Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Komentarji

Hrušanski vrh

Jaka Ortar, četrtek, 28. junij 2018, ob 20:05

Zemljevid, ki ga omena g. Klinar, je zagotovo ta, ki je javno dostopen na spletni strani SI-AT projekta: flurnamen.at
http://www.flurnamen.at/download/jesenice

Na tem zemljevidu so zapisane poenostavljene narečne oblike imen.
"Na pričujočem zemljevidu so imena zapisana v poenostavljenem narečnem zapisu. Poknjiženje namreč v določenih primerih imena preobrazi do te mere, da so domačinom tuja in se z njimi ne identificirajo več."

Na njem sta zato zapisani narečni obliki imen planine in vrha:
Hrúšanska pvanína (poknjižena oblika: Hrušičanska planina)
Vélč vərh (poknjižena oblika: Veliki vrh)

Ne gre torej za dilemo, katero ime je "domače" in katero ne ("Hruški vrh" očitno ne, je verjetno umetna tvorba), bolj za to, katero obliko med domačini živega imena uporabljati na papirju. Verjetno ne narečne? Ker sicer bomo brali "Gulce", "Sredn Vrh", "Vadine", "Vogu", "Bc", "Bohn", "Trgvóv" in "Trigláu", "Lublana" itd.

Zdi se mi smiselno, da, če namesto uradnega imena iz Registra zemljepisnih imen (REZI) uporabimo kakšno drugo bolj "živo" ime, to zapišemo v poknjiženi obliki.

Plezalci

Marjan Bohnec, četrtek, 28. junij 2018, ob 19:20

verjetno nam bodo opazovalci ptic sčasoma prepovedali bivanje v določenih predelih mest, ker motimo gnezdenje golobov.
če bi plezalci res motili ptice, bi te gnezdile v kakšnih drugih skalah, teh je v okolici dovolj.

Hrušanski vrh

Janez Pikon, četrtek, 28. junij 2018, ob 19:00

Dober dan, med pripravljanjem prispevka sem o pojmovanju ledinskih imen, ki jih najpogosteje izgovarjajo domačini v omenjenem predelu Karavank, torej kako domačini izgovarjajo Hruški vrh (Hruščanski vrh) in Hruška planina (Hruščanska planina), povprašal na Razvojno Agencijo Zgornje Gorenjske (RAGOR) in Klemena Klinarja, posredoval mi je sledeče:

Kot vidim, ste tudi sami opazili zmedo oz. neenotnost pri poimenovanju teh koncev. Če se oddaljiva od uradnih imen, ki jih najdemo na planinskih ali splošnih topografskih zemljevidih, je zadeva v življenju med domačini sledeča:

- najpogosteje je med domačini uporabljeno ime Hrušanska planina, slišati pa je tudi Hruščanska ali Hrušenska planina;

- za ime vrha sem med najstarejšimi domačini zasledil ime Velč vrh (Veliki vrh), a danes uporabljamo Hrušanski vrh (med domačini ime Hruški vrh ni v rabi).

Kakorkoli se boste odločili bo za nekatere prav. Jaz bi svetoval Hrušanska planina in Hrušanski vrh. Na zemljevidu z ledinskimi imeni, ki smo ga izdali za občino Jesenice pa smo zapisali Hrušanska planina in Velč vrh. (Klemen Klinar)

še naprej dobrodošli in pozdrav, Janez Pikon ...

Hrušanski vrh

Jaka Ortar, četrtek, 28. junij 2018, ob 13:35

V naslovnem imenu vrha manjka "č" - "HrušČanski vrh".

Gorenjci ga poznajo kot Veliki vrh, Korošci kot Rožčico - preglednica 3 na str. 82 http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_obzornik/go_2017_34.pdf

Še je čas

Lojze Budkovič, sreda, 27. junij 2018, ob 12:15

Pohvala Ortarju za prizadevanje pri uveljavljanju in uporabi novega (pravičnega) poimenovanja mogočnega grebena.

Še je čas

Jaka Ortar, sreda, 27. junij 2018, ob 11:06

KSZI je uvedla ime "Bohinjsko-Tolminski greben", ne pa "Tolminsko-Bohinjski greben". ;)

Vzpon,

Jaka Ortar, torek, 26. junij 2018, ob 14:19

"Najhitrejši nanj pridejo celo v nekaj urah, z njega so v drugi polovici minulega stoletja celo smučali."

