slovenski plezalci frendi med sabo?
Lp

Naš Erik

Matjaž Jeran, torek, 15. junij 2004, ob 15:47

Pripomba na pisanje Andreja Grmovška!
Kar se tiče prostega plezanja in umetnih oprimkov, pa samo toliko, da do danes v Sloveniji nisem nikjer zasledil vprašajev o tem, da bi smer splezana preko umetnih oprimkov ne veljala za prosto.
Ok, če sprejmemo dejstvo da je to tehnično plezanje, pa mi potem prosim odpišite, kako se po novem vrednoti vse vzpone v kratkih, en raztežaj dolgih smereh , devetdesetih let, ki so bile korigirane z umetnimi oprimki.
Potem boste pač razveljavili vse te vzpone, oziroma jih označili kot tehnično plezanje?

Kar se tiče medijskega napihovanja in prevelike samozavesti, pa samo to, da vsega v isti koš pač osebno ne bi metal.

Nekaj je poročanje v veliki meri in pač izpostavljanje nečesa v večjem obsegu, nekaj pa je napihovanje.
Sicer pa ob resnih sponzorjih ti drugo ne preostane kot da se medisko izpostaviš, je pa res da če mi tata da denar, to ni potrebno.

O plezanju pač nismo pozabili in vse raje plezamo, o širjenju angleškega-tradicionalnega pogleda na alpinizem, pa le to, da nas drugo leto vzemite s seboj na mednarodno srečanje alpinistov.

Srečno v gorah, pa le ne pozabite na to da je glava ena in edina in da naj bo razsodna tako v pisarni kot predvsem v gorah, zato kak sveder nikoli ne bo odveč,

lp

Naš Erik

Matjaž Jeran, torek, 15. junij 2004, ob 12:57

Ker se nimam časa posvečati Erikovim izpovedim, sem žal moral preskočiti komentar na njegov prejšnji esej o njegovem blestečem življenju in o vsem OH in SPLOH.
Vem, da je izgledalo malo, da sem se usral, ampak raje nabiram tisočake od sponzorjev (Da o nujno potrebnem treningu, za katerega še iščem čas ne govorim!), s katerimi se končno znam malo konkretneje meniti in skrbim za realizacijo prihodnosti, kot da enostavno tipkam cele dneve na prazne Erikove odgovore!
Namreč še vedno ni izpostavil zakaj napihuje svoje dosežke!

Ampak ni kaj, tokrat sem si vzel čas in v precep vzel Erikovo zgodovino in prav tako njegovo zavajajoče pisanje o naši objavah v povezavi z odpravo v Kenijo leta 2002.

Erik: »in pozabil, predvsem v tujini, povedati za kakšne vrste smeri v resnici gre. Kar poglejte spletno stran www.kenya2002.org. In ker pač niso bili kos smeri, so raje, kot da bi priznali, da so preslabi, skopali nekaj oprimkov, da so smer potem lahko preplezali. Kaj si o tem misli, recimo, ameriška plezalna javnost, si lahko vsakdo prebere v eni zadnjih številk revije Alpinist, kjer je govora o tej steni. Meni je klesanje oprimkov nesprejemljivo početje. Kadarkoli sem smer navrtal v plezališču ali jo preplezal v gorah, nikoli nisem naredil nobenega umetnega oprimka

Jeran: Dejstvo je da na strani www.kenya2002.org ne piše nič (sploh pa nič, kar bi lahko bilo sporno!), zato ne razumem zakaj jo Erik sploh navaja. Sicer pa preglejte jo sami.
Sledi dejstvo, da Erik zopet laže o tem, da v tujini nismo izpostavili tega kako smo splezali in kaj je bilo z umetnimi oprimki!
Objavljena so bili trije prispevki( Alpinist št. 3, str 91; Klettern maj 2003 in Desnivel junij 2004).
Kjer sem jasno, brez ovinkarjenja izpostavil, da smo naredili 3 ali 4 umetne oprimke, priznam da na to nisem najbolj ponosen, a vendar nikoli tega nisem skrival!
Je pa jasno in prav, da so to kritizirali.
Sicer se še učim, ker nisem vseved in včasih je potrebno kaj žrtvovati, za določene uspehe in posledične občutke! Tako pač smo menili takrat v Keniji.

