ŽiS (1933): Proslava krsta Trdinovega vrha naj postane vsaj ob vsaki desetletnici shodišče našega naroda ...
Spominu Janeza Trdine
Ob prvi desetletnici Trdinovega vrha*
Iz spominskega govora prof. Josipa Westra
Dragi rojaki in rojakinje s te in one strani Gorjancev!
Pred desetimi leti točno osorej smo slavili krst tega vzvišenega vrha, ki se tako gospodovalno ozira po vsej dolenjski strani in mogočno zaslanja sončno Belo Krajino in vinorodno Vivodino. Takrat se je bila tu zbrala pisana množica naroda, da je prisostvovala slovesnemu krstnemu obredu, ko je prezasluženi pokritnik preimenovanja tega vrha, Ferdo Seidl, slovesno proglasil novo ime temu starodavnemu prvaku Gorjancev, a takrat še mlademu krščencu: Trdinov vrh ter je krstna kumica, gdč. Dora Staretova, sedaj gospa Fabjančičeva, izvršila krstni običaj, oškropivši te sive skale s kapljicami rujnega dolenjca. Bil je krasen sončni praznik, prav kakor danes, kipeč od vesele ubranosti tisoč glave množice.
Spet ste prihiteli semkaj, da proslavimo prvo desetletnico, odkar nosi ta košati vrh Trdinovo ime, ime slovenskega pisatelja, ki je proslavil to pogorje in to bujno pokrajino in dobro ljudstvo, ki tod prebiva, v svojih spisih klasične vrednosti, da ga lahko z vso pravico nazivamo epičnega glasnika, Homera naših Gorjancev.
Trdina je bil, kakor pove že ime, po rodu in značaju trd Gorenjec, doma iz Mengša pri Kamniku, a je kot upokojeni profesor z »mikroskopično« majhno pokojnino preživel nad trideset let na Dolenjskem, najprej v Brkinu, nato pa v Novem mestu, kjer je tudi končal tek svojega nikdar pokojnega življenja ter sniva zdaj večni sen tam doli na novomeškem pokojišču. Kot večen popotnik je prehodil vso Dolenjsko in Belo Krajino ter vzljubil dolenjsko stran kot domovino našega pismenega jezika, kot zibel našega slovstva, kot razsadišče naše kulture. Zlasti pa so se mu prikupili Gorjanci, vse to zeleno pogorje od golih kočevskih Gač tja do položnih podankov, ki prehajajo v plodno Krško ravnino ob stoku kraške Krke s planinsko Savo. Petdesetkrat jih je bil prekoračil — ali je kdo tak med nami? — neštetokrat se je sončil na sočnih košenicah, petkrat je bil pri Sv. Miklavžu, štirikrat se je bil povzpel semkaj na najvišji vrh, vse to v tisti dobi, ko še niso rdeča znamenja kazala samotnemu potniku prave smeri. Ta divna krajina ga je bila tako očarala, da si jo je izbral za domovino svojim pestrim, z narodnim duhom in modrimi domisleki prežetim »Bajkam in povestim o Gorjancih«. Pisatelj sam jih označuje takole: »Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji — poleg narodnih nazorov spominov in poročil. Če so štiri vrstice iz naroda, sem jaz napisal o tem štiri liste.«
Ti spisi, vzorno jasni v svoji obliki, dasi jih ne prevevajo poetično visoko leteča misli, prelepo očitujejo, kako globoko je Trdina prodrl v življenje prirode, ki se razgrinja tu pred nami in pod nami, kako temeljito je proučil bitje in žitje naroda, ki tod prebiva, kako umetniški in hkrati modrijanski je znal običaje in nazore, ustno sporočilo in zgodovino Podgorcev in Belih Kranjcev vplesti v svoje na videz često naivne pripovedki, ki pa vsebujejo mnogo življenjske modrosti. Ivan Cankar, naš najodličnejši leposlovni umetnik, a tudi strogi literarni kritik, je ocenil Trdino kaj jedrnato kratko: »Drugi pisatelji so pisali za narod, Trdina pa je pisal iz njega. Iz Janeza Trdine govori narod sam izobražencem. Zato je Trdina naš edini resnični in največji narodni umetnik.« In Trdinov biograf, Semičan dr. Fran Derganc, je dobro pogodil, ko pravi: »Trdinove spise znači demokratičen slog, do katerega se s pridom povzpne proletarec in se mu brez škode poniža aristokratski kapitalist duha.«
