Stane Škrjanec, petek, 3. september 2010, ob 10:15
Če bi bil g. Vodeb vsaj malo srčnega hribovca, potem bi mu bila morda prihranjena prenekatera psihoanaliza. So prijetne 'stvari', ki se preprosto občutijo. Prijetne občutke pa ljudje radi gojimo.
Tisti o mamah sem se pa moral nasmejat.
Klemen Kočevar, petek, 3. september 2010, ob 09:31
Mislim, da je to barbarsko, neokusno in predvsem zelo daleč od duha današnjega časa ko nam ne gre za nasilje nad naravo, pač pa za njeno ohranjanje. V mestu, kjer je itak urbano okolje bi bilo to takoj problematično v gorah sredi TNP pa se to dopušča...
Poleg tega je za gorniški klub Skala nemogoče odmisliti politično komponento, tako da je to še bolj problematično!
Če greš iz Pogačnikovega doma na Luknjo prek (nad) planino Zajavor, tudi najdeš enega. Malce desno od poti, če se temu sme reči pot.
Čemu so postavljeni ti "mali Aljažki" tudi jaz ugibam. Konkurenca PZS-ju ?!?
"""Po moje na vrhu gora ne sme stati prav nič. Celo škatla za vpisno knjigo in žig ne. Preprostost naj se v gorah ohrani do maksimuma. Kaj menite vi?"""
Bere se lepo, a kaj bodo na to dejali transverzalci ? Marsikdaj koga slišim, ko reče: pa je na tistem vrhu "štempiljka ?!"
No, bo že. Pozimi, ko je v gorah najlepše, s "plehom" na vrhovih nimam nikakršnih težav -:)
Marjan Bradeško, petek, 3. september 2010, ob 07:37
O tem sem pred mnogimi leti že večkrat pisal v Planinskem vestniku in očitno se ekološka ozaveščenost (kar vključuje tudi hrupna veseljačenja tipa: "Francka, cukn`n ga mal`, de boš korajžna ...") ni kaj dosti spremenila. Rešitev sicer je tudi v izogibanju tem "prometnim zamaškom", največ pa spet lahko naredimo sami z zgledom. Vem, da so me včasih čudno gledali, kako sem tlačil smeti in jih stiskal v plastično vrečko, embalažo od soka ali v plastenko, zraven pa pobral še kakšno stvar s tal. In takrat sem napisal članek "Smetnjak na hrbtu." Povsem enako trdim še danes - v gorah ne potrebujemo smetnjakov, začasnih pepelnikov in podobnega. Tudi cigaretni ogorek (če je že res treba tam gori na čistem zraku kaditi) lahko navsezadnje vsak planinec zavije v papirnati robček (ki ga ima gotovo v žepu vetrovke). Včasih imam občutek, da smetnjaki kar spodbujajo odmetavanje. Pa kakšni planinci to so, ko lahko gor tovorijo pet kilogramov hrane, nazaj pa ne morejo odnesti četrt kilograma embalaže. Govorimo, spodbujajo, vzgajajmo ... nekaterih se bo gotovo prijelo. Glede koč pa tako - če je deseta ura čas za počitek, je čas za počitek! Tukaj sploh ne razumem tolerance oskrbnikov - saj ti veseljaki nič ne kupijo (torej tu ni zaslužkarski interes), šank je zaprt, svoje imajo s seboj. Take bi poslal spat. Zelo odločno.
Danijel Žagar, četrtek, 2. september 2010, ob 18:18
To je treba vzeti v zakup ko greš na Triglav sredi glavne sezone, tako kot gnečo v Portorožu sredi avgusta. Kdo pa pravi, da je treba ravno čez Kredarico? Saj menda vsak "tapravi planinec" ve, da je to lunapark. Kdor je spal na Doliču (ja to je tista koča "tam čez, nekje zadaj"), kakšnega razgrajanja zagotovo ni doživel. Sploh pa, pri vseh čudovitih gorah, ki jih premoremo, čemu ravno na Triglav? Čemu, če ne iz nečimrne želje, da se bomo lahko pred drugimi pohvalili: "Spet sem bil na Triglavu!"