To je seveda vse res - drži tudi, da je Triglav nižji od 8000 m in da je severno od ekvatorja. ;)

Najhitrejši na Triglav pridejo v manj kot 2 urah,
z njega je v prejšnjem stoletju SMUČAL le Franci Mrak, v tem stoletju pa že 10+ smučarjev.

Noro dobri pa so bili prvopristopniki pred 240 leti, ki so v coklah premagali 200 m visoko 45° strmo pobočje firna (= trd sneg, ki ostane na snežiščih prek poletja) - gor in dol grede vključno z dolgo prečko, ob tem pa se jim je očitno zdelo tako preprosto, da snežno-ledne težave niti z eno besedo niso omenjene v pisnih virih.
Za občutek: bi si upali konec maja po Butinarjevi grapi na M. Mojstrovko v coklah? Gor in dol, s prečko v desno na vrhu?

Pod Triglavom

Tone Škarja, ponedeljek, 25. junij 2018, ob 12:24

Odličen komentar in sporočilnost mojstranškega načelnika. Vsega ravno prav, skupaj z dobrim opisom zgornjega dela, kjer si res v dilemi, kako ga varno in hitro plezati. Obzirno tudi do obeh alpinistov. - Prava izjema med malomarnimi sporočili Uprave za zaščito itd.

Boris Žagar: Bohinjska znamenja

Iztok Snoj, nedelja, 24. junij 2018, ob 14:14

Dolg komentar, venDar vreden branja, saj je tegá (daru) na teh straneh malo.

Lešarjeva

Peter Podgornik, petek, 22. junij 2018, ob 21:20

Avtorja plezanja na Lešarjev zob prosim za osnovne podatke (ime in priimek, datum, čas plezanja, ...), kar bi z veseljem vnesel na spletišče PMS, kot verjetno prvo ponovitev smeri ˝Trinajsti dan 0˝.

