Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Trije Slovenci padli v Paklenici

Slovenske novice: Dežurna posadka HGSS je takoj začela reševalno akcijo

Slovenske novice, ponedeljek, 30. aprila 2007

Črni scenarij

Trije Slovenci padli v Paklenici

V petek dopoldne je hrvaška gorska reševalna služba v bolnišnico pospremila 38-letno Lili Moljk in pet let starejšega Franka Lapaina, popoldne pa še 33-letnega Klemna Belharja z območja Tržiča — Koprčana naj bi imela poškodovano hrbtenico, a sta menda zunaj smrtne nevarnosti


Paklenica, 29. aprila: Velebitski kanjon Velike Paklenice, med svetovnimi ljubitelji najbolj priljubljeno plezališče na Hrvaškem, vzpenja pa se po popolni vertikali, je bil v petek kraj dveh nesreč, kjer so se poškodovali trije Slovenci.

Nekaj minut čez deveto uro je na območju Velikih Kaminov omahnila koprska naveza. Kot nam je povedal eden izmed najbolj znanih hrvaških alpinistov Stipe Božić, se je 38-letni Lili Moljk in pet let starejšemu partnerju v navezi Franku Lapainu odlomil del stene: »Bila sta na severnozahodni steni po imenu Ćuka, na višini nekaj manj kot 600 metrov. Takrat se je odlomil velik kamniti blok in oba sta padla okoli petnajst metrov globoko.« Kot nam je od članov reševalnega moštva HGSS, ki se je ob pomoči helikopterja HV lotilo reševanja, uspelo izvedeti, sta oba nesrečna primorska alpinista dobila poškodbe hrbtenice. Mlajša v navezi ima poleg tega še zlom gležnja in nekaj večjih udarnin, čeprav naj bi ob padcu prav ona padla na partnerja. Prve informacije o poškodbah so bile precej previdne.

Dežurna posadka HGSS iz Zadra je takoj začela reševalno akcijo, zraven je bil še član postaje HGSS iz Zagreba, ki je bil na tem območju. Do poškodovancev so prišli v desetih minutah. Po prvi pomoči so poklicali vojaški helikopter, ki je priletel v štiridesetih minutah s posadko HGSS iz Splita. Na dno kanjona, kjer je plovilo lahko vkrcalo ponesrečena, so Lapaina prinesli okoli pol 11. ure, Moljkovo pa uro pozneje. Oba so prepeljali v bolnišnico v Splitu, od koder so kmalu sporočili, da sta oba zunaj smrtne nevarnosti.

Čez štiri ure pa so morali hrvaški gorski reševalci še enkrat na tisti predel, kjer sta dopoldne omahnila člana koprske naveze. Reševali so še enega Slovenca. Tokrat so v dolino in nato v bolnišnico zaradi padca ter poškodbe roke in noge pospremili 33-letnega Klemena Belharja, člana Alpinističnega odseka Tržič.(B. F.)

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

9 komentarjev na članku "Trije Slovenci padli v Paklenici"

Igor Pavlič,

Po "logiki" nekaterih naj bi reševalci v primeru, da je za nesrečo kriva naveza oziramo ponesrečeni, "hiteli" malo manj kot takrat, ko je nesreča posledica "objektivnih" okoliščin. Vse skupaj je smešno oziroma bolno. Če se nekomu primeri nesreča in pottrebuje pomoč, na hitrost in učinkovitost ne smejo vplivati vzroki nesreče, še manj pa to, kdo je ponesrečenec! Žal se to res dogaja! Po eni strani bi bili vsi radi avanturisti ("Od tu naprej ti ne more pomagati nihče, varovanje je problematično itd."), po drugi pa bi bili vsi nesrečneži radi rešeni kar takoj. Žal ne gre za maraton Franja ali teke v stilu Kluba Polet, kjer imaš vsak trenutek na voljo rešilca in reanimacijsko ekipo, skratka, avantura in zanesljivost ne gresta skupaj.

Prav danes zjutraj sem se vrnil iz okolja, kjer je vsaka hitra in strokovna reševalna akcija popolna iluzija ("Anti Libanon" v Siriji, kratke, a strme(!) stenice). Mobitel tam načeloma dela, v resnici pa ne, gre pač za avanturo, tudi "kadra" ni, in to mora vsakdo razčistiti sam s sabo, ne moreš pač biti avanturist, ko se pa kaj zgodi, pričakuješ skoraj komunalno reševalno službo ali helikopter, magari z drugega kontinenta, če primernega tam slučajno ni!


Mojca Cencič,

Poškodovanca v prvi nesreči sta člana Obalnega alpinističnega odseka. Že od začetka so v medijih objavljene nepravilnosti, saj so pomešali dve nesreči, ki sta se zgodili isti dan. Naša člana sta se namreč poškodovala na dostopu (ne v steni, kakor piše v medijih). In Matej, resno dvomim da pišeš v imenu poškodovanke, saj je njeno mnenje do hrvaških reševalcev zelo pozitivno. Njuno stanje so spremljali tudi v bolnici in ju kasneje večkrat obiskali.