Ali torej ni umestno, ali ni izraz iskrene hvaležnosti, ki je v današnji dobi tako redek pojav, da slavimo spomin takega moža, popularnega pripovednika, učitelja svojemu narodu prav tu na njegovem vrhu ob prvi desetletnici tega imena? Že pred dvanajstimi leti (5. junija 1921.) ob odkrivanju spominske plošče tam na Cerovcu ob veliki cesti sem dejal: »V beli marmor smo dali vklesati zlate črke, ki naj še poznim rodovom pričajo, kako smo počastili spomin moža, ki je vso to pokrajino obdal z gloriolo svojega klasičnega duha. Trdina je vreden dostojnejšega in vidnejšega; na vrhu Gorjancev bi mu morali postaviti granitno piramido, vidno na vse svetovne strani. A čemu? Saj so mu visoki Gorjanci najtrajnejši spominek!« In takrat je bila tisoč glava množica soglasno pritrdila idejnemu in dejanskemu voditelju vse slavnosti. Seidlu, tedanjemu načelniku novomeške podružnice S. P. D., ki je stavil predlog, naj se kraljeva vlada v Beogradu zaprosi, da se preimenuje najvišji vrh v Gorjancih v Trdinov vrh. In res je ministrstvo za notranje zadeve (z odlokom 1. julija 1922) to ime odobrilo: »Na prošnjo krajanov se na podlagi izjav pokrajinskih uprav v Ljubljani in v Zagrebu določi se najvišji vrh v Gorjancih (Uskočki gori) naziv Trdinov vrh namesto dosedanjih neenakih nazivov Gorjanc, oziroma Vrh sv. Jere.« Tako je torej najvišja državna upravna oblast določila zdaj veljavno ime. (Žal, da je v sicer vzorno izdelani novi specialni karti spričo nepoučenosti korektorjev ostalo še staro Ime »Sv. Gera«.) Pred desetimi leti osorej pa smo opravili simbolični obred tega imenovanja.
Sodobnikom, ki živimo na prevalu, lahko rečemo, na prelomu zgodovinskih dob, ko se je marsikaj, kar je imelo prej visoko ceno, prevrednotilo, ko dobiva realna gmota zmerom več veljave pred duševnimi pridobitki, ko zmaguje suha, često suhoparna stvarnost nad stvaritvami duha in fantazije, se utegne današnja proslava videti anakronistična, toku in duhu sedanjega časa protivna. Vendar priča prisotnost tisoč glave množice, da je še ostala dovzetna za romantično ubranost prejšnje dobe. V svobodni prirodi, zlasti na gorskih višavah, se čuti človek sproščenega vsakdanjih brig in težav, ki tišče vsakega izmed nas v večji ali manjši meri. Ravnajte se vsi po zdravem Trdinovem življenjskem načelu: Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen! Koliko manj zabavljačev in godrnjačev bi bilo potem na svetu! — Za nami naj stopi na plan nov, čilejši rod, ki bo znal zasluge naših velikih mož ceniti vsaj tako, kakor smo jih skušali mi! Proslava krsta Trdinovega vrha naj postane vsaj ob vsaki desetletnici shodišče našega naroda katoliške, unijatske in pravoslavne vere! Taki spominski shodi na meji dveh banovin bi bolj pospeševali medsebojno pobratimstvo kakor katerikoli politični zbori.
*Letos na veliki šmaren (15. avgusta) je priredila novomeška podružnica S. P. D. spominsko slavnost krsta Trdinovega vrha na Gorjancih. Na najvišjem vrhu (1181 m) ob razvalinah cerkvic sv. Jere in sv. Ilije se je zbralo nad 1000 posetnikov iz Podgorja, Bele Krajine in sosednje Hrvatske ter mnogo izletnikov iz Novega mesta, Ljubljane, Karlovca in celo iz Zagreba. Unijatski župnik od Sv. Nedelje dr. Siris je ob 11. uri opravil slovesno službo božjo, nakar so nastopili govorniki, med njimi tudi prosvetni inšpektor v p. Jos. Wester v imenu osrednjega odbora S. P. D.
Življenje in svet, 3. september 1933