Življenje in svet (1933): »La Tribune de Geneve« je v septembru priredila uspel izlet na ta alpski prehod, znamenit po zavetišču iz 11. stoletja.
Že v starini je ta kraj prepletala legenda. Po eni je Herkul prišel tam skozi, ko je iskal zlata jabolka na vrtu nesmrtnih devic Hesperid. Po drugi se vsakih sto let ondi oglasi Ahasver, večni žid. Te pravljice ne prikazujejo nič drugega kakor to, da se je samota pokrajine živo dojmila ljudske domišljije.
Zgodovinarja Polybius in Titus Livius omenjata goro s prelazom ob mnogih bojnih pohodih. Po Strabonu in Pliniju Starejšemu je tukaj Hanibal prekoračil Alpe, gredoč v Severno Italijo l. 218 pred našim štetjem, a danes domnevajo, da je bil to prelaz Clapier. Pri Rimljanih se je Veliki Sv. Bernard imenoval Mons Poeninus, kasneje Mons Jovis (Jupitrova gora). V cerkveni latinščini se še danes naziva: Inclyta et exempta domus Sancti Bernardi Mantis Jovis.
Julij Cezar je dal zboljšati cesto in poskrbel za varnost prepotnikov, ki so jih napadali rokomalhi. Rimljani so spoznali strateško vrednost pokrajine. Poleg Jupitrovega templja so zgradili tamkaj zavetišča, katerih sledovi budijo živahno arheološko zanimanje.
Med uglednimi možmi, ki so prelezli visoko zajedo, se navajajo: Karel Veliki, Lotar, Karel Plešasti, različni papeži, še prej ko se je tamkaj postavilo gostišče. Posebno pa Napoleon, ki je kot prvi konzul med 15. in 21. majem 1800 prepeljal 40.000 mož v Piémont, kjer je potem 14. junija nabrisal Avstrijce pri Marengu.
Začasna vlada v Valaisu je l. 1848 pregnala redovnike iz hospica, vendar so se smeli kmalu zopet vrniti. A kdaj je Bernard iz Menthona ustanovil svetovno znani gostinec? Očividno pred smrtjo, ki ga je zalotila l. 1081 ali 1036. Po Brockhausu se samostan uradno'prvič omeni l. 1125, škof Bruno, poznejši Leon IX., pa je že l. 1049 ondukaj našel »canonicos fratres«. Menihi spadajo v red sv. Avguština, toda njih hiša je »exempta«, to se pravi, da je odvisna naravnost od Svete stolice. Njih prednik je opat z mitro in s proštovskim naslovom. Danes vrši to službo častitljivi prelat Теofil Bourgeois.
V kongregacijo vstopajo zgolj čvrsti možaki, kajti ni lahko življenje v višini 2472 m, koder leži 9 mesecev sneg. Cela stoletja so redovniki imeli za glavno nalogo pogostiti potnike ter iskati onemogle. Avtomobilski promet po tej cesti jih je odvezal te dolžnosti, toda svoje dni sta šla vsako jutro dva redovnika zdoma. S seboj sta imela vsak enega izvežbanega psa bernardinca, katerih junaštva so popisali že mnogi leposlovci. Kdo še ni videl njih slike, ko nosijo legendarni putrh žganja za vratom? Marsikakega nesrečneža so oteli gotove smrti. Dandanes odhajajo na pomoč edino še na telefonski poziv, kadar se od švicarske ali italijanske kantine najavi prihod popotnikov.
K.
Življenje in svet, 22. oktober 1933