Kjer so ljudje, bodo vedno tudi sledi in smeti. Več kot to, da svoje odnesem v dolino in velikokrat tudi kako tujo poberem, ne morem narediti. Imam pa zato mirno vest in se mi ni treba zgražati nad ostalimi.
Sicer pa ni jasno ali smrdi "scalina" ali ustvarjeni dobiček? In kdo je država, ki naj bi pobirala smeti za nami?
Poslovanje planinskih koč, posebno v visokogorju je še vedno nepregledno. Stroški, plače, dohodki, jedilniki, helikopter, kaj naj tovori, česa pa ne, odpadki vse vrste, množice ponekod, simboli ene vrste, itd.
Nujen je javni posvet na to temo, vsaj v PZS. S konkretnimi podatki.
Kaj naj imamo pod imenom planinska koča? Kaj nad 1500 m , kaj pod? Ali so razlike po višini ustrezne? Polno vprašanj, a gre vse samo od sebe v zaprtih krogih. Vsako PD se boji...
Emilija Vraber, četrtek, 2. september 2010, ob 13:58
Kaj pa onesnaževanje s hrupom?
Na Triglav hodim z društvom vsako leto, po različnih poteh.
Po navadi prespimo na Kredarici, čeprav mi gredo vsakič, ko izvem za to prenočišče, lasje pokonci. Prvič, ležišča (skupna, seveda) so tako ozka, da se še otrok v njih težko obrne, okna se itak nikoli ne odpirajo, zato je vsa posteljnina dobesedno mokra, ne samo vlažna. Drugič, Triglavski dom na Kredarici je čisto navadna, tretjerazredna gostilna (beri "pajzl"), čeprav leži najvišje v Sloveniji! Takega pijančevanja in vpitja zunaj in znotraj nje še v dolini ne najdeš več! In to naj bi bili planinci, ki se odpravljajo na najvišji vrh svoje domovine, ali pa so se z njega že vrnili? Tretjič, zakaj si morajo nekateri ravno v tej gostilni prirejati razna srečanja, obletnice, poroke itd., ko privlečejo gor cele orkestre, množico gostov in svatov, ki potem zasedejo celo kočo, da ni za "taprave" planince niti prostega kotička. Lani smo se npr. v neurju vrnili z vrha vsi premočeni in pretreseni od strele, ki nas je nekatere rahlo oplazila na jeklenici; a mislite, da smo dobili kak prostor ob peči! Kje pa, tam so imeli muzikantje svojo mizo in inštrumente, ostalo je pa itak bilo eno samo plesišče, da še do šanka nisi mogel priti.
Še in še bi lahko naštevala, pa kaj, ko nič ne zaleže. Že pred leti sem na to opozorila oskrbnika, pa je samo skomignil z rameni, češ da itak ob desetih zaprejo šank, kuhinjo pa ob devetih. Briga to razne veseljake, saj vse prinesejo s seboj, da bi jih pa kdo vljudno opozoril, da je čas za počitek in tišino, pa še nisem doživela.
Približno na isti višini samo dobrih 50 km zračne linije vzhodneje, v pokrajini Telemark, leži jezero Nisser izhodišče za Langesfjel in Haegesfjel. V bližini pa ob sosednjem jezeru pa še dolina Fireysdal ki je tudi plezalsko zanimiva. To območje sem na povabilo tržiškega kolega, ki že 40 let živi na Švedskem obiskal začetku julija.
Jur je to pokrajino v zadnjih 15 letih obiskal že šestič in kljub svojim 76 letom še vedno odlično pleza. Plezala sva po mnenju avtorja vodnika eno najlepših štiric Via Lara (IV+, 380 m) v Haegesfeldu, za katero so značilne zajede v gladki plošči smer pa je v celoti "čista" brez klinov a z veliko možnostjo zatikanja (jebice in frendi).
Nekaj vtisov o tem si lahko ogledate na: gore-ljudje.net/novosti/56651/.