Boris Žagar: Bohinjska znamenja

Boris Žagar, petek, 22. junij 2018, ob 16:04

MISTERIJ NAKLJUČIJ - SPOZNAJ SAMEGA SEBE

Vsak pisatelj si želi biti (prav) razumljen. Jaz tega zadovoljstva skoraj ne poznam in to pogrešam. Ne želim polemizirati s tistimi, ki imajo o mojem pisanju svoje mnenje. Naj ga imajo.
A vseeno si želim nekoga, ki bi to prav razumel. Naj razložim, kaj se mi zdi potrebno, da bi
upošteval.
Najprej nekaj dejstev, ki jih je potrebno razčistiti o osnovnem nesporazumu. ​ Bohinjska
znamenja​ , pred njimi pa že ​ Zlati rep​ , sta romana, ki bi morala soditi v žanr kriminalnega romana,
saj sem opisal primere sumov umorov, ki sem jih kot človek stroke, kriminalist (detektiv)
raziskoval. Verno sem zapisal, kako sem naletel nanje, kako sem se spoprijel z uganko, pred
katero stoji vsak kriminalist, od tega, kaj se je v resnici zgodilo, do tega, kdo je storilec. Zato sta
oba moja teksta avtobiografska. V zgodbah sem tako glavni junak kar jaz sam. V mojih zgodbah
ni nič fiktivnega, celo mistične vsebine niso fiktivne, vseeno pa moji bralci menijo, da moja dva
romana nista kriminalki. Da se tako samo bereta.
Hecno, kajne, če povem, da je neka študentka visoke kriminalistične šole dobila moj roman kot
nalogo pri magistrskem študiju. Moje delo očitno spada samo v stroko. Kriminalke so nekaj
drugega in (zato) me ne najdete med tistimi, ki so kdaj napisali kakšno kriminalko. V tipičnih
kriminalkah so zgodbe fiktivne, v njih je glavni junak simpatični bistrič, v katerega ne gre
dvomiti, da bo prišel vsem zagonetkam do konca, kot se to spodobi prekaljenemu policistu,
»staremu mačku«, ki ga ni mogoče ukaniti. Zgodbe so zato svojevrsten rebus, ki je le navidezno
skrivnosten. Tovrstna skrivnostnost nima v sebi nič magičnega. Je le trd oreh, nad katerega pa že
prihaja trd »terilec«. »Stari maček« pri reševanju takih ugank.
Pri meni je vse drugače. Na misel mi ne pride, da bi se hvalil s pronicljivostjo starega mačka. Saj
pravim: poročam! Ko sem se soočil z mojimi primeri, sem bil v policijskih vrstah še čisti
začetnik, zelenec, ki je komaj zaključil pripravništvo in je svojo stroko šele spoznaval. Ne
skrivam zadreg, s katerimi sem se soočal na tej praktično amaterski ravni. Poskušam se držati
dejstev kar se le da zvesto. Na skoraj dokumentarističen način želim biti verodostojen. Naj bralec
vidi, kaj in kako me je doletelo in čemu sem se iskreno čudil! Gotovo so kje ljudje, ki se znajo
življenju čuditi in razmišljajo ob tem podobno, kot sem jaz.
Ker jaz sem se imel res čemu čuditi! Najprej okoliščinam, po katerih so mi prišli primeri v roke.
Zdi se, da so mi prišli tako rekoč nehote. Po naključju. A tem naključjem so vedno sledila še
druga naključja, ko sem se primerov lotil. Jih začel raziskovati. Zaradi teh naključij, mimo
katerih pri svojih opisih enostavno ne morem, če hočem opisati primere verodostojno, bralca
takoj povabim k ugibanju, zakaj so me »obiskala« in se ponudila kot skrivnostno vodstvo prav
meni. Njihova skrivnostnost se mi zdi prevelika, da bi ugibal sam. Nek pisatelj, ki se je tudi čudil
naključjem, je zapisal stavek, ki sem si ga dobro zapomnil: Naključje na naključje! Preveč, da bi
bila samo naključja. Ne vem, kaj naj si mislim o njih razen tega, da naključij sploh ni.
Najmanj to, kajne? Sam bi komentiral to misel takole: če ni naključij, je ​ usoda! Kdor verjame vusodo (ker se mu »dogaja«), je deležen smisla življenja, ki ni le v njegovih rokah. Lahko se
doživi kot del tega stvarstva in je takrat eno z njim.
Bom razložil po svojih močeh.
Najprej! Ko pišem o naključjih, lahko pišem samo o večjih in manjših naključjih. O velikih, ki so
vzbudila (za)čudenje, kakršno vzbudijo čudeži, ali pa tistih manjših, ki se šele sčasoma izkažejo
kot pomenljiva, ko se povežejo z drugimi. Prej ali slej se razkrijejo. Sčasoma sem ugotovil, da
naključij sploh ni. Začenjal sem jih dojemati kot znamenja. In če naključij ni, ker se vse zgodi z
razlogom, smem zaključiti, da so mi bili vsi primeri, ki jih opisujem, kratko in malo ​ namenjeni.
Usojeni. Čakali so prav name. Če ne bi bilo tako, bi jih že zdavnaj rešili drugi. Pa niso prišli niti
zraven!
Skrivnostnost mojih zgodb zato ne more biti skrivnostnost, ki je le bolj ali manj trd oreh za
kriminalista, ki se jih loti s poklicnim znanjem in rutino. Ni tako poceni. Je mnogo večja. Saj ne,
da ne bi bili v njej tudi trdi orehi. So, ampak so samo orehi. Streti poskušam nekaj drugega.
Iščem nekaj večjega. ​ Kaj so v resnici naključja!
Mistik Sai Baba je rekel: ​ Kdor verjame v naključja, ​ ne verjame v boga. ​ Jaz pa ne morem pozabiti
bistre Bohinjke, ki sem ji podaril svojo knjigo, ker mi je bilo všeč, da jo je pohvalila. Vseeno
