Jutro (1933): Zmanjkalo je sob — Potrebni ukrepi za bodočnost — Nove planinske postojanke — Steza ali cesta okrog jezera
Bohinj, sredi avgusta 1933
Kakor menda v vseh naših kopališčih in letoviščih je tudi v Bohinju letos polno. Toda to velja za avgust, v juliju je bilo sprva zelo malo gostov, polniti se je začelo šele v drugi polovici meseca. Slabo vreme, ki je prevladovalo v juniju, je menda plašilo ljudi; očividno je vse pričakovalo, da bo tudi poletje deževno. Pa seveda ni bilo, nasprotno, tako vroče je postalo, da se je jezero temeljito segrelo in v avgustu je tudi Bohinj doživel rekorden obisk. Gotovo bi prišlo semkaj še več ljudi, če bi bilo dovolj prostora, seveda takega, kakor ga letoviščarji želijo. Zdi se, da bi se še en dober hotel v Bohinju brez težav napolnil, letos v avgustu prav gotovo, in bržkone tudi druga leta ne manj. Saj ni tu v bližini jezera nobenega hotela na novo že 20 do 30 let, še stari so se ta čas le malo povečali in nastale so le nekatere manjše penzije in restavracije, ki pa se seveda, kar se tiče udobnosti, s pravimi hoteli ne morejo meriti, dasi morejo svoje goste čisto primerno zadovoljiti. Te penzije bi mogle s primerno nižjimi cenami privabiti in držati obilo gostov. Nekaj letoviščarjev je nastanjenih tudi po zasebnih, to se pravi po kmetskih hišah, zlasti v Stari Fužini.
Ali v celem se mora reči, da je Bohinj v tujsko-prometnem razvoju vendarle še znatno za Gorenjesavsko dolino, dasi se v zadnjih letih opaža precejšen napredek. Pogoji za imenitnejši razvoj so nedvomno tu. Kratka sezona menda ljudi plaši pred investicijami, dasi moramo reči, da ta moment ni manj važen pri Bledu ali v Dolini, Bohinjsko jezero uživa skoraj da premalo slovesa; nikakor ni tako hladno, kakor se misli, in dasi se seveda manj segreje nego Blejsko, je vendarle čudovito prijetno kopališče v juliju in avgustu. Seveda, da bi se tu organiziral tujski promet v večjem obsegu, bo treba še marsikaj storiti, bodisi tega, kar je v območju zasebne, individualne iniciative in podjetnosti, — ki pa zanjo danes pač niso najugodnejši časi — in krajevnih ter osrednjih oblasti ter korporacij.
Ker v Bohinju ni godbe, plesov in sličnih prireditev, ki si jih bržkone velika večina tukajšnje letoviščarske publike niti ne želi, bi bilo treba večjo pozornost obračati na pr. Na sprehajališča in izlete.
Odkar se je tako silno povečal avtobusni in avtomobilski promet do Savice, do koder prihajajo zlasti gostje z Bleda, je sprehod po cesti od Sv. Janeza do Zlatoroga ob jezeru nehal biti prijetna zadeva, zakaj prahu je tu v poletnih inopoldnevih res obilo. Zato bi krajevni ali višji odločujoči činitelji kaj modro storili, če bi se lotili poti okrog jezera, ki je bilo o njej že precej govora. Sprehod okrog jezera mika vsakega gosta. Toda sedaj mu je na razpolago samo prav slaba steza, tako kamenita in neurejena, da je treba z običajnimi čevlji po sprehodu kar brž k čevljarju. To stezo je treba razširiti in predelati, jo kratko in malo civilizirati.
