Dost hodim v hribe/gore in gužva je samo na kakšnem Triglavu, Mangartu, Grintovcu v poletnem času, pozim pa kakšna Begunjščica, Kredarica, Mala Mojstrovka.
Drugače pa dostikrat ne srečam niti enga pa delam skoraj vedno krožne poti, praktično poznam vse naše gore, hribe.
Nedolgo nazaj sem bil na Kukovi špici pa na poti nisem srečal niti enga, potem sem šel še Gozd Martuljke in tam srečal samo turne smučarje malo pred bivakom pod Špikom, potem pa spet nobenga do Kurjega vrha (mal me je že blo strah samote) razen nižje pred izhodiščem. Lani decembra na Grintovec, bila je nedelja in do Kokrskega sedla nisem srečal nobenga, kasneje sem dva, ampak to je bilo tudi vse. Jeseni grem tudi v Bohinj občudovat macesne in malo jih srečam. Včasih me ravno zaradi tega, ker nobenga ne srečam postane strah, kaj če se mi kaj zgodi. Grem na Kanin in po šele popoldne dva srečam.
Če me pa kdaj moti je pa to motoristi, ki grejo na Vršič, čudi me, da to noben ne omeji. Avta se skoraj ne sliši, motorist pa odmeva vse tja do vrha Špika.
Ali pa poletna procesja na vrh Triglava, nobene kontrole, čelado večina sploh nima, nosijo razne superge, natikače.
Človek bi si želel prispevka, kjer bi opisali še vpliv tistih drugih dejavnosti (gozdarstvo, kmetijstvo...), ki niso predmet tega prispevka.
Takega še nisem bral. A morda obstaja. Morda celo v PV. Posamezne vesti vendarle prodrejo v javnost. Prispevajo jih očividci, ki jim ni vseeno. Kot tista o katastrofalnem poseku v Vratih. Z uničenjem nekaj hektarjev zemlje zraven, pa vsega kar raste iz nje.
Zavod za gozdove, OE Bled je naredil že toliko škode v TNP s svojimi soglasji ali neukrepanjem, da ga ljudje na dveh nogah, s svojimi čevlji, ne bomo nikoli dohiteli.
Pa vendar nekaj manjka v tem prispevku tudi strani dejavnosti, ki jo obravnava. Motorizacija. Vsakršna. Kje so navedeni motorizirani obiskovalci? Motorne sani, avtomobili vseh vrst, tudi do koč, traktorji in delovni stroji (pardon, ti dve kategoriji ne spadata v ta prispevek), motorne žage (spet sem zašel), mopedi ali podobna vozila...
Preseneča, kako malo, da ne rečem nič, mirnih con je na Pokljuki. Posejane so kot majhne krpice, ni strnjenega območja...Zaradi tiste druge dejavnosti?
Nadalje, območje od Črne prsti do Rodice bi tudi bilo potrebno uvrstiti med mirna območja. Taka, kjer je peš hoja dovoljena. Gre za to, da se žičničarju 2864 preprečijo načrti, s katerimi hoče do Vogla. Saj ste brali tudi v TNP, upam.
Nadalje je zelo pereče območje Vrtaške planine in Peričnika, kjer hoče tista druga dejavnost izriti cesto. Okolica samega pašnika kar kliče po miru. No, saj tam že je, ampak s tem bi bil še uradno...
Skratka, če ne boste obravnavali vseh dejavnosti skupaj, ne v enem članku ene, drugega pa ne dočakamo, nikoli ne bomo mogli skupaj stehtati ali drugače izmeriti, kdo bolj uničuje TNP, ali planinci na dveh nogah ali tisti drugi, ki jih ni v prispevku...
Odgovor je jasen, samo čas je že, da ga pove TNP. Doslej smo kričali le občudovalci TNP in narave sploh...
Žalostno je, da pri nas srečne in nesrečne dogodke skrivamo, kot da bi pri vsem skupaj šlo za kaznivo dejanje. Ampak o tem, kako daleč najbolj nazoren vir za učenje o snežnih plazovih uspešno skrivamo, je dovolj povedal že Jaka.
Cici:
Hvala, da ste izpostavili skupinsko dinamiko vašega izleta in upam, da se bo kdo kaj naučil iz vaše izkušnje. Podoben primer, ko so bili vsi individualno proti a hkrati skupinsko za nadaljevanje (z nesrečnim koncem), je osrednja tema s Pulitzerjem nagrajenega projekta Snow Fall (NYTimes) - http://www.nytimes.com/projects/2012/snow-fall/
Če pa se kdo počuti dovolj odločnega za sistematično znanstveno razlago hevrističnih pasti, potem močno priporočam branje članka Heuristic Traps in Recreational Avalanche Accidents (Ian McCammon) - http://avalancheinfo.net/Newsletters%20and%20Articles/Articles/McCammonHTraps.pdf
Lavinsko izobraževanje premalo pozornosti namenja dinamiki skupin in odločitvam (individualnim in v skupini), kar pa se počasi spreminja prav zaradi kvalitetnih analiz nesreč kot je bil zgoraj omenjeni Tunnel Creek in pa nedavni Sheep Creek (ki je, mimogrede, zelo podoben situaciji na Zelenici) - http://www.wildsnow.com/9980/sheep-creek-avalanche-site-visit/
Bere se super, vznemirljivo in romantično. Ljudje zelo radi o lepih doživetjih povemo še drugim. To je čisto v človeški naravi. Hkrati pa članek kar sam vabi, da se tudi drugi podajo v zapleteno in avanturistično raziskovanje in odkrivanje lepot narave. Tudi to na prvi pogled zveni čisto v redu. Kaj pa to potegne za sabo, pa niti ne pomislimo.
