Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Komentarji

AN - 21.03.2017

Janez Javoršek, torek, 21. marec 2017, ob 11:24

Pozdravljeni,
19.marca sta z vrha Planjave, v območju markirane poti proti Kamniškemu sedlu smučala Stanko Razdevšek (AO Kozjak) in Matjaž Blejc (TSKO Kamnik).

Bav-bava ni

Miljko Lesjak, sobota, 18. marec 2017, ob 15:59

Marko, nazadnje sva z Damjanom šla po njej pred dvema - tremi leti (bil je delni sončni mrk). Pravim, nazadnje! Sem bil pa že prej. Ne nazadnje smo po njej navzdol reševali zmaja pred leti.

Bav-bava ni

Mitja Filipič, sobota, 18. marec 2017, ob 10:53

V območju smeri Stadorski plaz (v zgornjem delu nekoliko bolj direktno dol) sem smučal leta 2013. Je pa tako na očeh, da bi skoraj zagotovo moral biti še kak spust/vzpon.

Rumeni spodmol

Igor Zlodej, četrtek, 16. marec 2017, ob 06:59

Pred leti sem ob pogostih obiskih Visoke Montaževe planote rumeno-rjavo steno nad potjo na Veliko polico poimenoval Rumeni spodmol in lepo je videt, da se je ime kar prijelo.

Pandemija bivakov

Andrej Kecman, petek, 10. marec 2017, ob 10:31

Večina novih (moderno zasnovanih!?) bivakov v zadnjem času le nadomestilo stare, na Velikih podih, na Malih podih, bivak II, dva pa sta bila postavljena na novo, pod Kotovim sedlom in na Kaninu, ...
O okusih ne bi razpravljal, gradbeno stroko bom tudi pustil pri miru glede materialov.
Pisca pisma skrbi, kdo pravzaprav skrbi za bivake in kdo plača. Podatke o skrbništvu se pridobi na spletni strani PZS, kdo da denar bi pa tudi lahko vedel, saj so skrbniki o rekonstrukcijah pisali na spletu. Delo opravijo skrbniki prostovoljno, denar pa zbirajo s prošnjami"fehtarijo". Namesto, da bi bili pohvaljeni, pa se zopet najde kritik, in to še dokaj nepoučen.
Pisec se tudi sprašuje o smiselnosti bivakov, glede na gosto mrežo postojank in obenem pozabil, da je večina postojank odprta od srede junija do konca septembra.
Za konec bi želel pisca obvestiti, da je en večetažni bivak na Velikih podih nedolgo nazaj pozimi odigral svojo vlogo, ko sta ga dva mladeniča v gosti megli k sreči našla in v njem prenočila. Do doline je od tam več ur hoje, poleti v dobri vidljivosti, ne pa pozimi v megli. Takoj, ko je en bivak odigral svojo vlogo, je povrnjen ves denar in trud za vse.
Gradbeno dovoljenje, gospod Franc, leto 1967?
Upam, da bo gospod Franc tole prebral.
Pritrdim pa gospodu, da je žalostno, da se ne najde sredstev in volje za sanacijo stanja jezer pri Koči na sedmerih jezerih.

Pandemija bivakov

Rok Kovač, petek, 10. marec 2017, ob 07:58

Bivaki niso fama in obstajajo v gorah kot zavetišča verjetno že od Tyrol - Oetezija dalje.
Sam sistem gradnje, materiali in oblika so napredovali z današnjim dnem, toka časa pa se ne da obrniti nazaj.
Bolj me skrbi pri vsej stvari sam človek, odnos do narave, še prej do samega sebe, saj tehnološko se razvijamo, ampak v duhovnem pa takorekoč tonemo, ker edino z meditacijo (lahko tudi povezava v naravi, komur to uspe, še najbližje edinstvena Sahaja joga) lahko v duhu pridemo do univerzalnih korenin stvarstva, kamor tudi medicina še ne premore, le tako v svetu lahko ločimo dobro od plevela, postanemo luč diskriminacije, univerzalne resnice, zavezniki Boga. Do stvari okoli nas je tako odnos takšen, v kakršnem razvojnem duhovnem stanju se človek nahaja in posledično so tudi bivaki podvrženi današnji populaciji.
S sodobnimi statičnimi škatljami v gorah ni nič narobe, vsa poanta tiči le v nas samih.
Ali je Aljažev stolp pa čeprav simbol našega naroda, pristna zgradba na vrhu Triglava ... ali morda samo fama narodne zavesti?