nisem čisto verjel, da je razumela, o čem sem pisal, ker gre za skrivnostnost »tistega zadaj«, a mi
je moj poskus komentarja prihranila z: ​ Vem! Mi rečemo temu Bog. Potem mi je pa za povrhu
prenesla naročilo za še eno knjigo, ki jo želi imeti duhovnik iz njene vasi, ker bi jo rad poslal
bratu duhovniku, ki je misijonar v Mozambiku.
Če je neki kmečki ženski jasno, kaj je tisto skrivnostno, ki me je vodilo skozi zgodbe, zakaj bi še
ugibal in se mučil s skrivnostjo! Kar se je zgodilo in v kar sem vtaknil svoj nos, se je pač moralo
zgoditi. Usodnost je skrivnostnost nadčutnega, to nadčutno pa lahko imenuješ z mnogimi imeni.
Lahko kar Bog, pa tudi prasila (Kojc), vesolje-kozmos, narava, višja inteligenca, urejevalna
inteligenca in še kako drugače. Jaz sem na začetku, ko sem bil še v zadregi, kako naj razmišljam
o naključjih, to skrivnostnost imenoval »tisto zadaj«. Tisto za videzom stvari. Nisem imel še
distance do posameznih naključij. Zdaj vem, da je s to zadevo tako, kot je s pikami na ekranu, ki
se jim reče piksli. Posamični piksli niso še nič. Šele množica njih se sestavi v sliko, vidno s
primerne distance. Meni se je slika izostrila šele z distanco do življenja, ki jo pridobiš, ko se
zaveš, da zaključuješ življenje. Zdaj, ko vem, kaj in kako sem živel, res lahko poiščem tisto, za
kar menim, da mi je bilo usojeno. Se bom kar ponovil: Res mi ni vseeno, če tega ne bi povedal.
Ker je usodnost mojih bohinjskih zgodb rdeča nit, ki je vtkana kot povezovalno tkivo v vsako od
njih, moram povedati, kje je njen začetek. Kje se začne navijati v svoj klobčič. Gre za dogodek,
ki se seveda zdi naključen.
Star sem bil kakšnih 15 let in oče je verjetno menil, da bo luštno, če me nekam pelje in mi
pokaže kraj, ki ga je odkril, pa si zaželel, da navdušenje nad njim deli še s kom. S planine
Uskovnice, kjer smo počitnikovali, sva šla po gozdni poti v globoko samoto gozda. Zdelo se je,da kar tja nekam sredi ničesar. Nenadoma se je gozdna pot končala in stopila sva na manjšo jaso,
sredi katere je zelo presenečalo človeško bivališče, ki je kazalo klavrno podobo zapuščenosti in
že vidnega propadanja. Vseeno pa so bili tam tudi res navdušujoči razgledi, ki so se ponujali vse
naokrog. To je bilo tisto, po kar sva prišla. ​ Lepo, a ne?! ​ me je oče pozval, naj se mu pridružim v
občudovanju in se mu tako oddolžim za dober namen, da mi naredi lep dan. Občudovanje mu je
kar žarelo v očeh, a je potem, ko sva se naužila razgledov in sva že odhajala, vseeno rekel: ​ Je res
lepo tu, ja, ampak divje! Tukaj ne bi bilo za živeti.
Pravzaprav odveč pripomba, saj je hiša sredi jase že sama po sebi to govorila. To, da so neki
ljudje tu že poskušali živeti, je bilo več kot očitno. Tega pa, da jim nekdo tu ni dovolil živeti,
prišel sem in jih pobil, ni noben od naju niti slutil. Da sva stala na kraju zločina, sem zvedel več
kot desetletje pozneje, ko sem v kraju, za katerega je oče rekel, da tam ne bi bilo za živeti, hotel
prav to. Kraj me je očitno takoj sprejel in me ni več spustil. Tam je bila zgodba o storjenem
zločinu. S takimi zgodbami pa sem se začel poklicno ukvarjati. Še več. V ta kraj, Zatrep, sem
prišel z zgodbo, ki je bila skoraj zgodba-dvojček, ki se je zgodila tu. Obe zgodbi sta se zgodili
kot posledica obračuna med raubšicarji. V obeh zgodbah so bili trije krvniki. Nikoli ni nihče od
njih odgovarjal za zločin, ker sta zastarala. Ne bi jih bilo sploh potrebno raziskovati. Če sem to
vseeno naredil, sem to počel v resnici samo zase. Za svojo dušo. Po volji tiste skrivnostnosti.
Napisal sem, da sem skozi te zgodbe opravil s svojo iniciacijo. Moški ni moški, če je ne opravi,
so vedeli včasih. Jaz pa sem se srečal s pravimi moškimi. Če že ne z živimi, pa z njihovimi
dušami. Včasih v Bohinju še zelo živa vraža, da duše pokojnih, ki so umrli na tak mučeniški
način, kot so žrtve, katerih usodo sem raziskoval, iščejo pomoč pri živih. In če sem že živel v
Zatrepu, niso imele daleč. Imele so me pri roki. Vraževerje je vera v pomen znamenj. Je torej
vsaj tiho, zelo osebno prepričanje, da naključij ni. Tako bi prav lahko (vraževerno) verjel, da so
me moji primeri poiskali, ker so rabile duše umrlih pomoč. Priklical me je tisti, ki so ga v
Zatrepu ubili, da mu ponovno pozidam hišo in mu delam družbo tam sredi gozda, ena od njih mi
je pa dala še posebno misliti, da me je res obiskala. To je zgodba Matilde, domačinke, ki so jo
zaman iskali tri leta, jaz pa sem jo našel na svoj rojstni dan, ki ga imam tretjega v mesecu. Našel
sem njeno lobanjsko kost v svojem vodnem zajetju. Najdba je bila tako čudežna, da nekateri
domačini baje niso hoteli verjeti, da je bila »naključna«. Našel je, ker je vedel, kje mora iskati! -