Dejstvo je, da v današnji prenasičenosti vsega ter splošnega občutka vsemogočega oz. vsemogočnosti, ljudje vedno bolj agresivno iščejo nove in nove izzive, za katere so pripravljeni narediti marsikaj....tudi zelo zgodaj vstati in hoditi več ur, samo za to, da bodo lahko rekli, da so v hribih gledali "petelinje boje". (Pa ne govorim o avtorju prispevka, da ne bo pomote). Posledično to pomeni vedno več "motenj" v naravi in ni daleč dan, ko bodo te peteline gledale ne samo ene oči, ampak se bo v vsakem grmu ruševja skrival kak par. Žival pa še kako dobro čuti, da je opazovana. Zato se raje umakne. Če se seveda ima kam. Kaj sledi, si lahko samo mislimo.
Zanimiv kontrast se danes pojavlja na straneh G&L. Najprej skrb za zaščito neokrnjenih kotičkov narave pred vse večjim "vdiranjem" človeka (članek "Rekreacijske dejavnosti v TNP"), potem pa vabeč članek o raziskovanju lepot in skrivnosti narave.
Kje pa je tu zdrava meja še sprejemljivega in dovoljenega?
Ne zdi se mi prav, da ena (ali več) plezalna šola okupira celo plezališče. Treba bi bilo postaviti nekaj pravil, ki bi uravnavala ta problem. Morda z dogovorom med Komisijo za športno plezanje, plezalnimi šolami in alpinističnimi odseki?
Večina šol niti ne najavi datuma okupacije na Gore-ljudje.
Zavod za gozdove odkaže posek in ne predlaga vladi, da ustavi sečnjo za izvoz hlodovine.
Pa je pristojen za gospodarjenje z gozdovi in sestavni del akcije Les je lep. In sodeluje pri postavljanju zakonodaje. Kot strokovna inštitucija. Če mi laiki, državljani (čeprav so med državljani tudi strokovnjaki) ugotavljamo, da smo kolonija in opozarjamo, je njegovo, da predlaga rešitve.
Žičničar 2864 hoče zaščitniško, kot izjavlja (!), ogromne površine, posejane s to biotsko pestrostjo, uničiti. Na najlepših predelih Bohinja. In klobasa, skupaj z občino, da je to v javnem interesu! Kar poglejmo na Voglu, kaj se je NAZAJ zaraslo od te biotske pestrosti.
Skoraj nič.
Taki smo: pridite občudovat rožice, (ampak mi jih imamo preveč, pa nič hudega, če jih nekaj ha uničimo, z gozdom vred, v "javno dobro").
Predlagam, da Festival cvetja opozori na to uničevanje gorskega cvetja!!!
Planinci pazimo, da ne pohodimo murke, očnice, in še 100 drugih,
nekdo pa si izmisli, da bo zbageriral vse to!!!
In mu ploskajo!!! Dvojni morali, zavajanju in uničevanju vedno ploskamo!
Saj poznamo tisto Župančičevo: Zlato v blatni vasi.
Ker je menda to "razvoj" in delovna mesta, namesto tistih butastih rožic, kjer ni delovnih mest!
V resnici delovnih mest nočejo videti, jih je pa bistveno več in pametnejših kot pa na teptalcih snega in prodajanju vstopnic.
Nedelja, 19. maja. V Vranskem organizirana skupina okoli 40 plezalcev. V vseh smereh, razen v obeh štirkah na robu, top rope. V steni trije plezalci, ostali spodaj vadijo vrvno tehniko. Obiskovalci prihajajo in obračajo, saj je celotno plezališče zasedeno. Mislim, da bi take komercialne odprave v plezališča morali prepovedati.
Matjaž Šerkezi, ponedeljek, 20. maj 2013, ob 08:43
Metod, še dodatno pojasnilo. Ob štirih popoldne so bili Na Stanu. Do mesta kjer smo jih našli so prišli še za dneva. Ustavili so se, ko jih je ob 20:50 "presenetila" tema in niso več videli kam naprej. Kako in zakaj so hodili tam, nam niso znali pojasniti.
To se mi pa zdi primer poročila, iz katerega se da kaj naučiti.
Sicer pa je edina racionalna razlaga, kako so uspeli priti na drugo stran grabna Sedelšček, da so v temi sledili gozdni cesti, ki se spušča z Jermance proti grabnu Sedelšček in naprej na drugo stran in potem nadaljevali po tem pobočju.
"Kar težko si je predstavljati, da je bilo leta 1974 še 19. maja dovolj snega za spust po tej smeri (Janez Dovžan), in to preko skoka!"