Citat iz Alpinista, kjer so me sami poiskali in kasneje objavili mojo(pisec članka Matjaž Jeran) notico: » We all felt very good despite chipping three ot four artificial holds. The flakes that were there broke off when we grabbed them: there was no other way to free climb it.«

Pisanje Kletterna sem že komentiral, prav tako njihov odnos do domačih zvezd!

Prav tako je leta 2004 v junijskem Desnivelu objavljena 8 stranska reportaža iz omenjene odprave v Kenijo, kjer sem prav tako izpostavil zakaj in kako smo naredili te oprimke…
Žal osebno nimam izvoda, da bi citiral »španski članek«.

Lahko pa še enkrat izpostavim to »umetno poglavje«:
Med poizkušanjem prostega plezanja po delih sva z Rokom večkrat odlomila oprimke, po katerih so bili možni prehodi navzgor. V večini primerov smo smer speljali malo levo/desno in ni bilo težav. V štirih primerih pa žal ni šlo naokoli, ker je bila linija prezahtevna za nas, da bi jo zmogli splezati prosto. Kar je bil naš en in edini cilj, za katerega smo bili pripravljeni narediti precej, seveda imamo neke svoje kriterije!
V situaciji, ko smo od sponzorjev prejeli 2.500.000SIT za realizacijo cilja splezati najtežjo slovensko dolgo športnoplezalno smer na svetu in ob dejstvu, da smo v te naše sanje vložili 15 mesecev bolj ali manj intenzivnih priprav in psihofizične vpletenosti, smo pač rekli jebat ga bomo pač sli preko etike, ki govori o umetnih grifih v naravnih smereh v gorah.
Priznam, da mi ni bilo lahko nadelati prvega grifa, a povem vam! danes sem prav ponosen na to dejanje, sicer ne vem kaj bi danes imel za seboj v bilanci odprav po svetu( pa ne zaradi sponzorjev in denarja, zaradi lastnega zadovoljstva!) Še isto leto(2003) sem prišel do zaključka, da se moram javnosti in predvsem sebi v neki meri opravičiti za to dejanje, ki vsekakor ni bilo povsem moralno čisto!
Z uporabo le metuljev sva z Miho Valičem leta 2003 v Yosemitih pokazala kaj zmoreva na ta način (o jalovih sosedskih poizkusih v granitu pa ne bi zgubljal časa, in tudi ne bi sproščal nadaljnjih trenj in polemik).
Skratka, ponosen sem na našo Kenijo, da smo smer splezali v celoti prosto. Torej prosto brez vmesnih padcev med stojišči smo splezali smer v Keniji ( splezal sem jo jaz in ne vsak po nekaj raztežajev, Rok je pač imel to smolo, da enega raztežaja ni splezal v celoti prosto, od začetka do konca (žal mi je da moram to izpostavljati, ampak da ne boste trdili, da kaj skrivam!) in vse ostale v mojem življenju, za katere sem kadarkoli in kjerkoli poročal o prostem vzponu.

Seveda bi lahko v Keniji izbrali drugo pot; se obrnili na mestu, kjer so odpadli vsi oprimki, po katerim sva bila midva z Rokom Šisernikom takrat sposobna splezati, ali pa uporabiti »Erikov- madagaskarski način« pač zavrtaš sveder, se zanj primeš in nato odplezaš prosto dalje. Potem pa napišeš enako kot mi za Kenijo da si splezal prosto, le da je bistvena razlika tukaj vmes! Meni osebno ni velike razlike med umetnim grifom in umetnim varovanjem kot je sveder, v katerega se usedeš in nato nadaljuješ.

Tako smo storili po treznem razmisleku in smo za tem vedno stali in korektno ter objektivno pisali in govorili.
Z a t o n e t i m e n i lažnivec!

Sedaj pa še malo o Erikovih zgodovinskih zavajanjih in zapletanjih.

Zgodovina, ki priča o…
O zavajanju publike o tem kaj je dejansko splezal prosto in kaj prosto po detajlih. Kar že poznamo iz zgodbe o Madagaskarju(Grif december 98 in februar 99), da Erik večkrat zameša in preplete ta dva pojma, pa si preberite spodaj in si ustvarite lastno mnenje. In o epskih razsežnostih nategovanja kvalitete vzponov.
Hkrati Erika pozivam, da jasno podpiše vse citate SPD Trst alias Erik Švab in objavljene vzpone opredeli z eno samo besedno zvezo. SPLEZAL PROSTO, NE SPLEZAL PROSTO, SPLEZAL NA POGLED!
Pa brez pojasnjevalnih esejev!