Tam, kjer jo je ubil!
Bohinjci še zdaleč niso rahločutni ljudje. Mnogi od njih so potuhnjeni raubšici. Vajeni
tiholazništva in skrivnega pobijanja od malih nog. Ubiti gamsa ali človeka menda ni velika
razlika. Temu se da baje hitro privaditi. Človek pa sklepa po sebi... A če se vrnem k svojim
dušam. Matilda »je prišla k meni na pomoč« tudi v kontekstu skrivnostnosti, ki je tudi vraža
numerologije. Številke tri! Ta številka se pri meni pojavlja mnogokrat. Tri krat 35 let. Trije
skrajni kraji v Bohinju, kjer sem iskal odgovore na tam storjene zločine in ki lahko predstavljajo
trikotnik, če bi jih povezal. Bohinjski trikotnik, kot skrivnost, podobna Bermudski. Res spet
samo ena vraža več? V mojih zgodbah je večkrat omenjena vraža o kvatrah; - tistem zloveščemčasu, ko zlo kar preži na (neprevidnega) človeka. Moji primeri so se zgodili prav v kvatrah.
Dogajale pa so se mi tudi stvari, ki jih raziskuje parapsihologija. Če jih doživiš, so res kot
javljanje duš umrlih. Tistega, ki so ga ubili v soteski, sem ​ slišal​ ! Za trenutek sem njegovo smrt
podoživel na rekonstrukciji umora tako živo, da sem ga zaslišal, kot bi bil takrat, ko se je vse
tisto zgodilo, prisoten kot priča. Storilec je namreč lagal, da ni streljal nanj, ampak na gamsa.
Takrat se mi je oglasil v tisti muki, ki jo je moral preživljati kot človek, ustreljen v trebuh. V
strahovitih bolečinah. Bil sem priča nečemu, kar se je zgodilo davno. Sedem let pred mojim
rojstvom. Sedem je pa spet magično število, kajne. Ko sem spoznal morilčevo ženo, mi je
povedala, da je ubitega sanjala tisto noč, ko se je umor zgodil. Sanjala je, kako ga je srečala in
kako ji je rekel, naj gre z njim, ker ji hoče pokazati, kje leži. Sanje so bile še po 35 letih tako
žive, kot bi sanjala prejšnjo noč. Verjel sem ji, ker sem ji rekel: ​ Gospa, jaz sem ga pa slišal. Duše
umrlih se ne menijo za čas. Ne za danes ne za jutri. Stik z dušami je lahko stik tukaj in zdaj, ne
glede na to, kdaj so se stvari, ki si jih delite z njimi, zgodile. Šamani znajo potovati k njim in z
njimi. Pa regresoterapevti. Jasnovidci... Tega ni malo. Sam sem se temu le malo približal. Samo
oplazilo me je, ko sem iskal nekaj bolj ali manj na slepo. Še to, kar sem iskal kot bivši
kriminalist, me je presenetilo z vsebinami, ki jih nisem razumel, le začutil. Predvsem sem se
vsemu, kar mi je Bohinj ponudil, čudil.
Na koncu tega potovanja, ko so moje knjige izšle, sem začel iskati literaturo o dušah. Na nek
način se je ponovila zgodba o tem, kje vidim začetek klobčiča svoje usode: pri izletu, ki sva ga
naredila z očetom v Zatrep. To sem odkril šele leta pozneje. Isto se je ponovilo leta 2004, ko sem
pisal Zlati rep. Prav takrat je izšla knjiga Franka Josepha Pomen naključij v vašem življenju. Kaj
bi dal takrat, ko sem pisal, za to, da bi mi prišla ta knjiga v roke. Koliko mučnega
samoizpraševanja o »tistem zadaj« bi mi bilo prihranjenega! Ne bi se mi bilo treba bati, da me
bodo imeli moji bralci za čudaka, ko bodo brali o dogodivščinah, v katerih skritega pomena
nisem razumel. Če bi takrat vedel za to knjigo, bi svoje romane verjetno napisal drugače. A se je
očitno tudi to moralo zgoditi tako, kot se je zgodilo. Svojo usodo mora pač vsak sam (po)iskati,
ker dve nista enaki. Vsak mora sam odkriti, kaj je bilo njegovo poslanstvo. Ni vsak Churchill, ki
je javno povedal, da se zaveda svoje usode. Nima vsakdo tako znamenite usode. Ima pa zagotovo
svojo, ki mu je (ali bi mu) osmislila življenje. Samo iskati je treba. Vztrajno. S srcem
(intuitivno). Ne s tisto pametjo, ki si domišlja, da ni tako velikih skrivnosti na tem svetu, ki se jih
ne bi dalo raziskati. Knjiga Pomen naključij govori prav o tem, zakaj se naključja razodevajo kot
tisto, kar še tako nabrušeni pameti ni dosegljivo. Kar je stvar drugačnega dialoga. Verjetno res z
Bogom. Knjigo tistemu, ki je tale moja pojasnila prebral, toplo priporočam.
Naj navedem nekaj misli, ki pojasnjujejo tisto, kar mi je pri pisanju manjkalo.
SINHRONOST
Termin je uveljavil C. G. Jung. Imamo izrek, ki ponazarja vsebino tega pojma: ​ Mi o volku, volk
iz gozda! Gre za sovpadnost najmanj dveh stvari ali dogodkov, ki se vsak zase zdi naključen
(nezadosten), skupaj pa ponudita razlago nekega do tedaj prikritega smisla. Smisel se pojavi kotopozorilo (nagovor) prav določenemu naslovniku, da ga prejme kot sporočilo »tistega
nadčutnega«, kar poimenujemo kot višja inteligenca, prasila itd. Znana je anekdota, na podlagi
katere je Jung odkril skrivnostnost sinhronosti naključij. Na šipo njegove ordinacije je trkal hrošč
ravno takrat, ko je analiziral pomen sanj svoje pacientke. Sanjalo se ji je nekaj prav o skarabeju.