Vrh s štirimi imeni

Marjeta Štrukelj, četrtek, 9. marec 2017, ob 06:35

Krasna ideja za lep dan, podnapisi fotografij pa so trenutno iz neke druge zgodbe. Bi se jih dalo zamenjati s pravimi?
Hvala! Smo jih že zamenjali. Urednik

Bodo Aljažev stolp

Bernard Štiglic, ponedeljek, 6. marec 2017, ob 15:44

Kako je fajn planince vznemirjati z vsemi mogočimi in nemogočimi možnostmi. Edino to še ni napisano, da bodo cel vrh Triglava prepeljali v muzej.

Vrtača

Nejc Mrak, petek, 3. marec 2017, ob 16:26

Ob rob temu prispevku, bi kot opozorilo dodal srečen razplet nepremišljenosti, ki sem ji bil priča s sosednjega Srednjega vrha. Istega dne okoli 13 h se je ob sončni pripeki trojica (dva smučarja in en pešak) odločila za podobno smer smučanja kot je opisana zgoraj. Ker so zgoraj začeli v desno na odprto flanko, je eden od smučarjev že zgoraj odrezal plaz, ki na srečo ni potegnil po J grapi. Po izhodu iz grape so se prav počasi podali v levo prečko preko katere pa sta le nekaj minut za njihovim prečenjem potegnila dva nova plazova iz sosednje V grape. Čeprav je že pred njihovim smučanjem v Stolu "pokalo" jih to ni odvrnilo od opisanega početja, ki se je na njihovo srečo končalo vsaj upam le s kakim cmokom v grlu.

Čisto drugačna smučarija

Simon Pavlin, nedelja, 26. februar 2017, ob 18:07

Zahteven članek, vsaj III (za razumeti)

Štirje junaki - štirje bedaki

Marjan Bradeško, petek, 24. februar 2017, ob 15:57

Odlično, Dušan. Tudi sam imam podobno prigodo, iz leta 1982, ko niti zemljevida še ni bilo, vse, kar sva takrat z Mojco imela, je bil transverzalni vodniček z malo skico. In bil je 1. maj in Golaki so ležali pod globokim snegom. Pa še prejšnje dni ga je namedlo, da ni bilo nobene gazi. Midva nisva bila nespametna, saj je bilo vreme lepo, le dolžina poti (začela sva ob prvomajski budnici v Idriji, s prvim avtobusom iz Ljubljane) naju je ker presenetila. Kmalu po Mrzli Rupi se je začelo, severne strani so bile tako zalite, da ceste s Hudega polja gor do cestnega križišča por Škrbino sploh ni bilo videti, le po pomanjkanju drevja sva ugotavljala, da verjetno tam cesta je. O iskanju markacij (mislim, da je moralo biti ponekod še po 2 m snega) ne bom govoril, o "vrtenju" med Poslušanjem in Velikim Golakom tudi ne, ampak - ko sem potem prvič šel v kopnem tam čez, je najina pot skoraj sovpadla z označeno. Le nekoliko predolgo sva šla po "cesti" nazaj proti V proti Poslušanju. Vsekakor se je, ko sem že gledal, pod katerim rušjem kasneje na grebenu bova prenočevala (spalke sva imela puhaste), sva dojela, da sva pa res že na grebenu in le gor in dol do malega Golaka, potem pa samo še dol. Ravno se je nočilo, ko so naju veseli ajdovski mladinci sprejeli, že dodobra zdelana, v zavetišči pod Golaki - s potico, vinom, vse živo so imeli s seboj. Ja, tisti konci so čudoviti, ampak kar skrajno resni, posebej v snegu in megli. Pa tudi višina vse malo preseneti - kolega, ki je pilot, je z motornim letalom delal nek krog in mi je rekel: "A veš, tam nekje na Primorskem, kar naenkrat je bil pred mano en ogromen hrib. Bili so Golaki." Skratka, pri nama je bilo to impozantno prvo srečanje in kar predstavljam si, kako vas je dajalo. Ah, bilo je nekoč!

Čisto drugačna smučarija

Janez Javoršek, petek, 24. februar 2017, ob 12:46

Avtor se ni rodil včeraj kot pravi Igor, čeprav, ko pa prebereš tale članek....je misel ravno takšna. Le nekaj dejstev bi napisal, pa ne za tiste ki so 50 ali več dni na leto na turnih dilcah, ampak za tiste ki bi...pa ne upajo, pa bi....pa preberejo takšen članek, pa bodo "živali" (kot pravi Miroslav), in seveda bi....pa bodo ekstremisti (kot pravi Miroslav).
Zgodovinska dejstva kažejo, da so bili prvi zametki premagovanja visokega, predirajočega snega z neke vrste "smučmi" že v pradavnini na Laponskem, precej kasneje, pred letom 1860 je Američan John Thompson dostavljal pošto oddaljenim rudarskim taboriščem visoko v hribe Sierre Nevade v Kaliforniji, pri vzponu in spustu je bil na smučeh.
V Evropi so začetki omenjeni, ko je leta 1894 Nemec Wilhem von Arlt, povzpel na 3103 metre visoki Sönnblick v Avstriji in z njega tudi odsmučal.
Pri nas so Drenovci (Ivan Tavčar, Pavel in Jože Kunaver, Rudolf Badjura) leta 1910 začeli s turnimi pohodi po polhograjskem sredogorju, seveda so jih pogledi proti kamniškim Alpam premamili, kmalu so bili že na Veliki Planini....
Še nekaj o moderni dobi; ocena je, da je v Avstriji skorajda 800.000 aktivnih turnih smučarjev (podatek l.2015), v Sloveniji naj bi nas bilo precej manj (okrog 2000).