Ugotovil sem, v čem je "fora" - l. 1974 je bil del spodnjega skoka še vedno prekrit z ledenikom. Spodnji skok v smeri je bil zato zalit za smučanje že ob manjši skupni višini snežne odeje kot se to zgodi danes, ko pada sneg na strme skale. Led je pod spodnjim skokom izginil v devetdesetih letih.
Iz prispevka o takartnih razmerah, ki ga je ga. Petra objavila na
Ga.Petra kapo dol, za tale prispevek, redko so s tako velikimi j..., da si upajo napisati. Kot sem omenil, ga ni bilo junaka, ki bi izpod Begunjščice kaj podobnega napisal.
Tudi v objavi g. Pavška je navedeno, da je bilo področje gozdnato. Goloseki niso vedno vzrok vseh možnih katastrof, marsikdaj je v gozdovih s povdarjeno zaščitno funkcijo potrebno drevje (še posebno staro in debelo) odstraniti prav zato, da zmanjšamo težo, ki še dodatno povečuje možnost splazitve terena.
Izvorno poročilo pravi: "Es handle sich um einen gut bewaldeten Bereich, der sich in Bewegung gesetzt habe". Območje ki ga je odneslo je bilo dobro poraščeno ...
Naposled in vendarle se bo oglasila še Cici. Konec koncev je tu govora precej o meni, o situaciji, katero smo 14. 4. prebrodili v Žmavčarjih, in o tisti, ki je potem sledila.
Še enkrat poudarjam – z vidika plazovne varnosti je bila tura tistega dne NEVARNA.
In vse, kar še nameravam povedati, ne gre v naše opravičilo (čeprav, pred kom pa smo navsezadnje krivi?), pač pa zgolj kot dodatno pojasnilo okoliščin, ki oriše, zakaj se takšne situacije lahko zgodijo marsikomu. Ponovno upam, da bodo te besede sprejete dobronamerno, kot opozorilo in ne kot povod za moraliziranje in spletno prečiščevanje.
Tistega dne smo se v resnici odpravljali na Grintovec. Poročilo na TK Gora z dne 13. 4. je govorilo o dobrih razmerah. ARSO je objavil snežne razmere še dan prej, torej 12. 4. Naslednje poročilo naj bi bilo izdano 15. 4. So pa povedali, da bo ponoči deževalo in da je moč pričakovati spontane talne plazove na dovolj strmih, travnatih in listnatih pobočjih. Drugih opozoril dan prej oz. zjutraj tistega dne nismo zasledili. Je pa res, da sem že istega dne popoldne (ko smo se vračali s ture) po radiu slišala opozorila o plazovni nevarnosti na južnih pobočjih Kamniških Alp.
Na Grintovec potem nismo šli, saj smo pri avtu izbrali Rinke. O tem sem po smsu obvestila svoje bližnje. V izteku Kotliškega grabna smo naleteli na ogromno plazovino, ki je bila precej sveža. Kot omenjam v poročilu, so nas že od vsega začetka spremljala občutki negotovosti. Res je, da je sneg nad gozdom čez noč pomrznil, torej vrhnja plast se takrat ni plazila in se tudi ni mogla. Je pa tudi res, da je bil sneg pod vrhnjo skorjo zelo gnil, saj so se palice kar pogrezale, mestoma za celotno dolžino (o čemer prav tako govorim v poročilu). Že takrat smo pričeli pogovor v smislu »Mar niso te razmere malo čudne?«. Izražali smo pomisleke in možnosti za talni plaz razmočenega snega, čemur so sledila razmišljanja, kakšna je tu podlaga in kje so najvarnejši prehodi. Razpoke v snegu, na katero opozarjajo gorski reševalci, nismo videli in je tudi nismo mogli. Kakšne vrste je in kako nevarna je bila, težko sodim. Kot rečeno, je nekje takrat priletel helikopter. Da ne bi ovirali reševanja, smo izklopili žolne, saj je bilo očitno, da iščejo morebitni signal nad plazovino, sicer nekaj deset metrov stran, v Kotliškem grabnu, pa vendarle. Še več, z gorskimi reševalci smo rade volje delili »informacije s terena«, ko so nas dan kasneje kontaktirali preko maila in telefona. Da helikopter lahko sproži plaz na vrhu pomrznjenega, v globini pa mokrega snega, si tudi jaz ne bi mislila. Sem si pa mislila, in o tem je sledila naša naslednja debata, da se je nesreča verjetno zgodila v soboto oz. iz sobote na nedeljo, saj o njej prej še nihče ni nič slišal, torej ponovni znak, da razmere niso varne. Zato smo se nekje na polovici Žmavčarjev naredili posvet: Naprej ali nazaj? »Pa pojdimo še malo pogledat …«, smo cincali. In razmere so postajale vedno boljše, naposled povsem ugodne. Malo pod bivakom smo srečali turnega smučarja, ki je že smučal v dolino, pri bivaku še skupinico treh pešakov. Da moramo vsi skupaj priti še dol, smo kar nekako odrinili na stran.