Jung je hrošča ujel in ga ponudil pacientki: ​ Tu imate vašega skarabeja, je rekel. Analiza je potem
gladko stekla.
SKARABEJ
SKARAB pomeni po egipčansko »On, ki nastaja«. Hrošč se v jutranji svetlobi lesketa kot zlato
in s tem simbolizira nekaj, kar se poraja. Trenutek čarovnije. Predstavlja boga Kheprija, boga
vstajenja. Egipčani so nosili amulete skarabeja, da bi privabili Kheprijevo moč preroditve.
SINHRONOST V SIMBOLIH ALI KODE SINHRONOSTI
Obstajajo pomenljiva naključja iste vrste (Joseph jih kategorizira v več skupin), na podlagi
katerih lahko začnemo sklepati o »sporočilu«. Smislu, ki pa ni nujno takoj »razberljiv«. So zelo
osebna in razlagati jih mora znati le tisti, ki jih zazna; - se jih ove. Če jih odrine, hitro zbledijo in
s tem izgubijo pomen. Numinoznost naključij se stopnjuje, ko se povežejo v niz.
Nobeno ni nepomembno. Kot posamična so lahko kot pike (piksli), sčasoma pa se izostrijo kot
slika na ekranu. To je slika posameznikove usode. Stari Grki so ji rekli moira.
MOIRA
Grška beseda za »višji klic«, - namig, kaj je resnično človekovo poslanstvo, ki ni nujno povezano
z njegovim poklicem, zlasti ne z delom, ki ga opravlja za to, da bi preživel. Filozofi in teologi
iščejo splošna načela usodnosti, ki bi veljala za vse, a so njihova prizadevanja jalova, saj je vsak
od nas enkraten, kot je enkraten naš prstni odtis. Tisto, kar je res za enega, ni nujno res tudi za
drugega. Tisto, kar je res za nekoga, se razodeva v sinhronosti. Po sinhronosti si vesolje
prizadeva sporazumevati z vsakim od nas, zato je vedenje (zavedanje), ki ga najbolj
potrebujemo, zavito v osebna sporočila, ki nam jih pošilja.
DISCIPLINA ETRUSCA
je duhovni povzetek visoko razvite kulture Etruščanov, ki je bila uničena z nastopom krščanstva.
Z njim je bila zavržena kot »nesmiselno vraževerje zaostale rase«. Etruščani so rešili skrivnost
sinhronosti bolj uspešno kot vsi filozofi, teologi in psihiatri, z Jungom vred. Verjeli so, da je
snovno vesolje in vse v njem (neživo in organsko, od najmanjše podrobnosti do največjih
struktur) medsebojno povezano z nevidno urejevalno močjo, ki postavlja in uveljavlja nekatere
splošne zakone. Ta urejevalna moč vesolja združuje snov v neskončnost namenov, sublimiranih
v enem samem, najpomembnejšem namenu: nadaljevati in neprestano posegati po višjih ravneh
izboljšane organizacije. Kako? V ponavljajočih se ciklih s stopnjevano močjo v vsakem
izpolnjenem ciklu. Snovno vesolje naj bi bilo prežeto z nevidno vzporedno sfero, ki ureja vse
naravne pojave. Tesno je povezana tudi z mislimi in usodo.V starem svetu so bila pomenljiva naključja jedro vseh višjih duhovnih ved. Njihova udejanjanja
so razumeli kot ​ znamenja​ . Obstaja torej povezava med posamezno dušo in dušo sveta. Jung je
pokazal na sorodstvo nezavednega z vso živo in neživo snovjo. Pomenljiva naključja prinašajo
karizmatično izkustvo, ko vzpostavljajo manjkajočo vez z duhovno resničnostjo. Obenem je to
pot do sočutne skrivnosti, ki izraža svojo pozornost v osebno namenjenih simbolih. Ponuja
kozmično vodstvo in zbuja prepričanje, da nas nagovarja duh obstoja (vsega), pa tudi pomaga, da
v najglobljem kotičku biti prepoznamo pravico do bivanja, saj smo pomemben in nujen del
skrivnostnega načrta, ki je nekaj neločljivega z našo usodo. Celotnost mozaične podobe nam je
nedojemljiva, ker stojimo preblizu. Ko zunanji in notranji svet časovno uskladimo, dosežemo
notranje središče osebnega miru. Kotiček spokoja. Sveto najsvetejšega. Božja katedrala stoji v
človeškem srcu. Sinhronost lahko razumemo kot najvišji cilj vsake veroizpovedi; - kot osebno
religijo vsakega posameznika, ker so to naši čudeži in razodetja, namenjena nam, da v nas
prebujajo in utrjujejo gotovost v duhovne razsežnosti stvarnosti, ki jo živimo. Sinhronost je
religija brez dogme. Vsak moški je svoj svečenik, vsaka ženska svoja svečenica. Najvišja
avtoriteta je ​ Oblikovalec narave. Ne papež, ne guru. Spoštovanje sinhronosti vtisne duhovno
samozavest in podari modro samospoštovanje. Nobena religija si ne bi mogla želeti več in redke
so to dosegle.
Največja spoznanja so tista, ki se dotikajo samo nas samih (Emerson). Vse, kar želimo in
potrebujemo, je skrito v nas. Pomenljiva naključja so navdih, ki nam daje moč, da se odpravimo
na junaško pot iskanja svoje usode. Občutki pomena in smisla nam prepojijo našega duha in
vplivajo na samozavest in mnoge sposobnosti, ki se jih prej nismo niti zavedali. Nekatere zamisli
so »enostavno v zraku«, dostopne sleherniku, le da vsi niso enako dovzetni zanje.
Še pod črto:
V Zlatem repu sem te, bralec, vprašal: Povej, kdo je tu koga iskal!? Kdo je tu koga našel!? Ni kar
tako lahko odgovoriti, mar ne?
Boris Žagar