Bilo bi pa prav gotovo pogrešeno, ako bi se delala cesta okrog jezera, kakor so predlagali nekateri. Ceste tu ni treba, niti sedaj, niti kdaj pozneje, marveč samo stezo preurediti za neturistovske sprehode. Za cesto, ki bi služila avtomobilskemu in voznem prometu, tu ni potrebe. Zakaj na severni strani ni prostora za vile ali hotele, tu so plazovi, se rušijo sikale in slednjič ni niti toliko prostora, da bi se moglo obrežje naseljevati. Pogled na pokrajino in na jezero, ki ima izrazito podolgovato obliko, tu ni toliko različen od onega z južne strani, da bi se zaradi njega izplačalo zidati cesto. Saj se ceste okrog jezera gradijo tamkaj, kjer je jezero večje in ima tako obrežje, da so na vseh straneh pogoji za naselitev. Vrh tega bi bilo vzdrževanje ceste tu, kjer drvi s strmih pobočij ob deževju obilo hudournikov, a v zimski dobi še več plazov, precej draga zadeva. Za ta denar naj bi se rajši napravil primeren dohod do Bohinjskega Vintgarja ob Mostnici od Hudičevega mosta do Voj, kjer bi se s tem za letoviščarje odprl sprehod, ki bi mogel postati ena od najimenitnejših atrakcij Bohinja. Na gorah okrog Bohinja nastajajo nove postojanke za tujski promet, namenjene v prvi vrsti smučarstvu, a zelo dobrodošle tudi za poset poleti. Na lepi planini Uskovnici, kjer ostane živina tudi v poletnih tednih v bližini, in kjer je veličasten pogled na vse strani, je podjetni domačin iz Srednje vasi postavil prav velik dom, namenjen tujskemu prometu, v višini okrog 1250 m. Spričo te višine, v lepi solnčni legi, ob imenitnih smučarskih terenih bo nedvomno imel dovolj gostov pozimi in poleti, kadar se mu bo sloves raznesel dovolj na široko. Na Goveljeku se gradi velik dom športnega kluba »Ljubljana«, ob kraju prelepih trat Vodnic, ki so del prostrane planine Goveljek in ki bodo pozimi torišče smučarskih izletov, a poleti s svojimi čudovitimi gozdi in širokim razgledom prijetno bivališče letoviščarjem. V zvezi s tem se je znova sprožila akcija za cesto čez Pokljuko.
Nad Bohinjskim jezerom pa nastaja na Rjavi skali ali Rjavini nedaleč od planine Vogel smučarski dom »Skale«, ki se že razgleduje po vsej dolini s svoje veličastne postojanke. Malo je razglednih točk, ki bi imele tako lep pogled na vse Bohinjsko jezero in vrh tega na Triglavsko skupino in ki bi bile vrh tega tako lahko in lepo dostopne. Že ne glede na smučarske terene, ki jim je zgradba v prvi vrsti namenjena, si je izbrala »Skala« res prelepo postojanko, ki bo mogla tudi za letoviščarski promet mnogo pomeniti.
Odločujoči faktorji naj se tesno lotijo gradnje ceste čez Pokljuko, ki bo omogočila avtomobilsko varianto z Bleda mimo Mrzlega studenca v Bohinj. S tem bi Bohinj postal še bolj enota z Bledom, kar bi bilo brez dvoma obema v ogromno korist
Pri Triglavskih jezerih
Menda ni v naših Alpah lepšega, prijaznejšega kotička, kakor je dolina triglavskih jezer — naš narodni park. Zaradi lahke dostopnosti prihaja sem vsako leto čedalje več turistov, pa tudi neturistov, izletnikov iz bohinjske doline. Za ljudi, ki se boje skal, vrvic, kaminov in podobnega, je kakor nalašč ustvarjena. Švicarji ali ljudje, ki so podjetnejši kakor mi, bi že davno napravili tu razkošno letovišče s hoteli in bogve čem. Pa je vendar bolje, da nismo Švicarji.
Tako je vsaj ostala vsa okolica nepokvarjena, prirodna. Samo prijazna planinska koča (1683 m) priča, da prebivajo tu ljudje, in majhna med drevjem skrita hišica, kjer stanujejo naši čuvarji meje, graničarji.