Šele ko smo ponovno stali nad samimi Žmavčarji, nas je spet stisnilo. Seveda smo naredili strategijo, da smučamo »en po eden«. In res: plazila se je vrhnja plast, ki se je prožila ob zavojih, na kar smo vsakega smučajočega opozarjali, pa tudi vsak posebej je smučal s to zavestjo, da se je ves čas izogibal »lastni liniji« in s tem cedečim se smrkljem. »Smrkljev« kljub izrazu ne podcenjujem, a moram priznati, da so bili dovolj počasni in majhni, da smo se jim lahko uspešno izogibali. Kar me je v resnici skrbelo je, da bi se odpeljalo kar celo pobočje. Predvsem nižje doli, točno tam, kjer je GRS označila napokan sneg. Zato smo se tisti vpadnici ognili in jo zgolj prečili, to pa je tudi tam, kjer je prvi odrezal nekoliko večji plaz, ki smo ga potem tudi posneli. Je pa to tiste vrste smrkelj, ki se prične počasi in z nekaj kepami, potem pa se vse bolj širi. Da se ne bo razširil kar na vse konce je bilo pričakovati, saj se je sneg odpeljal po nekakšni kotanji in ko se je tam sčistilo, smo kotanjo prečili še ostali.
Torej: NAROBE JE, da se kljub opozorilnim znakom nismo obrnili že takoj na začetku. Kaj se je pravzaprav dogajalo? V hribe hodim že vsaj 20 let, poleti in pozimi, in še vedno me je strah marsičesa: plazov, zdrsov, padajočega kamenja, neviht, zveri, Jetija, oholega človeka. Težko govorim o tem, kaj bi bilo, če bi bilo in če bi bila sama, če bi bil vsak od nas sam, zagotovo pa vem, da se nam je vsem zgodil nek zavajajoči vpliv skupine, nemara lažni občutek varnosti. Vsi smo po tihem goltali cmok, da pa bi nekdo res odločno predlagal »Obrnimo se«, se pri tem izpostavil in prevzel odgovornost, se ni zgodilo. Napetost in negotovost je bilo ves čas čutiti, a tok skupine je peljal naprej. Zase lahko rečem, da sem se tolažila: »Saj drugi poznajo teren dobro in očitno ni tako nevarno.«, »Jaz sem itak panična in preveč dramatiziram«, »Saj smo ves čas pozorni, imamo vso lavinsko opremo in takoj lahko priskočimo drug drugemu na pomoč« in konec koncev »Saj so tu še drugi gorniki, torej ni tako nevarno.« Ja, vem, POVSEM IRACIONALNA OPRAVIČILA in ravno to je srhljivo, da jim v tistem trenutku celo verjameš oz. jim želiš verjeti. In o tem bi MORALI GOVORITI! Na turi smo bili vsi relativno izkušeni, s teoretičnimi in praktičnimi znanji, z razpoložljivimi informacijami o trenutnih razmerah, o vremenski in lavinski situaciji, z znamenji nevarnosti na samem terenu, a smo se vendarle odločali NEUSTREZNO. In verjamem, da se je kaj podobnega kdaj že zgodilo tudi drugim. Menim tudi, da je dobršen delež nesreč posledica napačne odločitve, ne zaradi pomanjkanja informacij, znanj in izkušenosti, pač pa zaradi nekaterih drugih dejavnikov, o katerih se večinoma molči. Žal jih tisti, za katere so bile posledice napačnih odločitev usodne, ne morejo več komentirati. Mimogrede se jim pripiše »neodgovornost« do sebe, posameznikov in družbe na sploh. In zadeva je zaključena. Do naslednjih »neodgovornih«. Iskreno: podatek, da se je nekdo vedel »neodgovorno«, mi pač ne pove kaj dosti. O objektivnih, še manj pa o subjektivnih okoliščinah nesreč oz. nevarnih situacij, na podlagi katerih bi lahko sprejemali lastne odločitve, izvemo malo oziroma nič. Tega seveda ne morem pričakovati, še manj pa zahtevati od nikogar. Lahko pa sama delim svoje izkušnje.
In zato bom še kako poročala o razmerah. Takrat, ko bo kaka tura še posebej luštna (saj tudi drugim privoščim, da se imajo fino), sploh pa, ko razmere ne bodo primerne, nemara celo nevarne (saj želim opozoriti pred nevarnostjo). Kdor je prebral količkaj pozorno naše prispevke, lahko razume, da smo TURO ODSVETOVALI in o njej pisali, da je NEVARNA. Tako moje poročilo, kot tudi posnetek (ne glej le posnetka, pač pa tudi tekst v 100janovem albumu). Če je kdo med vrsticami iskal kake druge pomene in namene izleta in objav, to več pove o njem samem, kot o nas. Da pa nekateri tiste, ki se javno izpostavijo, četudi z dobrim namenom, karajo in kritizirajo, pa je žal pričakovana »kolateralna škoda« in jo kot takšno tudi jemljem.
Vsem polube, vsem pozdrave
Cici
« Prejšnja stran
|
Število komentarjev:
7858 | Stran 1 od 393
|
Naslednja stran »
Komentarji
Rekreacijske dejavnosti v TNP
Dost hodim v hribe/gore in gužva je samo na kakšnem Triglavu, Mangartu, Grintovcu v poletnem času, pozim pa kakšna Begunjščica, Kredarica, Mala Mojstrovka.
Drugače pa dostikrat ne srečam niti enga pa delam skoraj vedno krožne poti, praktično poznam vse naše gore, hribe.