Teh 7 km makadama na koncu ni nujno potrebnih. Namesto, da se vozimo na Korensko sedlo, namreč lahko avto pustimo kar v Kranjski Gori, se po turističnih potkah vzpnemo na planino Medvedjek, nadaljujemo do gozdne ceste in dalje na vrh Jerebikovca. Sestopimo pa v Log. Z gozdne ceste nad Medvedjekom se lahko usmerimo direktno proti vrhu Jerebikovca (držati se je treba nekoliko levo), a je tam poti še manj, teren in orientacija pa sta nekoliko bolj zahtevna, kot na grebenčku, opisanem v prispevku, zato se je morda bolj smiselno po cesti sprehoditi do tega grebenčka.
Mallorya je citiral Tine Mihelič v svoji knjigi Klic gora in zraven dodal pomenljiv komentar ... Citiral je tudi Miho Potočnika, "ki na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgovarja takole: Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem.” Potočnikov odgovor mi je všeč! Sam razmišljam potem, ko se z gora vrnem. Lažje. O vsem.
Roberto Mazzilis doma iz Caneve blizu Tolmezza sodi že polnih trideset let v sam vrh Furlanskih plezalcev. Ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila ocena VI+ med plezalci v tem delu Alp zgornja meja mogočega, sta skupaj z pokojnim Ernestom Lomastijem tvorila mlado, udarno navezo, ki je preplezala številne težke smeri v Zahodnih Julijcih in Karniji, kjer je Roberto še zmerom zelo aktiven pri iskanju novih težkih smeri.
Čeprav je v tem obdobju uredil s svedrovci kar nekaj plezališč in se že pred več kot petindvajsetimi leti načrtno ukvarjal s plezalnim treningom in smermi devete stopnje je v gorah ostal zvest klasičnemu načinu varovanja. Njegove smeri so povečini resnega kova in redko posejane s klini.
Leta 1984 smo bili skupaj na mednarodni odpravi v gorah vzhodne Grenlandije, takrat je Roberto splezal eno novo smer skupaj z Jankom Humarjem. Vsekakor je ostal najbolj zvest Karniji, je tudi avtor plezalnih vodnikov in številnih člankov v njihovih glasilih.
Viktor Frankl, Anton Trstenjak in Jože Ramovš obravnavajo podobna vprašanja v knjigi Gora in človek (Celje: Mohorjeva družba, 1993), vendar me odgovori niso zadovoljili!
Mimogrede še naslova dveh člankov iz PV:
Vladimir Škerlak: Zakaj hodimo v gore? : zavestna volja ali
podzavestni vplivi? (PV 92, št. 9 (1992), str. 378.)
Peter Cvetko: Zakaj ljudje sploh hodijo v gore : socialni in
motivacijski dejavniki gorništva in pohodništva PV (Planinski vestnik
letnik 100, št. 7/8 (2000), str. 310-313)
Klemen Belhar, ponedeljek, 30. avgust 2010, ob 08:57
Ker sem tudi sam moral precej študirati psihoanalizo, brati teoretike, ki jih navaja, in nekaj vem o tem, lahko napišem le - da Vodeb na veliko serje (tudi to je psihoanalitično pomenljivo). To je povsem larpurlartistično nakladanje. Saj so možne in verjetne psihoanalitične razlage obiskovanja gora, a povsem drugačne od Vodebovih. Kot pravi moja znanka je to še en vodebilizem.
« Prejšnja stran
|
Število komentarjev:
6120 | Stran 1 od 306
|
Naslednja stran »
Komentarji
V gore. Po kaj?
Če bi bil g. Vodeb vsaj malo srčnega hribovca, potem bi mu bila morda prihranjena prenekatera psihoanaliza. So prijetne 'stvari', ki se preprosto občutijo. Prijetne občutke pa ljudje radi gojimo.
Tisti o mamah sem se pa moral nasmejat.
Aljaževi stolpki prav povsod?