Včasih je potrebno dvigniti glavo iznad kolesarske balance, v daljavi se bodo pokazali zasneženi hribi, in najlepši občutki so, ko se z njih zapelješ s smučmi!
V turnem smučanju ni nič ekstremnega, in nič živalskega....

S Triglava

Jaka Ortar, petek, 24. februar 2017, ob 11:18

Bravo za poskus! Precej optimistično glede na snežne razmere v tej zimi. Po mojih info ta smer še ni bila presmučana pred koncem marca - tudi v "normalnih" zimah ne. V dobrih sezonah (ko je smer smučljiva) je spustov aprila in maja veliko, tudi 10+, včasih celo po dveh variantah spodaj (žleb in skok).

To smer pogosto zmotno imenujemo "Müllerjev kamin", ki pa je drugje; kamin, v katerem je dne 12. 6. 1930 usodno zdrsnil Hans Müller, je precej bolj levo, gledano od spodaj. Müllerjev kamin je sredi stare (zavarovane) poti z Zelenega snega proti grebenu - klasična pot pred ureditvijo prve poti s Kredarice prek Malega Triglava. In Müllerjev kamin ne bo nikoli presmučan, tudi ob izjemni zasneženosti Triglava je tam skalna stena.

Zato je bolj ustrezno ime za najbolj obiskano triglavsko smučarsko smer "S sedla na ledenik".

Čisto drugačna smučarija

Igor Zlodej, petek, 24. februar 2017, ob 07:40

Članek napisan v stilu, kot, da se je avtor ravno včeraj rodil.

Prenos upravljanja

Igor Zlodej, sreda, 22. februar 2017, ob 14:12

Zanimivo.

AN - 21.02.2017

Andrej Kecman, sreda, 22. februar 2017, ob 11:46

Varianta Teranove zagotovo ni prvenstvena. Plezali so jo že pred leti. Govoril sem z dvema, ki sta jo plezala, pa tudi onadva nista prepričana, da sta bila prva. Je pa sicer lep vzpon, škoda, da očitno ni razmer v Trojki, saj je povezava Teranove in Trojke lepa plezarija.

AN - 21.02.2017

Miha Hauptman, torek, 21. februar 2017, ob 12:21

Neznani slap v Zajzeri je Piccolo nabois. V vodničku Zimski vzponi je napačno označen. Dejansko gre pri slapu Placche Parallelle za dva vzporedna slapova, Placche destra in Placche sinistra.

Večina zmotno misli da pleza Piccolo nabois, ko plezajo leve plošče, pa še ocena jim bolj ustreza ;)

Ni ga

Tanja Metličar, torek, 21. februar 2017, ob 07:15

Slap z vrisano rdečo linijo je očitno Piccolo Nabois, medtem ko je slap desno od njega La placca sinistra. Tisti skrajno desno je pa La placca destra. Mislim, da so v Kresalovem vodničku linije malo nerodno vrisane, zato je nastala ta "zmeda":
http://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=1530

Po brezpotjih

Matej Kucler, nedelja, 19. februar 2017, ob 00:01

Oooo brezpotja, meni najlepši preživeti dnevi v gorah, v zadnjih letih. Svobodno hribolazenje, s srcem in hrepenjenem, naprej v gorski raj.

Goljufije

Tone Škarja, sreda, 15. februar 2017, ob 16:22

Doletela me je naloga, da na svojem AOK predavam o etiki v alpinizmu. Moral bom povedati, da Slovenci v pohlepu za slavo in ugodnostmi, ki jih ta prinaša, nismo nič boljši od drugih in da nas pri tem slej ko prej tudi ujamejo, res pa to sami pred sabo skrivamo, dokler se le da, saj smo ja "pošteno ljudstvo" (prosto po dr. Antonu Trstenjaku).

« Prejšnja stran | Število komentarjev: 9518 | Stran 1 od 476 | Naslednja stran »
eXTReMe Tracker