Nedolgo nazaj sem bil na Kukovi špici pa na poti nisem srečal niti enga, potem sem šel še Gozd Martuljke in tam srečal samo turne smučarje malo pred bivakom pod Špikom, potem pa spet nobenga do Kurjega vrha (mal me je že blo strah samote) razen nižje pred izhodiščem. Lani decembra na Grintovec, bila je nedelja in do Kokrskega sedla nisem srečal nobenga, kasneje sem dva, ampak to je bilo tudi vse. Jeseni grem tudi v Bohinj občudovat macesne in malo jih srečam. Včasih me ravno zaradi tega, ker nobenga ne srečam postane strah, kaj če se mi kaj zgodi. Grem na Kanin in po šele popoldne dva srečam.
Če me pa kdaj moti je pa to motoristi, ki grejo na Vršič, čudi me, da to noben ne omeji. Avta se skoraj ne sliši, motorist pa odmeva vse tja do vrha Špika.
Ali pa poletna procesja na vrh Triglava, nobene kontrole, čelado večina sploh nima, nosijo razne superge, natikače.
itd itd
Eh, ah, uf pejte spat !!!!
Rekreacijske dejavnosti v TNP
Upam, da bodo pri načrtovanju mislili tudi na ljudi, ki živijo v parku.
Rekreacijske dejavnosti v TNP
Človek bi si želel prispevka, kjer bi opisali še vpliv tistih drugih dejavnosti (gozdarstvo, kmetijstvo...), ki niso predmet tega prispevka.
Takega še nisem bral. A morda obstaja. Morda celo v PV. Posamezne vesti vendarle prodrejo v javnost. Prispevajo jih očividci, ki jim ni vseeno. Kot tista o katastrofalnem poseku v Vratih. Z uničenjem nekaj hektarjev zemlje zraven, pa vsega kar raste iz nje.
Zavod za gozdove, OE Bled je naredil že toliko škode v TNP s svojimi soglasji ali neukrepanjem, da ga ljudje na dveh nogah, s svojimi čevlji, ne bomo nikoli dohiteli.
Pa vendar nekaj manjka v tem prispevku tudi strani dejavnosti, ki jo obravnava. Motorizacija. Vsakršna. Kje so navedeni motorizirani obiskovalci? Motorne sani, avtomobili vseh vrst, tudi do koč, traktorji in delovni stroji (pardon, ti dve kategoriji ne spadata v ta prispevek), motorne žage (spet sem zašel), mopedi ali podobna vozila...
Preseneča, kako malo, da ne rečem nič, mirnih con je na Pokljuki. Posejane so kot majhne krpice, ni strnjenega območja...Zaradi tiste druge dejavnosti?
Nadalje, območje od Črne prsti do Rodice bi tudi bilo potrebno uvrstiti med mirna območja. Taka, kjer je peš hoja dovoljena. Gre za to, da se žičničarju 2864 preprečijo načrti, s katerimi hoče do Vogla. Saj ste brali tudi v TNP, upam.
Nadalje je zelo pereče območje Vrtaške planine in Peričnika, kjer hoče tista druga dejavnost izriti cesto. Okolica samega pašnika kar kliče po miru. No, saj tam že je, ampak s tem bi bil še uradno...
Skratka, če ne boste obravnavali vseh dejavnosti skupaj, ne v enem članku ene, drugega pa ne dočakamo, nikoli ne bomo mogli skupaj stehtati ali drugače izmeriti, kdo bolj uničuje TNP, ali planinci na dveh nogah ali tisti drugi, ki jih ni v prispevku...
Odgovor je jasen, samo čas je že, da ga pove TNP. Doslej smo kričali le občudovalci TNP in narave sploh...
Žmavcarji - 14.04.13
Žalostno je, da pri nas srečne in nesrečne dogodke skrivamo, kot da bi pri vsem skupaj šlo za kaznivo dejanje. Ampak o tem, kako daleč najbolj nazoren vir za učenje o snežnih plazovih uspešno skrivamo, je dovolj povedal že Jaka.
Cici:
Hvala, da ste izpostavili skupinsko dinamiko vašega izleta in upam, da se bo kdo kaj naučil iz vaše izkušnje. Podoben primer, ko so bili vsi individualno proti a hkrati skupinsko za nadaljevanje (z nesrečnim koncem), je osrednja tema s Pulitzerjem nagrajenega projekta Snow Fall (NYTimes) - http://www.nytimes.com/projects/2012/snow-fall/
Če pa se kdo počuti dovolj odločnega za sistematično znanstveno razlago hevrističnih pasti, potem močno priporočam branje članka Heuristic Traps in Recreational Avalanche Accidents (Ian McCammon) - http://avalancheinfo.net/Newsletters%20and%20Articles/Articles/McCammonHTraps.pdf
Lavinsko izobraževanje premalo pozornosti namenja dinamiki skupin in odločitvam (individualnim in v skupini), kar pa se počasi spreminja prav zaradi kvalitetnih analiz nesreč kot je bil zgoraj omenjeni Tunnel Creek in pa nedavni Sheep Creek (ki je, mimogrede, zelo podoben situaciji na Zelenici) - http://www.wildsnow.com/9980/sheep-creek-avalanche-site-visit/
Ruševci, črni svatje, mali bojevniki
Bere se super, vznemirljivo in romantično. Ljudje zelo radi o lepih doživetjih povemo še drugim. To je čisto v človeški naravi. Hkrati pa članek kar sam vabi, da se tudi drugi podajo v zapleteno in avanturistično raziskovanje in odkrivanje lepot narave. Tudi to na prvi pogled zveni čisto v redu. Kaj pa to potegne za sabo, pa niti ne pomislimo.