Citati http://www.planid.org/stara.htm
1.
»Potem pa sta opravila še eno zelo redkih(*) se spravila še ponovitev v zloglasno smer Dingo, ki velja za najbolj zahtevno v tem gorovju in za katere značilnost so dolge razdalje med klini in težavno obvezno plezanje.
Vsekakor so bili to odlični vzponi v zahtevnih smereh, ki povprečno ne doživijo niti enega vzpona na sezono in naši plezalci so spet pokazali, da lahko posežejo po najvišjih težavnostih tudi v tej zvrsti alpinizma.
(*) Ker je bila to na nek način tudi lektorska napaka, sem objavo po opozorilu popravil. Urednik«
Jeran: Kakšna lektorska napaka, kdo bo pa vedel da gre za redko ponovitev!2.
2.
»V gorah je opravil eno redkih ponovitev moderne in zahtevne smeri La bellezza non conosce paura v zahodni steni Roba nad Nevejskim sedlom, ki sicer ni kaj posebej dolga ("le" pet raztežajev), je pa precej zahtevna: ocenjena je s7c (7b obvezno), psiho navijajo svedrovci, ki so mestoma tudi do 7-8 m narazen ... in še nima vzpona na pogled. Švabu je uspelo preplezati na pogled prve tri raztežaje (7b, 7a, 7a), zadnjih dveh (oba 7c) pa ne; smer je razen drugega raztežaja preplezal kot prvi v navezi.«

Jeran: gre za očitno zavajanje, kjer na hitro ko prebereš ugotoviš da je Erik to smer splezal na pogled, seveda ti ob ponovnem počasnem branju postane jasno da se nekaj zapleta in…

3.
Za AKUT: »Smer, ki dosega težavnost 8a (IX+/X-), ima obvezna mesta do 7b in je dolga preko 600 metrov, sta nato po raztežajih prosto ponovila, manjkala pa je prosta ponovitev v enem zamahu, ki sta jo letos opravila Lukič in Grmovšek. Švab in Biščak sta tudi smer preplezala v enem dnevu in sicer v 11 urah, Švab celo smer kot prvi v navezi in vse raztežaje (vključno enega 7b+ in enega 7c) z izjemo najtežjega (8a) tudi na pogled. Biščak pa je celo smer preplezal na pogled kot drugi, najtežji raztežaj pa kot prvi in na fleš ter tako dokazal odlično pripravljenost in vzdržljivost tudi v najdaljših smereh, saj je najtežji raztežaj deseti po vrsti!

Jeran: Iz tega odstavka ni razvidno je Erik splezal prosto ali ne! Slišal sem, da Erik najtežjega raztežaja ni splezal prosto, kjub temu da to zgoraj v bistvu trdi!

4.
»…Švabu se je ob tem pripetila spet zanimiva zgodba: prejšnjič je pozabil metulje, tokrat pa mu je na vrhu četrtega raztežaja padel plezalnik in je moral vse naslednje raztežaje preplezati z enim plezalnikom in eno supergo. Kljub temu je zaradi konformacije smeri, ki je močno previsna in nudi odlične stope tudi v previsih, na pogled preplezal do težavnosti 7a+ vse raztežaje razen najtežjega. Boljše kot nič, saj bi v nasprotnem primeru morala obrniti…«

Jeran: zopet zanimiva zgodba v stilu Erčija

Ni kaj, Erik je poln zgodb, in v negotovost zavitih poročil o prostih vzponih v zelo zahtevnih smereh. Sebe večkrat izpostavi kot vrhunskega slovenskega in ali italijanskega alpinista (»kamor je bil povabljen na predstavitev najboljših italijanskih alpinistov zadnjih dveh let…«)…Erik prosim te si Slovenec ali Italijan, odloči se že enkrat, oboje si verjetno težko! Kajti, če nastopaš za nogometno reprezentanco Bosne ne moreš tudi za nogometno selekcijo Hrvaške, ali pač lahko? Kljub temu, da se alpinizem vsekakor ne primerja z nogometom.

Svoje zgodbe in »dhramatične« zaplete pa prihrani za svoje rastoče otroke, slovenskemu alpinizmu pa ne dajaj zgleda nejasnosti, spletkarjenja in napihovanja.