Mislim, da je to barbarsko, neokusno in predvsem zelo daleč od duha današnjega časa ko nam ne gre za nasilje nad naravo, pač pa za njeno ohranjanje. V mestu, kjer je itak urbano okolje bi bilo to takoj problematično v gorah sredi TNP pa se to dopušča...
Poleg tega je za gorniški klub Skala nemogoče odmisliti politično komponento, tako da je to še bolj problematično!
Aljaževi stolpki prav povsod?
Če greš iz Pogačnikovega doma na Luknjo prek (nad) planino Zajavor, tudi najdeš enega. Malce desno od poti, če se temu sme reči pot.
Čemu so postavljeni ti "mali Aljažki" tudi jaz ugibam. Konkurenca PZS-ju ?!?
"""Po moje na vrhu gora ne sme stati prav nič. Celo škatla za vpisno knjigo in žig ne. Preprostost naj se v gorah ohrani do maksimuma. Kaj menite vi?"""
Bere se lepo, a kaj bodo na to dejali transverzalci ? Marsikdaj koga slišim, ko reče: pa je na tistem vrhu "štempiljka ?!"
No, bo že. Pozimi, ko je v gorah najlepše, s "plehom" na vrhovih nimam nikakršnih težav -:)
Aljaževi stolpki prav povsod?
Pa na Mali Ojstrici je tudi...
Smrad pod Triglavom
O tem sem pred mnogimi leti že večkrat pisal v Planinskem vestniku in očitno se ekološka ozaveščenost (kar vključuje tudi hrupna veseljačenja tipa: "Francka, cukn`n ga mal`, de boš korajžna ...") ni kaj dosti spremenila. Rešitev sicer je tudi v izogibanju tem "prometnim zamaškom", največ pa spet lahko naredimo sami z zgledom. Vem, da so me včasih čudno gledali, kako sem tlačil smeti in jih stiskal v plastično vrečko, embalažo od soka ali v plastenko, zraven pa pobral še kakšno stvar s tal. In takrat sem napisal članek "Smetnjak na hrbtu." Povsem enako trdim še danes - v gorah ne potrebujemo smetnjakov, začasnih pepelnikov in podobnega. Tudi cigaretni ogorek (če je že res treba tam gori na čistem zraku kaditi) lahko navsezadnje vsak planinec zavije v papirnati robček (ki ga ima gotovo v žepu vetrovke). Včasih imam občutek, da smetnjaki kar spodbujajo odmetavanje. Pa kakšni planinci to so, ko lahko gor tovorijo pet kilogramov hrane, nazaj pa ne morejo odnesti četrt kilograma embalaže. Govorimo, spodbujajo, vzgajajmo ... nekaterih se bo gotovo prijelo. Glede koč pa tako - če je deseta ura čas za počitek, je čas za počitek! Tukaj sploh ne razumem tolerance oskrbnikov - saj ti veseljaki nič ne kupijo (torej tu ni zaslužkarski interes), šank je zaprt, svoje imajo s seboj. Take bi poslal spat. Zelo odločno.
Smrad pod Triglavom
To je treba vzeti v zakup ko greš na Triglav sredi glavne sezone, tako kot gnečo v Portorožu sredi avgusta. Kdo pa pravi, da je treba ravno čez Kredarico? Saj menda vsak "tapravi planinec" ve, da je to lunapark. Kdor je spal na Doliču (ja to je tista koča "tam čez, nekje zadaj"), kakšnega razgrajanja zagotovo ni doživel. Sploh pa, pri vseh čudovitih gorah, ki jih premoremo, čemu ravno na Triglav? Čemu, če ne iz nečimrne želje, da se bomo lahko pred drugimi pohvalili: "Spet sem bil na Triglavu!"
Kjer so ljudje, bodo vedno tudi sledi in smeti. Več kot to, da svoje odnesem v dolino in velikokrat tudi kako tujo poberem, ne morem narediti. Imam pa zato mirno vest in se mi ni treba zgražati nad ostalimi.
Sicer pa ni jasno ali smrdi "scalina" ali ustvarjeni dobiček? In kdo je država, ki naj bi pobirala smeti za nami?