Dejstvo je, da v današnji prenasičenosti vsega ter splošnega občutka vsemogočega oz. vsemogočnosti, ljudje vedno bolj agresivno iščejo nove in nove izzive, za katere so pripravljeni narediti marsikaj....tudi zelo zgodaj vstati in hoditi več ur, samo za to, da bodo lahko rekli, da so v hribih gledali "petelinje boje". (Pa ne govorim o avtorju prispevka, da ne bo pomote). Posledično to pomeni vedno več "motenj" v naravi in ni daleč dan, ko bodo te peteline gledale ne samo ene oči, ampak se bo v vsakem grmu ruševja skrival kak par. Žival pa še kako dobro čuti, da je opazovana. Zato se raje umakne. Če se seveda ima kam. Kaj sledi, si lahko samo mislimo.
Zanimiv kontrast se danes pojavlja na straneh G&L. Najprej skrb za zaščito neokrnjenih kotičkov narave pred vse večjim "vdiranjem" človeka (članek "Rekreacijske dejavnosti v TNP"), potem pa vabeč članek o raziskovanju lepot in skrivnosti narave.
Kje pa je tu zdrava meja še sprejemljivega in dovoljenega?
Vransko - 25.05.13
Ne zdi se mi prav, da ena (ali več) plezalna šola okupira celo plezališče. Treba bi bilo postaviti nekaj pravil, ki bi uravnavala ta problem. Morda z dogovorom med Komisijo za športno plezanje, plezalnimi šolami in alpinističnimi odseki?
Večina šol niti ne najavi datuma okupacije na Gore-ljudje.
Lep pozdrav,
Mire Steinbuch
Na bavarskih smučiščih se tali sneg
Pri nas teh podnebnih sprememb sploh ne bo, vsaj v Bohinju ne, takšne so pa študije za smučišče 2864.stojc
Sečnja na območju
Zavod za gozdove odkaže posek in ne predlaga vladi, da ustavi sečnjo za izvoz hlodovine.
Pa je pristojen za gospodarjenje z gozdovi in sestavni del akcije Les je lep. In sodeluje pri postavljanju zakonodaje. Kot strokovna inštitucija. Če mi laiki, državljani (čeprav so med državljani tudi strokovnjaki) ugotavljamo, da smo kolonija in opozarjamo, je njegovo, da predlaga rešitve.
Mednarodni festival
Žičničar 2864 hoče zaščitniško, kot izjavlja (!), ogromne površine, posejane s to biotsko pestrostjo, uničiti. Na najlepših predelih Bohinja. In klobasa, skupaj z občino, da je to v javnem interesu! Kar poglejmo na Voglu, kaj se je NAZAJ zaraslo od te biotske pestrosti.
Skoraj nič.
Taki smo: pridite občudovat rožice, (ampak mi jih imamo preveč, pa nič hudega, če jih nekaj ha uničimo, z gozdom vred, v "javno dobro").
Predlagam, da Festival cvetja opozori na to uničevanje gorskega cvetja!!!
Planinci pazimo, da ne pohodimo murke, očnice, in še 100 drugih,
nekdo pa si izmisli, da bo zbageriral vse to!!!
In mu ploskajo!!! Dvojni morali, zavajanju in uničevanju vedno ploskamo!
Saj poznamo tisto Župančičevo: Zlato v blatni vasi.
Ker je menda to "razvoj" in delovna mesta, namesto tistih butastih rožic, kjer ni delovnih mest!
V resnici delovnih mest nočejo videti, jih je pa bistveno več in pametnejših kot pa na teptalcih snega in prodajanju vstopnic.
Vransko - 25.05.13
Nedelja, 19. maja. V Vranskem organizirana skupina okoli 40 plezalcev. V vseh smereh, razen v obeh štirkah na robu, top rope. V steni trije plezalci, ostali spodaj vadijo vrvno tehniko. Obiskovalci prihajajo in obračajo, saj je celotno plezališče zasedeno. Mislim, da bi take komercialne odprave v plezališča morali prepovedati.
Sečnja na območju
Kaj pa ima skupnega prodaja lesa in Zavod za gozdove?
Reševalna intervencija
Metod, še dodatno pojasnilo. Ob štirih popoldne so bili Na Stanu. Do mesta kjer smo jih našli so prišli še za dneva. Ustavili so se, ko jih je ob 20:50 "presenetila" tema in niso več videli kam naprej. Kako in zakaj so hodili tam, nam niso znali pojasniti.
Reševalna intervencija
To se mi pa zdi primer poročila, iz katerega se da kaj naučiti.
Sicer pa je edina racionalna razlaga, kako so uspeli priti na drugo stran grabna Sedelšček, da so v temi sledili gozdni cesti, ki se spušča z Jermance proti grabnu Sedelšček in naprej na drugo stran in potem nadaljevali po tem pobočju.