Trst je resda, kar daleč od gora, kar pa ni opravičilo, da ti Erik s svojim bogatim, univerzalnim in vrhunskim alpinističnim znanjem, ki je celo zadostno za sponzorje, ne ločiš med bistvenimi razlikami in jih ne izpostaviš jasno! Prosto po detajlih ali prosto!
: »Najboljši vzponi:
Mont Blanc, Beyond good and Evil: V+/5+, 600 m
Triglav, Sanjski ozebnik: V-VI/5+, 1.200 m
Madagaskar, Never the same: 8a+, 700 m, Madagaskar, nova smer na še neosvojen vrh.«

Si na Madagaskarju splezal celotno smer prosto ali pač zaradi enega raztežaja ne boš izpostavljal poleg še tehnične ocene? (kjer si se vlekel za komplete ali pač le vmes počival in tam kjer ni bilo grifa zgrabil za sistem vpet v sveder?, karkoli že, to ni primerno za oceno 8a+, ker se tako oceno poda le ob primeru, da si vse raztežaje splezal prosto, vsaj najtežjega in polovico vseh tudi v vodstvu!)?
Grif februar 1999, A5 priloga: »…ocena 8a+…, Preplezana je bila od spodaj in prosto., Avtorji so tudi opravili prvi prosti vzpon (razen najtežjega raztežaja, ki je bil preplezan z enim počitkom)…, Če bo potrjena ocena avtorjev smeri za najtežji raztežaj, bo to izven Evrope najtežja prvenstvena prosto preplezljiva smer na svetu.«

Jeran: Če bi jaz zadel milijon, bi bil milijonar!

Morda je pač to le poklicna deformacija pravnika, ki stvari odlično obrača in zavija v meglo, jih dela na bežen pregled vrhunske, kar pa se izkaže, da niso!
Jasno za sponzorje in samozavest; katere odsev so vse te premnoge. Moje osebno mnenje delim z mnogo slovenskimi plezalci. Katere prosim, da jasno povedo kar si mislijo, da ne bo izgledalo, da se strinjajo z nekorektnim pisanjem in zavajanjem manj obveščene javnosti. Namreč, če je človek tiho pomeni, da se strinja. Kar je za Slovenijo običajno, kajti nihče se noče nikomur zameriti ali bog ne daj izpostavljati, pa čeprav ima svoje mnenje, a ga raje drži zase in tako v konkretnem bistvu škoduje sceni!

Jalovo početje nekoga, ki je vrhunski, odgovoren do svojih sponzorjev in bralcev (je namreč tudi pisec člankov in knjig, za kar naj bi imel celo tečaj) je škodljivo za ugled slovenskega alpinizma v Sloveniji in preko Erikovega pisanja v svetu (sicer v imenu dveh državljanstev) prav tako škodljivo v svetu.

Novinarstvo naj bo objektivno, brez nategovanja in olepševanja (kljub temu, da vemo da so hribi lepi in romantični in da je to adrenalinski šport, poln avanture in zgodb), vse ostalo kar ni dokument je poezija in proza na podlagi domišljije, s katero vsi ljudje sproščamo neke lastne hibe!
To pa ni več novinarski pristop in ne prispevek ampak »pravljica za nevedne bralce.

Ciao raggazi iz zajebanega, vedno PRO-SLOVENSKE in ODKRITE besede polnega mesta, s pogledom na gore in odprtostjo na povsem realno in koristno vsakdanjo kritiko

Pa prosim vas brez zajebancije






Naš Erik

Andrej Grmovšek, torek, 15. junij 2004, ob 11:19

Erik nam v svojem intervjuju zares razkriva kakšna je pot do uspešne kariere alpinista in publicista in kako s se stvari streže, če si čisto pravi plezalni profesionalec in to v vseh pogledih. Vendar pa nepoznavalcem morda ni jasno ozadje takšne profesionalnosti! Torej še nekaj drobcev poneverjene resničnosti.