Smrad pod Triglavom
Poslovanje planinskih koč, posebno v visokogorju je še vedno nepregledno. Stroški, plače, dohodki, jedilniki, helikopter, kaj naj tovori, česa pa ne, odpadki vse vrste, množice ponekod, simboli ene vrste, itd.
Nujen je javni posvet na to temo, vsaj v PZS. S konkretnimi podatki.
Kaj naj imamo pod imenom planinska koča? Kaj nad 1500 m , kaj pod? Ali so razlike po višini ustrezne? Polno vprašanj, a gre vse samo od sebe v zaprtih krogih. Vsako PD se boji...
Smrad pod Triglavom
Kaj pa onesnaževanje s hrupom?
Na Triglav hodim z društvom vsako leto, po različnih poteh.
Po navadi prespimo na Kredarici, čeprav mi gredo vsakič, ko izvem za to prenočišče, lasje pokonci. Prvič, ležišča (skupna, seveda) so tako ozka, da se še otrok v njih težko obrne, okna se itak nikoli ne odpirajo, zato je vsa posteljnina dobesedno mokra, ne samo vlažna. Drugič, Triglavski dom na Kredarici je čisto navadna, tretjerazredna gostilna (beri "pajzl"), čeprav leži najvišje v Sloveniji! Takega pijančevanja in vpitja zunaj in znotraj nje še v dolini ne najdeš več! In to naj bi bili planinci, ki se odpravljajo na najvišji vrh svoje domovine, ali pa so se z njega že vrnili? Tretjič, zakaj si morajo nekateri ravno v tej gostilni prirejati razna srečanja, obletnice, poroke itd., ko privlečejo gor cele orkestre, množico gostov in svatov, ki potem zasedejo celo kočo, da ni za "taprave" planince niti prostega kotička. Lani smo se npr. v neurju vrnili z vrha vsi premočeni in pretreseni od strele, ki nas je nekatere rahlo oplazila na jeklenici; a mislite, da smo dobili kak prostor ob peči! Kje pa, tam so imeli muzikantje svojo mizo in inštrumente, ostalo je pa itak bilo eno samo plesišče, da še do šanka nisi mogel priti.
Še in še bi lahko naštevala, pa kaj, ko nič ne zaleže. Že pred leti sem na to opozorila oskrbnika, pa je samo skomignil z rameni, češ da itak ob desetih zaprejo šank, kuhinjo pa ob devetih. Briga to razne veseljake, saj vse prinesejo s seboj, da bi jih pa kdo vljudno opozoril, da je čas za počitek in tišino, pa še nisem doživela.
Pa lep planinski pozdrav!
Na najvišji postojanki
ta postojanka je super!!!! toplo priporočam, oskrbnici sta zelo prijazni, štrudelj pa je nekaj najboljšega !! :))
Jo je zagodel tiskarski škrat. Drugače je ocena smeri Seranada v zahodnem delu Triglavske Stene VII-/V-VI.
>Smer Serenada (VII-/VI-VII,
In kaj naj bi ta ocena pomenila?!
Gomiščkovo zavetišče na Krnu prenovljeno
Se opravičujem za napako pri kopiranju članka.
Gomiščkovo zavetišče na Krnu prenovljeno
Ali so ga tudi preimenovali?
Gomiškovo, Gomilškovo ali Gomilščkovo, to je zdaj vprašanje.
Približno na isti višini samo dobrih 50 km zračne linije vzhodneje, v pokrajini Telemark, leži jezero Nisser izhodišče za Langesfjel in Haegesfjel. V bližini pa ob sosednjem jezeru pa še dolina Fireysdal ki je tudi plezalsko zanimiva. To območje sem na povabilo tržiškega kolega, ki že 40 let živi na Švedskem obiskal začetku julija.
Jur je to pokrajino v zadnjih 15 letih obiskal že šestič in kljub svojim 76 letom še vedno odlično pleza. Plezala sva po mnenju avtorja vodnika eno najlepših štiric Via Lara (IV+, 380 m) v Haegesfeldu, za katero so značilne zajede v gladki plošči smer pa je v celoti "čista" brez klinov a z veliko možnostjo zatikanja (jebice in frendi).