Moja hoja na južni Triglav

Marjeta Štrukelj, četrtek, 21. junij 2018, ob 13:39

Iskrena hvala za iskrico dneva!
Kratek, jedrnat in hudo poveden stavek me je navdušil, saj mi bo poslej humorno olajšal marsikatero muko na turi. In najbrž bom ta stavek smiselno dodala tistemu na kuhinjski steni: »Starost ni za mevže!«.

Zravnan hrbet voščim

Meta

M. Sernio, Torre Nuviernulis in Creta Grauzaria

Matej Kucler, torek, 12. junij 2018, ob 22:27

V nedeljo se podal v te konce in se povzpel na Sernio po normalni poti. Presenetljivo je dobro označen, tako s smernimi tablami, kot oznakami, je tudi shojeno z nekaj manjšimi skokci, tolk da ni ravno samo hoja. Snega ni več, srečal nisem nobenga, razen popoldne okol koče. Saj bi splezal po kakšnem drugem težjem pristopu, toda dokler sam hodim pazim na sebe maximalno, počasi, previdno in meni se nikamor ne mudi. Če me utrujenost daje se pa itak ustavim in ukrepčam, zrnca soli so koristni in mal poležavanja v travi tudi.

Najuspešnejša

Tone Škarja, torek, 12. junij 2018, ob 19:24

Kakšen veličasten uspeh v primerjavi s skromnim letom 1953, ko sta vrh dosegla samo dva (2!) alpinista. Vse čestitke tej zmagoviti armadi!