Smer Nikoli več tako na Madagaskarju, zasluži tako kot so jo preplezali njeni avtorji, oceno 7c/AO. Najtežjega raztežaja namreč niso preplezali prosto, kar pa so celo akterji vzpona zelo hitro pozabili. Glej objave in skice v mnogih plezalnih revijah, pa tudi Erikov intervju, v katerem avtor smeri razglablja o smeri, ki presega 8a stopnjo. Vsekakor pa navezi velja čestitati, da ni v pretežavnem raztežaju »kopala grifov« in tudi ne opremljala smeri z vrha, temveč »od spodaj«. Pravzaprav sta v intervjuju omenjani smeri na Madagskarju in v Keniji v medijskem svetu zelo podobni –»najtežji športnoplezalni smeri črne celine« - v realnosti pa žal preplezani deloma tehnično (s počitki v svedrovcih oziroma umetnimi oprimki). Avtorji, oziroma vsaj nekateri izmed avtorjev smeri, so žal vse preveč pod vplivom popularnega medijskega napihovanja. Le to postaja vse bolj del plezalne kulture, podžigajo pa ga želja po medijski slavi, sponzorji, predvsem pa nerealna samopodoba in samokritičnost mnogih »plezalnih medijskih zvezd«.

Še dva primera zgornje sorte, povezana z zbirko slovenskih 7c+ hribovskih smeri na pogled in profesionalnimi plezalci. Če bi tudi sam želel biti tako slaven in profesionalen kot slavni avtorji smeri ali Erik, bi se lahko še danes hvalil s svojima vzponoma 7c+ na pogled v smeri Cruz del sur, 7c+, 800m (Bole- Bubu, Karo) v peruanski La Esfingi in La Conjura de los Necios 7c+, 1000m (Glowatz, Albert in Co.) v mehiškem El gigantu. Ker pa do sebe žal ne morem biti tako nekritičen in zaradi nesponzorjev na srečo tudi ne rabim do nebes poveličevati svojih plezalnih podvigov lahko za razliko od omenjenih »medijskih zvezd« priznavam in menim, da si obe 7c+ smeri te ocene ne prislužita.

Toliko o plezalnem profesionalizmu in objektivnosti, ki sta si očitno dve povsem nasprotni stvari. Pa da ne boste preveč verjeli v mastne naslove plezalnih revij, internetne objave in intervjuje in pozabili zakaj plezate, dragi plezalni kolegi!

Pozdrav,
Andrej Grmovšek

KAKO NAPREJ?! - Skupščini 2004 na rob

Bojan Rotovnik, ponedeljek, 14. junij 2004, ob 18:17

Osrednja slovenska planinska organizacija je vedno bila, je in tudi bo stičišče različnih generacij iz različnih planinskih okolij Slovenije. To je organizacijo vedno vsebinsko bogatilo in ji omogočilo, da je tudi v preteklih nemirnih časih preživela že marsikatero ˝nevihto˝.

Ena izmed glavnih nalog vodstva PZS je, da zna sprejemati, usmerjati in akumulirati ideje in razmišljanja posameznih funkcionarjev ter ostalih aktivnih članov planinske organizacije. Žal je sedanje vodstvo PZS pri tem zelo šibko. Zakaj? Zato, ker ne zna ali noče sprejemati drugače mislečih, čeprav sami vedno znova poudarjajo spoštovanje drugačnih mnenj. Najočitnejši primer so bili letošnji seminarji za društvene delovce, kjer smo zbrani dve uri in četrt poslušali predavanja o usmeritvah vodstva PZS, potrebni zvestobi članstva, o pravilnosti idej vodstva PZS, o popolnoma neprimernem kakršnem koli komentiranju sedanjega dela vodstva PZS, ki ni v skladu z njihovim razmišljanjem in odločitvam .... Po obširnih predavanjih, kjer je večina predavateljev brala ali samo še enkrat ponovila to, kar je bilo zapisano v gradivih, smo imeli udeleženci na voljo 20 minut za razpravo (kjer so spet imeli glavno besedo člani vodstva PZS z odgovori na vprašanja), nato pa je predsednik PZS zaključil seminar s samostojnim povzetkom. V gradivu za skupščino pa lahko prebremo: ˝...da so bili cilji seminarjev v celoti doseženi ...˝. Brez komentarja! Osebno bi tem seminarjem zaradi njihove izvedbe raje rekel klasično ˝pranje možganov˝, kot pa seminar.

Poleg vsega tega pa je problem sedanjega vodstva tudi ta, da probleme preveč pometa pod preprogo. Preprosto prinašalci slabih novic niso več dobrodošli! Ko pa problemi zrastejo čez vse meje, se kot posledica tega oglasi nekdo, ki mu ni vseeno in javno opozori na problem. Namesto ukrepanja za rešitev problema, pa je ta posameznik ožigosan za planinsko opozicijo, za rušilca enotnosti planinske organizacije, za napadalca, ...