Nekaj vtisov o tem si lahko ogledate na: gore-ljudje.net/novosti/56651/.
Graničarska pot
Teh 7 km makadama na koncu ni nujno potrebnih. Namesto, da se vozimo na Korensko sedlo, namreč lahko avto pustimo kar v Kranjski Gori, se po turističnih potkah vzpnemo na planino Medvedjek, nadaljujemo do gozdne ceste in dalje na vrh Jerebikovca. Sestopimo pa v Log. Z gozdne ceste nad Medvedjekom se lahko usmerimo direktno proti vrhu Jerebikovca (držati se je treba nekoliko levo), a je tam poti še manj, teren in orientacija pa sta nekoliko bolj zahtevna, kot na grebenčku, opisanem v prispevku, zato se je morda bolj smiselno po cesti sprehoditi do tega grebenčka.
V gore. Po kaj?
Tomaž, morda bi vam spomin osvežil tale povezava: en.wikipedia.org/wiki/George_Mallory
Mallorya je citiral Tine Mihelič v svoji knjigi Klic gora in zraven dodal pomenljiv komentar ... Citiral je tudi Miho Potočnika, "ki na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgovarja takole: Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem.” Potočnikov odgovor mi je všeč! Sam razmišljam potem, ko se z gora vrnem. Lažje. O vsem.
Da bo korist (po)objave zg. članka (še) večja, dodajam: sidarta.si/leposlovje/klic-gore/dodatno.html.
Roberto Mazzilis doma iz Caneve blizu Tolmezza sodi že polnih trideset let v sam vrh Furlanskih plezalcev. Ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila ocena VI+ med plezalci v tem delu Alp zgornja meja mogočega, sta skupaj z pokojnim Ernestom Lomastijem tvorila mlado, udarno navezo, ki je preplezala številne težke smeri v Zahodnih Julijcih in Karniji, kjer je Roberto še zmerom zelo aktiven pri iskanju novih težkih smeri.
Čeprav je v tem obdobju uredil s svedrovci kar nekaj plezališč in se že pred več kot petindvajsetimi leti načrtno ukvarjal s plezalnim treningom in smermi devete stopnje je v gorah ostal zvest klasičnemu načinu varovanja. Njegove smeri so povečini resnega kova in redko posejane s klini.
Leta 1984 smo bili skupaj na mednarodni odpravi v gorah vzhodne Grenlandije, takrat je Roberto splezal eno novo smer skupaj z Jankom Humarjem. Vsekakor je ostal najbolj zvest Karniji, je tudi avtor plezalnih vodnikov in številnih člankov v njihovih glasilih.
V gore. Po kaj?
Ne spomnim se, kje sem že prebral in čigavo je:
Človek hodi v gore, ker so.
V gore. Po kaj?
Viktor Frankl, Anton Trstenjak in Jože Ramovš obravnavajo podobna vprašanja v knjigi Gora in človek (Celje: Mohorjeva družba, 1993), vendar me odgovori niso zadovoljili!
Mimogrede še naslova dveh člankov iz PV:
Vladimir Škerlak: Zakaj hodimo v gore? : zavestna volja ali
podzavestni vplivi? (PV 92, št. 9 (1992), str. 378.)
Peter Cvetko: Zakaj ljudje sploh hodijo v gore : socialni in
motivacijski dejavniki gorništva in pohodništva PV (Planinski vestnik
letnik 100, št. 7/8 (2000), str. 310-313)
V gore. Po kaj?
Ker sem tudi sam moral precej študirati psihoanalizo, brati teoretike, ki jih navaja, in nekaj vem o tem, lahko napišem le - da Vodeb na veliko serje (tudi to je psihoanalitično pomenljivo). To je povsem larpurlartistično nakladanje. Saj so možne in verjetne psihoanalitične razlage obiskovanja gora, a povsem drugačne od Vodebovih. Kot pravi moja znanka je to še en vodebilizem.