Kriptovalute:

Rok Kovač, ponedeljek, 11. junij 2018, ob 08:24

Kot sem slišal, so kripto valute en velik nateg, poznavalci pravijo, da bo šlo vse k vragu. Leva ruka, desni djep!

Tuji

Mitja Filipič, sobota, 9. junij 2018, ob 13:49

Pravilno prevedeno. Joyeusaz je sicer odsmučal z vrha in smučal kolikor lahko, je pa vmes uporabljal vrv in snel smuči. Ni smučal neprekinjeno.

Kako je mogoče,

Bojan Ambrožič, sobota, 9. junij 2018, ob 08:24

Hvala za odgovor Jaka. :) Vendar vse kar si želim je to, da popravijo. Sedaj vem zakaj je napaka. Ampak skorajda neverjetno se mi zdi to, da so neki skorajda nepomembni hribi popolnoma pravilno narisani, Triglav pa ni.

Tuji

Jaka Ortar, petek, 8. junij 2018, ob 12:46

Laila Peak, vrhunsko! Očitno ena lepših flank, 1500 m 50°.

Matterhorn, nekje sem pred časom zasledil info, da je na podoben način že bil presmučan (predeskan?). Prvi del spusta je takrat potekal bolj desno po izstopnem delu Schmidtove smeri, nato pa peš po preveč ledeni prečnici na greben švicarske normalke. Tudi meni se je ob "študiju na daljavo" to zdela bolj smučarska linija kot v območju klasičnega pristopa. Bom poiskal več info.

"Valeruz non ha però completato integralmente la discesa, dalla vetta fino a valle, cosa che Joyeusaz ha invece realizzato discendendo i primi 350 metri di dislivello assicurandosi con due corde doppie nei tratti non sciabili."
Če Google Translate prav razume italijansko, potem je tu zapisano, da Valeruz ni opravil spusta z vrha v celoti, Bohnommu pa je to uspelo z 2 spustoma po vrvi na nesmučljivih odsekih v vršnih 350 metrih.
:) Kdo koga tu vleče za nos - hriba ne moreš "v celoti" presmučati z 2 abzajloma, ta poved samo sebe zanika. "Smučati" ni isto kot "imeti smuči na nogah".

Kako je mogoče,

Jaka Ortar, petek, 8. junij 2018, ob 12:20

To je res nenavadno, prepričan sem bil, da bo ob osveževanju podatkov o višinah napaka izginila, a kar ostaja.

Mislim, da sem ugotovil vzrok - Google Zemlja za nadmorsko višino uporablja predvsem podatke SRTM; v 1. in 2. različici je bil ta podatkovni sloj še zelo luknjast, radarske meritve iz orbite pač niso mogle 100% pokriti vsega površja.

Okoli Triglava je bilo površje februarja 2000 uspešno izmerjeno le okoli Planje in naprej proti Doliču ter par točk na Ledinah. Vsi trije triglavski grebeni so "izpadli", prav tako ves svet SV od Triglava (med Triglavom in dolino Kot). Glej tole karto: http://shrani.si/f/q/kA/4ttl7GyK/triglavsrtmv2.jpg

Za to veliko prazno območje so očitno uporabili neke druge podatke o nadmorski višini (morda ASTER), na območju zlepljanja (na robovih) obeh podatkovnih slojev pa je ravno vršni del Triglava, ki se na Google Zemlja danes kaže kot inverzna reliefna oblika (kotanja).

Napaka se seveda kaže tudi na reliefnem Google Zemljevidu:
http://shrani.si/f/2I/qa/4Vxum76e/triglav3.jpg
Z rdečo sem nakazal dejansko lego triglavskih grebenov.

Čudi me, da še niso uporabili novih različic SRTM (zdaj že v3 in v4), kjer so višinski sloji iz različnih virov zlepljeni pravilno, povečana pa je tudi prostorska ločljivost (30 namesto 90 metrov). Malo reklam, malo muzike za uporabnike. ;)

Nov rekord

Andrej Kecman, četrtek, 7. junij 2018, ob 10:07

In ponovno, pod 2 uri! 1:58:07
http://www.planetmountain.com/en/news/climbing/alex-honnold-and-tommy-caldwell-climb-the-nose-in-under-2-hours-new-speed-record.html

« Prejšnja stran | Število komentarjev: 9915 | Stran 2 od 496 | Naslednja stran »
eXTReMe Tracker