Način dela, ki je sedaj v praksi, je pokazal vse svoje negativne strani ravno na skupščini PZS, ki je ostala še zadnja možnost, kjer lahko ˝drugače misleči˝ sploh še pridejo do besede in kjer se lahko sprejemajo sklepi, ki so obvezujoči za vodstvo PZS. Nepotrebni zapleti ob sprejemanju dnevnega reda, ob neuvrstitvi problematike GRS na skupščino, ob pozivih častnemu sodišču k ukrepanju ipd. so posledica tega, da vodstvo PZS že dlje časa ignorira vsako kritiko na svoj račun in si pripisuje nezmotljivost. Večina zapletov na skupščini je bila nepotrebnih in bi jih vodstvo PZS z odkritim razgovorom z nekaterimi posamezniki lahko že zdavnaj razrešilo, ne pa, da je zato več kot sto ljudi na skupščini zapravljalo svoj čas s poslušanjem medsebojnih obtožb in komentarjev, kaj je kdo naredil in kaj ni.

V vseh kritikah , da se je skupščina zaključila na sredi svojega dela, ker je postala nesklepčna, vodstvo PZS spretno skriva dejstvo, da je skupščina trajala že šest (6) ur, predno je postala nesklepčna! Tako dolgih in neučinkovitih sej mnogi nismo vajeni, saj nam je planinstvo prostovoljna aktivnost, kateri namenjamo svoj prosti čas. Če bi bila skupščina vsebinsko in organizacijsko bolje pripravljena, bi lahko končala svoje delo v celoti, tako ga pa ni. Opomba: Za pripravo skupščine je vsako leto zadolžen predsednik PZS s svojo ekipo!

V času po skupščini bo problematika nesklepčnosti skupščine obravnavana na sejah delovnih skupin, predsedstva in še kje, kjer so tako ali tako eni in isti ljudje, ki že sedaj ne sprejemajo kritik. Porabljenih bo kar nekaj ur, prepeljanih mnogo kilometrov, dobili bomo goro sklepov, objavljenih bo tudi kar nekaj prispevkov v Obvestilih PZS, na koncu pa bomo izvedeli magični zaključek: kritiki dela sedanjega vodstva PZS so krivi za vse in ko jih ne bo več, bo spet vse v najlepšem redu.

Psi lajajo, karavana gre dalje. Žal!

Bojan Rotovnik


P.S. Tudi sam sem že bil in zelo verjetno še bom večkrat ožigosan zaradi svojih izjav oz. kritik na račun vodstva PZS. Tudi zaradi tega pisanja. Žal ali na srečo tako mislim in dokler osebno namenjam prenekatero uro svojega prostega časa za planinstvo, tako dolgo bom tudi kritik. Seveda pa vedno sprejmem tudi kritike na svoj račun, saj je to sestavni del udejstvovanja v planinski organizaciji in to jemljem kot zelo pozitivno. Zavedam se, da ne morem imeti vedno prav in sem vesel, če me kdo argumentirano usmeri na pravo pot.

Odlična smuka v Jugovi grapi

Boštjan Virc, ponedeljek, 14. junij 2004, ob 16:07

Grapa je opisana tudi v vodnikih Strme smučine ter v Turnosmučarskem vodniku od Sidarte.
Nekako že sodi v domeno alpinističnega smučanja in ima (smučarsko!) oceno IV-. Za primerjavo, Jalovčev ozebnik ima (smučarsko) oceno III-.

Odlična smuka v Jugovi grapi

Franci Savenc, ponedeljek, 14. junij 2004, ob 14:40

Res je - manjka vsaj groba lokacija; preveč se zanašamo na običajno poimenovanje!

Reportaža je iz Jugove grape v Dovškem križu, ki je sicer opisana (npr. v Plezalni vzponi, Vzhodne Julijske Alpe) tudi kot alpinistična tura (z oceno II).
Lojze Budkovič se je s tovarišem vzpel iz Za Aka...

Odlična smuka v Jugovi grapi

Avtor odstranjen, ponedeljek, 14. junij 2004, ob 12:06

Za nevedne, bi lahko povedali še, kje se ta grapa nahaja - predvidevam, da okoli Široke peči ali Oltarja, siguren pa nisem... Najbrž tudi marsikdo drug ne ve ...

