Mati narava je Francijo bogato obdarila. Med najlepše predele spada 53 kilometrov dolga soteska reke Tarn. V njej ne uživajo samo ljubitelji naravnih znamenitosti, ampak je tudi raj za planince, plezalce in kanuiste. Zato ni več le priljubljen letoviški cilj francoskih družin. Izgradnja avtoceste A75 med Parizom in Barcelono - in posebej slavnega viadukta Millau - je tujcem dobesedno na široko odprla njena vrata. Prav pred viaduktom Millau se Tarn dokončno reši ozkega oprijema dveh visokih kraških planot, Causse de Sauveterre in Mejean, ki dopolnjujeta zbirko atrakcij in aktivnosti kanjona Gorges du Tarn. Zato bo zgolj en dan za obisk tega južnega obrobja Centralnega masiva hitro prekratek.
Bizarna pokrajina
Najveličastnejši razgled je s Point Sublime, kjer je tudi, tako kot se za celo Francijo spodobi, informativna točka z gostiščem in parkiriščem, ki ni idealno romantično prenočišče samo za uporabnike avtodomov. Point Sublime leži nad širokim okljukom reke Tarn. Z njega seže pogled na sosednjo kraško planoto Causse Mejean, z razglednima točkama Saint-Chely du Tarn in Roc des Hourtouse.
Apnenec, lapor in ognjeniške kamenine so ustvarile med travniki in nizko vegetacijo bizarno pokrajino največje planote Centralnega masiva. Med njenimi podzemskimi jamami je najbolje obiskana Aven Armand, ki jo je prvi jamarski znanstvenik, Alfred Martel, opisal kot pravljične sanje iz Tisoč in ene noči. Medtem ko na planoti megalitske ostaline hudomušno dopolnjujejo značilne kraške pojave, pa v kanjonu pradavna človekova prisotnosti ne pride do izraza. Vse gradove so v teku stoletij porušili, razvaline pa so se nevidno spojile z naravo. Edini izjemi sta Chateau de Peyrelade in Castelbouc. A tudi na slednjo nekdanjo tempeljsko trdnjavo bolj kot zidovi spominja sočna legenda. 
Iz nje izvemo, da je kozlov (francosko bouc) grad dobil ime po graščaku Rajmondu oziroma njegovem duhu, ki se je v podobi kozla pojavil po njegovi smrti. Povsem izčrpanega naj bi ga v grob spravile vse ženske iz bližnje okolice, saj jih je moral spolno zadovoljiti, potem ko so se njihovi možje odpravili na prvi križarski pohod.
Legende in utopična domačija Utopix
Enako legendaren je čudodelni izvir v majhni vasici Quezac, ki spada med najbolj znane francoske mineralne vode. Lahko si ogledate njeno polnilnico. Domače dobrote s češnjami so posebnost bogato obloženih miz. S kmečkim turizmom se ukvarjajo predvsem na planotah. Ob reki Tarn bodo prišli na svoj račun tudi ljubitelji kampiranja. Za vse ostale so na voljo manjši hoteli, predvsem v največjem kraju soteske, Sainte Enimie, ki spada med najlepše francoske vasi. Nad njo je na planoti Causse de Sauveterre surrealistični slikar in kipar, Jo Pillet, poskrbel za vizionarsko prihodnost. Za lastno družino in turiste je v stilu Hundertwasserja in Gaudija ustvaril utopično podeželsko domačijo Utopix.
Tekst in foto: Miroslav Bertoncelj
Lahkih nog z žogo naokrog
Sedmi dogodek Gremo v hribe na Menini planini
Na drugi poletni dan se je na Menini planini odvil že sedmi letošnji dogodek akcije Gremo v hribe. S tem se je ta prevesila v drugo polovico, pred poletnim premorom se bosta zvrstila še dva dogodka. Menina planina leži med dolino Drete na severu, Tuhinjsko in Motniško dolino na jugu, prelazom Črnivec na zahodu in prevalom Lipa na meji z Dobrovljami na vzhodu. Do doma vodijo številne poti, Zlatorogova vodi iz Gornjega Grada in traja približno dve uri in pol.
Travnik pred domom je primerni poligon za številne igre, ki jih je pripravila Zlatorogova ekipa. V igrah z žogo, smučmi, palico in drugimi rekviziti so se pohodniki še dodatno razgibali, predvsem pa uživali, se zabavali ter pošteno nasmejali, saj smešnih situacij ni manjkalo. Na bližnjih pašnikih so se prosto pasle živali, predvsem krave, konji in oslički. Pogled na to idilo je bil prav pomirjujoč. Za jedačo in pijačo je skrbela oskrbnica doma z možem in ekipo. Proti koncu dneva se je na travniku pred domom odvila še nogometna tekma med domačini pod vodstvom predsednika Planinskega društva Gornji Grad Andraža Krznarja in pohodniki iz drugih krajev. Končni rezultat je neznanka, saj je bila tekma prekinjena zaradi dežja, ki je v popoldanskih urah zmočil Menino planino.
V Zlatorogovo vpisno knjigo se je vpisalo 398 pohodnikov. Temu številu bo Pivovarna Laško dodala še 602 vpisa in soorganizatorjem, Planinskemu društvu Gornji Grad, podarila tisoč evrov (za vsak podpis Pivovarna Laško namreč nameni evro planinskemu društvu). Naslednji Zlatorogov dogodek bo v soboto, 29. junija, na Gorenjskem, natančneje pri koči na Dobrči.
Maša Meden
Povojček
"Ali boš jedel povojčkovo juho?" me je pred dnevi vprašala Fanika. "In kaj je to povojček?" je sledilo moje nezaupljivo vprašanje. In že je nastal družinski simpozij o tem, kaj bi to bilo. Nazadnje se izkazalo, da gre za drobno rastlino, ki je v botaniki znana kot bršljanasta grenkuljica, povojček pa je eno od ljudskih imen, ki je razširjeno na Koroškem. Je kakih 20 centimetrov visoka rastlina iz družine ustnatic z bledo vijoličnimi cevastimi cvetovi. Raste po obdelanih ali malo zapuščenih kmetijskih površin, ob mejicah, travnikih ali pašnikih. Če ima prostor, se razrašča v blazinah, ki se širijo s plazečimi se stranskimi poganjki. Cveti maja in junija, če jo pokosimo, pa pocveta vse do jeseni. Ljudsko zdravilstvo pozna povojček kot rastlino, ki lajša številne tegobe. Uveljavil se je tudi v domači kulinariki in sodi med značilno pomladansko divjo zelenjavo. Uporablja se za pripravo tradicionalne povojčkove "župe", ki je s povojčkom obogatena različica krompirjeve juhe. In da ne pozabim, tistega dne smo res jedli povojčkovo juho, katere blagodejni vonj in okus sta se kmalu razlezla po vsem telesu. Da je povojček na koroškem resnično priljubljen, se je pred kratkim potrdilo na Prevaljah, kjer so v okviru turističnega društva ustanovili sekcijo za zdravilne rastline Povojček. Naj se lepo razrašča.
Povojček ali bršljanasta grenkuljica - Glechoma hederacea L.
Tekst in foto: Matjaž Jež