Sečnja na območju
Smo kolonija avstrijcev in italijanov, kamor izvažamo večino hlodovine. Nizko smo padli. Zavod za gozdove pa tudi. Čemu ga sploh potrebujemo?
AN - 30.04.13
"Kar težko si je predstavljati, da je bilo leta 1974 še 19. maja dovolj snega za spust po tej smeri (Janez Dovžan), in to preko skoka!"
Ugotovil sem, v čem je "fora" - l. 1974 je bil del spodnjega skoka še vedno prekrit z ledenikom. Spodnji skok v smeri je bil zato zalit za smučanje že ob manjši skupni višini snežne odeje kot se to zgodi danes, ko pada sneg na strme skale. Led je pod spodnjim skokom izginil v devetdesetih letih.
Žmavcarji - 14.04.13
Iz prispevka o takartnih razmerah, ki ga je ga. Petra objavila na
Zaradi skalnega podora
In kaj imajo pri tem binkoštni prazniki in slovesnki vozniki?
Zaradi skalnega podora
Tudi v objavi g. Pavška je navedeno, da je bilo področje gozdnato. Goloseki niso vedno vzrok vseh možnih katastrof, marsikdaj je v gozdovih s povdarjeno zaščitno funkcijo potrebno drevje (še posebno staro in debelo) odstraniti prav zato, da zmanjšamo težo, ki še dodatno povečuje možnost splazitve terena.
Zaradi skalnega podora
Izvorno poročilo pravi: "Es handle sich um einen gut bewaldeten Bereich, der sich in Bewegung gesetzt habe". Območje ki ga je odneslo je bilo dobro poraščeno ...
Žmavcarji - 14.04.13
Naposled in vendarle se bo oglasila še Cici. Konec koncev je tu govora precej o meni, o situaciji, katero smo 14. 4. prebrodili v Žmavčarjih, in o tisti, ki je potem sledila.
Še enkrat poudarjam – z vidika plazovne varnosti je bila tura tistega dne NEVARNA.
In vse, kar še nameravam povedati, ne gre v naše opravičilo (čeprav, pred kom pa smo navsezadnje krivi?), pač pa zgolj kot dodatno pojasnilo okoliščin, ki oriše, zakaj se takšne situacije lahko zgodijo marsikomu. Ponovno upam, da bodo te besede sprejete dobronamerno, kot opozorilo in ne kot povod za moraliziranje in spletno prečiščevanje.
Tistega dne smo se v resnici odpravljali na Grintovec. Poročilo na TK Gora z dne 13. 4. je govorilo o dobrih razmerah. ARSO je objavil snežne razmere še dan prej, torej 12. 4. Naslednje poročilo naj bi bilo izdano 15. 4. So pa povedali, da bo ponoči deževalo in da je moč pričakovati spontane talne plazove na dovolj strmih, travnatih in listnatih pobočjih. Drugih opozoril dan prej oz. zjutraj tistega dne nismo zasledili. Je pa res, da sem že istega dne popoldne (ko smo se vračali s ture) po radiu slišala opozorila o plazovni nevarnosti na južnih pobočjih Kamniških Alp.
Na Grintovec potem nismo šli, saj smo pri avtu izbrali Rinke. O tem sem po smsu obvestila svoje bližnje. V izteku Kotliškega grabna smo naleteli na ogromno plazovino, ki je bila precej sveža. Kot omenjam v poročilu, so nas že od vsega začetka spremljala občutki negotovosti. Res je, da je sneg nad gozdom čez noč pomrznil, torej vrhnja plast se takrat ni plazila in se tudi ni mogla. Je pa tudi res, da je bil sneg pod vrhnjo skorjo zelo gnil, saj so se palice kar pogrezale, mestoma za celotno dolžino (o čemer prav tako govorim v poročilu). Že takrat smo pričeli pogovor v smislu »Mar niso te razmere malo čudne?«. Izražali smo pomisleke in možnosti za talni plaz razmočenega snega, čemur so sledila razmišljanja, kakšna je tu podlaga in kje so najvarnejši prehodi. Razpoke v snegu, na katero opozarjajo gorski reševalci, nismo videli in je tudi nismo mogli. Kakšne vrste je in kako nevarna je bila, težko sodim. Kot rečeno, je nekje takrat priletel helikopter. Da ne bi ovirali reševanja, smo izklopili žolne, saj je bilo očitno, da iščejo morebitni signal nad plazovino, sicer nekaj deset metrov stran, v Kotliškem grabnu, pa vendarle. Še več, z gorskimi reševalci smo rade volje delili »informacije s terena«, ko so nas dan kasneje kontaktirali preko maila in telefona. Da helikopter lahko sproži plaz na vrhu pomrznjenega, v globini pa mokrega snega, si tudi jaz ne bi mislila. Sem si pa mislila, in o tem je sledila naša naslednja debata, da se je nesreča verjetno zgodila v soboto oz. iz sobote na nedeljo, saj o njej prej še nihče ni nič slišal, torej ponovni znak, da razmere niso varne. Zato smo se nekje na polovici Žmavčarjev naredili posvet: Naprej ali nazaj? »Pa pojdimo še malo pogledat …«, smo cincali. In razmere so postajale vedno boljše, naposled povsem ugodne. Malo pod bivakom smo srečali turnega smučarja, ki je že smučal v dolino, pri bivaku še skupinico treh pešakov. Da moramo vsi skupaj priti še dol, smo kar nekako odrinili na stran.
