Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinska stoletnika

Gorenjski glas - Miha Naglič: Ste že bili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani?

Odprt je komaj tri leta, v njem so 7. junija odprli razstavo o dveh markantnih osebnostih, ki sta vsaka po svoje in zelo izrazito zaznamovali zgodovino slovenskega planinstva. To sta arhitekt Vlasto Kopač (1913–2006) in slovenist Tine Orel (1913–1985). Skupno jima je vsaj troje: letnica rojstva, obrobno gorenjsko poreklo (Kopač je bil po rodu Žirovec, Orel Trzinec) in popolna predanost planinstvu. Kopač jo je izkazoval v svojih romanjih v Kamniške planine, ki so bile njegov drugi dom. V njih je kot alpinist in gorski reševalec krepil telo in duha, to je bilo zanj še posebej pomembno po izkušnji dvojnih dachavskih muk; prve (1943–45) je prestal med vojno v zloglasnem taborišču, druge, ki so bile še hujše, pa po vojni, na dachauskih procesih in v zaporu, na katerega je bil obsojen (1947–52). Ko je bil direktor ljubljanskega spomeniškega varstva, se je zavzel za Veliko planino in upravičeno velja za njenega rešitelja. Bil je prvi povojni predsednik slovenske planinske organizacije (zdaj PZS) in na koncu njen častni predsednik, pa še planinski ilustrator, publicist, arhitekt planinskih objektov in obeležij … Tu ne moremo našteti vsega. Imel sem srečo, da sem ga tudi osebno spoznal. Te sreče pa nisem imel s profesorjem Tinetom Orlom, z njim sem srečeval le na straneh Planinskega vestnika, urejal ga je celih 30 let!

Na odprtju njune skupne razstave je oba predstavil dr. Matjaž Kmecl, bilo ga je užitek poslušati, zlasti v pripovedi o Orlu, ki je bil njegov ravnatelj na celjski gimnaziji in ga je tudi osebno dobro poznal. Bil je pravi »planinski Orel«, njegova izrazna moč je bila zlasti v tem, da je znal dejavno planinstvo povezati z vrhunskim besedovanjem o njem. Pa se poklonimo spominu tega moža še mi, tako da skupaj preberemo značilen odlomek iz njegove planinske knjige Na bregovih Bistrice (1938). »Rado se primeri, da se ljubitelji gora imenujejo čudaki, izgnanci ali izrinjenci. Nekaj je resnice na tem; vsaka strast ima nekje svoje žarišče. Ta in oni išče slave na športnih igriščih, v politični zmešnjavi, v vrtincu vsakdanje zmede, ki meče na površje strohnelo bršo in lahke lesove. Velika večina onih, ki ljubijo gore, se poslužuje gora kot sredstva za zabavo in oddih. Nekaj je takih, ki so jim gore okvir in vsebina življenja. Ti ne iščejo niti slave niti oddiha. Ne postajajo na križpotjih z vzdihi in slavospevi na dober zrak. Mnogi se vračajo v mesto z istim obrazom, živeli bodo v ravnem kakor poprej. A če se srečajo njih oči z obrisi ljubljenih vrhov na obzorju, se jim zaiskre, v duši se jim razsvetli, srce močneje bije. Za alpsko 'činitev' je treba ideje in neke vrste inspiracije. In kakor pri nobenem umotvoru umetniško sredstvo ne utelesi ideje, kakršna je bila spočeta, tako tudi vsaka tura trpi na pomanjkljivostih. Prav zato z radostjo sprejemamo svetle ure, ko zadrgeta v nas sleherni živec v vseobjemajoči struji volje za borbo z naravo, z goro.«

To so besede iz nekih drugih časov, zvenijo arhaično, a še vedno so polne sporočila tudi za naš čas. Prav zato pa nam tule gre – za posredovanje planinskega izročila, s katerim je razstava v mojstranskem muzeju dobesedno nabita. Preden smo jo obiskali, smo naredili še družinski izlet; sinu sem hotel pokazati slap Peričnik in severno steno Triglava, opravila pa sva tudi vzpon po »ferati« na skalo »Mali Triglav« pri Aljaževem domu. Moj predlog: ko boste šli to poletje v Julijce, obiščite spotoma še naš planinski muzej. Ne bo vam žal!

Miha Naglič

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27533

Informacije

Informacije