Dolina sedmih triglavskih jezer je tudi najlepša pot s Triglava v bohinjsko dolino. Od Aleksandrovega doma, slabo uro hoda z našega planinskega velikana, vodi lepa pot čez sedlo obeh Hribaric mimo Kanjevca. Nekaj časa hodimo prav blizu italijanske meje. V okolici Kanjevca je prva trojica triglavskih jezer, pod Zelnarico, nekako na sredi poti pa je četrto. Potem nas pelje zložna pot, brez velikih višinskih razlik do koče pri jezerih. Pomladi, ko se topi sneg, imamo tu dvoje jezer, poleti pa se večje jezero razdeli v dvoje manjših, kjer se utrjeni turisti kaj radi kopljejo. Poslednje, Črno jezero, je na vrhu Komarče. Od nje se potem vije pot v serpentinah mimo Savice do Bohinjskega jezera. Če napravimo še majhen ovinek s poti, obiščemo lahko med potjo tudi izvir Savice, ki priteka pod zemljo iz Črnega jezera.
Še lepša, čeprav manj znana in malo daljša je pot čez planine Ovčarijo, Dedno polje in Planino pri jezeru na Staro Fužino, ki je le četrt ure od Bohinjskega jezera. Planina pri jezeru se imenuje po žal zelo malo znanem jezeru v kotlini pod gozdovi, ki prav nič ne zaostaja po svoji romantičnosti za jezeri v Visoki Tatri. Od koče pri triglavskih jezerih pa pridemo lahko tudi na Planino na kraju, kjer je pred kratkim nastala nova planinska postojanka SPD.
Kakor pa sem že rekel, je najlepši kotiček, kjer stoji sredi med dvema jezeroma idilična planinska koča, ki je bila zgrajena tik pred vojno. Koča je opremljena z vsem komfortom, ki ga more razvajeni turist zahtevati, in njena oskrba prav nič ne zaostaja za hoteli v dolini, o cenah pa bi rekel, da so vzlic oddaljenosti nižje kakor v dolini.
Življenje v koči je prijetno. Sobe so lepo opremljene in postrežba naravnost odlična. Kuhinja je prvovrstna. Oskrbnici, brhki Ivanki, se pozna, da je kuhala že na Dunaju. Vse, kar kdo hoče, dobi, da si človek ne misli, da je treba vsako malenkost prinesti na konjih iz doline. Pot je namreč tako lepa, da zmagajo to pot tudi konji. Najbližja okolica koče je pravcat park. Za kočo stoji hrib Tičanca (2091 m). Dobre četrt ure in na sedlu smo. Na drugi strani je položno pobočje, kjer se je planinska flora razvila v vsej svoji bujnosti. Tu dobimo planinke, encijana vseh vrst, murke, avrikelj in celo kopico najredkejših planinskih rastlin, z vrha pa imamo krasen razgled po Gorenjski, pa tudi do Krna in še dalje v kraje, ki zdaj niso več naši.
Le malo od koče stran je tudi znani ruski grob, kjer počivata dva pobegla ruska ujetnika. Ušla sta, toda zajeli so ju avstrijski vojni orožniki in ju ustrelili. Prej pa sta si morala še sama izkopati grob ...
Tako je torej pri triglavskih jezerih. Vsakdo bo dobil pri njih vse, kar bo iskal. Udobje, kakor v letovišču, neoskrunjeno prirodo, kakor malo kje, razgled, ki se kosa z razgledom z najvišjih gora, zrak, ki je prijeten in ne preoster, vzlic znatni višini vse. Pa tudi domače ljudi, in to je za marsikoga najprijetnejše. Kdor še ni obiskal tega planinskega raja, mu je lahko žal. Dosti je zamudil. Toda — saj zdaj lahko to še popravi. Dnevi so lepi in ob času počitnic smo. Le nahrbtnike na ramo in palice v roke, da pridite sem k jezerom.
Jutro, 20. avgust 1933