Naš Erik

Marko Lukić, ponedeljek, 14. junij 2004, ob 10:18

Ajn bishen friden, ajn bishen zonen

Brez, da se spuščam v ostele stvari bi rad dodal samo dva drobna kamenčka v mozaiku, toliko za boljše razumevanje:
V Cimma Scotoni sem pred leti ali letoma ne spomnim se točno na pogled preplezal dve 7c+:
Scotonata galactica 7c+ in
Luciano da Pozzo (ali nekaj podobnega) 7c+.

V tej zadnji je menda imelo eno od velikih italijankih imen, ki drugače na veliko sajta 8a-je (osebni vir Erik Švab), kar nekaj težav, lahko pa se tudi motim.
Ja Les intochibles je tudi ocenjena 7c+.
In res sem rekel, da je ta zadnja po mojem 7b+ ravno tako kot sem rekel, da je tudi Scotonata 7b+. In v čem je fora? Moji sponzorji so skrčeni tako na minimum, da se mi sladko j... in lahko povem , da neka smer pač ni tako težka. Tako kot sem povedal za še kakšno od teh velikih hribovskih smeri, ki jih naši veliki bratje na veliko tržijo. Stvar kulture pač.

Zreducirati vse skupaj samo na oceno je neresno in zavajujoče. Ogromno smeri vhribih je precenjeni iz dveh razlogov:
a). ker so ljudje profiji in rabijo rezultate za vsako ceno
b) ker pridejo do ključnega raztežaja že toliko utrujeni, da ne morejo realno oceniti raztežaja. Subjektivno ga sicer dojemajo kot vsaj tako težkega kot ga kasneje ocenijo, zanemarijo pa dejstvo, da so utrujeni, da jih zebe, da so premalo pili, da jih je strah višine....

Ocena pa bi morala biti ocena in konec, ne glede če tisto splezaš v coklah, kot je pred leti pisalo v A razgledih.
Verjetno pa je tudi vsakomur jasno, da je razlika ali plezaš dobro varovano frikarijo v stenci z lahkim dostopom ali pa npr. Divine providence, ki je samo 7c.
Vse kar želim povedati je to, da je danes v plezanju toliko dreka, ki se uporablja samo zaradi trženja in bildanja lastnega ega, da je tudi poznavalcem težko ločiti kaj je kaj.

In hvala bogu, da ne rabim velikih sponzorjev in karabinijerske službice, da bi lahko plezal. Ker imam večinoma samo vikende moram tudi smeri splezat hitreje, za razliko od profijev, ki si lahko vzamejo malo več časa.

Pripravljen za debato, Marko

Padla s previsa

Franci Savenc, nedelja, 13. junij 2004, ob 15:53

Glede na nepopolnost, tudi netoćnost objave, moram dodati nekaj pripomb.

Nesreča se je zgodila v slapu potoka, ki je pritok Iške. Mesto nesreče je bilo ok. 170 m pod krajem z imenom Benko. Šlo je za soteskanje (kanjoning).
Poškodovanka je iz neznanega vzroka zdrsela v zadnjem ok. 15 metrov visokem delu slapu. Po oceni reševalcev je verjetno prišlo do zdrsa noge na površino, nekontroliranega obrata telesa, posledično pa verjetno do stiska samozaporne zavore, kar je sprožilo padec.
Bilo je potrebno zelo previdno reševanje, saj je
ponesrečenka imela zlom reber, zlom hrbtnega vretenca, pretres možganov in sum na poškodbe notranjih organov (ledvice). Teren zahteven: pečine, skalni skoki, neprehoden. Bil je potreben vzdolžen dvig s tremi sidrišči. In uporaba helikopterja je bila nujna.

Ponesrečenka torej ni bila na planinskem pohodu, ni se zgodilo pri sestopu s Krima, sploh pa ne na grebenu.

Načelnik GRS Ljubljana,
Brane Žorž

Trdna angleška etika

Pavle Kozjek, torek, 8. junij 2004, ob 11:45

Naj živi angleška etika - tudi pri nas, da ne pozabimo, kako izgleda plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. Takšnim smerem v naših stenah manjka v oceni kakšen "E" - potem bi jih morda bolj cenili.
Lep pozdrav,
Pavle

« Prejšnja stran | Število komentarjev: 9970 | Stran 490 od 499 | Naslednja stran »
eXTReMe Tracker