Šele ko smo ponovno stali nad samimi Žmavčarji, nas je spet stisnilo. Seveda smo naredili strategijo, da smučamo »en po eden«. In res: plazila se je vrhnja plast, ki se je prožila ob zavojih, na kar smo vsakega smučajočega opozarjali, pa tudi vsak posebej je smučal s to zavestjo, da se je ves čas izogibal »lastni liniji« in s tem cedečim se smrkljem. »Smrkljev« kljub izrazu ne podcenjujem, a moram priznati, da so bili dovolj počasni in majhni, da smo se jim lahko uspešno izogibali. Kar me je v resnici skrbelo je, da bi se odpeljalo kar celo pobočje. Predvsem nižje doli, točno tam, kjer je GRS označila napokan sneg. Zato smo se tisti vpadnici ognili in jo zgolj prečili, to pa je tudi tam, kjer je prvi odrezal nekoliko večji plaz, ki smo ga potem tudi posneli. Je pa to tiste vrste smrkelj, ki se prične počasi in z nekaj kepami, potem pa se vse bolj širi. Da se ne bo razširil kar na vse konce je bilo pričakovati, saj se je sneg odpeljal po nekakšni kotanji in ko se je tam sčistilo, smo kotanjo prečili še ostali.
Torej: NAROBE JE, da se kljub opozorilnim znakom nismo obrnili že takoj na začetku. Kaj se je pravzaprav dogajalo? V hribe hodim že vsaj 20 let, poleti in pozimi, in še vedno me je strah marsičesa: plazov, zdrsov, padajočega kamenja, neviht, zveri, Jetija, oholega človeka. Težko govorim o tem, kaj bi bilo, če bi bilo in če bi bila sama, če bi bil vsak od nas sam, zagotovo pa vem, da se nam je vsem zgodil nek zavajajoči vpliv skupine, nemara lažni občutek varnosti. Vsi smo po tihem goltali cmok, da pa bi nekdo res odločno predlagal »Obrnimo se«, se pri tem izpostavil in prevzel odgovornost, se ni zgodilo. Napetost in negotovost je bilo ves čas čutiti, a tok skupine je peljal naprej. Zase lahko rečem, da sem se tolažila: »Saj drugi poznajo teren dobro in očitno ni tako nevarno.«, »Jaz sem itak panična in preveč dramatiziram«, »Saj smo ves čas pozorni, imamo vso lavinsko opremo in takoj lahko priskočimo drug drugemu na pomoč« in konec koncev »Saj so tu še drugi gorniki, torej ni tako nevarno.« Ja, vem, POVSEM IRACIONALNA OPRAVIČILA in ravno to je srhljivo, da jim v tistem trenutku celo verjameš oz. jim želiš verjeti. In o tem bi MORALI GOVORITI! Na turi smo bili vsi relativno izkušeni, s teoretičnimi in praktičnimi znanji, z razpoložljivimi informacijami o trenutnih razmerah, o vremenski in lavinski situaciji, z znamenji nevarnosti na samem terenu, a smo se vendarle odločali NEUSTREZNO. In verjamem, da se je kaj podobnega kdaj že zgodilo tudi drugim. Menim tudi, da je dobršen delež nesreč posledica napačne odločitve, ne zaradi pomanjkanja informacij, znanj in izkušenosti, pač pa zaradi nekaterih drugih dejavnikov, o katerih se večinoma molči. Žal jih tisti, za katere so bile posledice napačnih odločitev usodne, ne morejo več komentirati. Mimogrede se jim pripiše »neodgovornost« do sebe, posameznikov in družbe na sploh. In zadeva je zaključena. Do naslednjih »neodgovornih«. Iskreno: podatek, da se je nekdo vedel »neodgovorno«, mi pač ne pove kaj dosti. O objektivnih, še manj pa o subjektivnih okoliščinah nesreč oz. nevarnih situacij, na podlagi katerih bi lahko sprejemali lastne odločitve, izvemo malo oziroma nič. Tega seveda ne morem pričakovati, še manj pa zahtevati od nikogar. Lahko pa sama delim svoje izkušnje.
In zato bom še kako poročala o razmerah. Takrat, ko bo kaka tura še posebej luštna (saj tudi drugim privoščim, da se imajo fino), sploh pa, ko razmere ne bodo primerne, nemara celo nevarne (saj želim opozoriti pred nevarnostjo). Kdor je prebral količkaj pozorno naše prispevke, lahko razume, da smo TURO ODSVETOVALI in o njej pisali, da je NEVARNA. Tako moje poročilo, kot tudi posnetek (ne glej le posnetka, pač pa tudi tekst v 100janovem albumu). Če je kdo med vrsticami iskal kake druge pomene in namene izleta in objav, to več pove o njem samem, kot o nas. Da pa nekateri tiste, ki se javno izpostavijo, četudi z dobrim namenom, karajo in kritizirajo, pa je žal pričakovana »kolateralna škoda« in jo kot takšno tudi jemljem.
Vsem polube, vsem pozdrave
Cici