Je pa res, da so pri reševanju sodelovali tudi slovenski gorski reševalci in nekateri plezalci, saj so bili v neposredni bližini in so takoj priskočili na pomoč. In res je, da imamo enkratne reševalce...

Vsem skupaj se zahvaljujemo za pomoč in profesionalno reševanje. Poškodovanca na srečo ne bosta utrpela trajnih poškodb.


Marjan Petrovič,

Res ne vem česa naj bi bili krivi hrvaški gorski reševalci, katerim je bila namenjena kritika enega od prispevkov. Žal je tako,da naši plezalci niso niti prvi niti zadnji, ki se jim je zalomilo v Paklenici. Upam,da se strinjamo s tem, da početje, kot je plezanje s seboj povleče določene nevarnosti, ki jim v primeru slabega razpleta nismo kos sami. In takrat je vsaka pomoč več kot dobrodošla. Pa tudi, če prihaja počasneje, kot si želimo!


Dominik Skumavec,

Nerad komentiram in dajem pripombe, tokrat pa bi rad izrazil strinjanje z Igorjem.

Sodišča lahko mesece ali celo leta dokazujejo krivdo npr. nekoga, ki je pred več pričami ubil človeka, preden objavijo sodbo, tukaj pa kar "eden" z lahkoto obsodi gorske reševalce in sodbo celo javno objavi.


Gašper Benedik,

.....če pa je nesreča posledica neke okoliščine, na katero nismo imeli vpliva, pa smo krivi zaradi podcenjevanja objektivnih nevarnosti ture oziroma alpinizma kot takega......

Tako bi kljub previdnosti zimo v gorah raje opazovali varno iz doline, naše stene bi zaradi krušljivosti samevale, izpostavljene lovske poti bi se zarasle, gorništvo in alpinizem pa bi izumrla.

Gašper


Igor Jenčič,

Ob veleumnih komentarjih na reševanje na Mangrtu sem bil raje tiho, da ne bi še dodajal soli na rane svojcev, tokrat pa mirno povem, da je zmrdovanje nad "neizkušenostjo in nepripravljenostjo" hrvaških gorskih reševalcev preprosto nespodobno. Takšna kritika bi bila mogoče umestna v primeru, da bi hrvaški reševalci odrekli reševanje nadutih Slovencev, po objavi take "zahvale" za pomoč pa verjetno še to ne.

Predvsem se moramo zavedati, da smo za nesrečo v prvi vrsti krivi sami; večinoma zaradi svoje napake, če pa je nesreča posledica neke okoliščine, na katero nismo imeli vpliva, pa smo krivi zaradi podcenjevanja objektivnih nevarnosti ture oziroma alpinizma kot takega. Prav tako se moramo zavedati človeških in siceršnjih sposobnosti reševalcev v danem trenutku in v danem kraju ter ceniti vso pomoč, ki nam jo nudijo. Mi nismo šli na turo zaradi njih, oni pa so šli v akcijo zaradi nas.

Da so bili plezalci, ki ste bili tisti hip pod steno, lahko prej na kraju nesreče kot reševalci, je res samoumevno, prav tako se mi zdi vsak reakcijski čas, krajši od ene ure, odličen. Dopuščam tudi, da hrvaški gorski reševalci nimajo toliko izkušenj in znanja kot slovenski, verjetno pa tudi slednji ne dosegajo povsod švicarskih. In?

Upam, da se bodo poškodovanci opravičili za ta neumesten izpad (če je bil res v njihovem imenu) in se hrvaškim gorskim reševalcem zahvalili za pomoč.


Igor Jenčič,

> Tako bi kljub previdnosti zimo v gorah raje opazovali varno iz doline, naše stene bi zaradi

> krušljivosti samevale, izpostavljene lovske poti bi se zarasle, gorništvo in alpinizem pa bi

> izumrla.

Ne, sploh ne. Zdi se mi samo, da marsikomu ni jasno, da hribi niso ravno hotel Hilton, kjer osebje 24 ur na da čaka na vsak naš migljaj, da nam izpolni vsako željo in da nam nudi največje udobje.

Reševalna akcija praktično nikoli ni niti kratkotrajno, niti udobno doživetje. Marsikomu očitno tudi ni jasno, kdo je v reševalni akciji zaradi koga. Zato še enkrat ponavljam, da se mi zdi zmrdovanje reševancev nad reševalci nezaslišano, še zlasti, če je predmet kritike 10 minut ali nekaj več.


Anže Šenk,

Tudi gorski reševalci so ljudje in vsi delamo napake. To je povsem človeško.

Zelo narobe je, če tega ne priznavamo. Konec koncev se ravno iz napak največ naučimo oz. se moramo naučiti. Za napredek je torej nujno opozarjanje nanje!

Biti član neke dejavnosti, pomeni prevzeti tudi neke odgovornosti! Če stopiš med gorske reševalce se moraš zavedati, da si se s tem zavezal po svojih najboljših močeh pomagati ljudem v stiski. Zavedati se je treba tudi odgovornosti in možnih pravnih posledic pri vsaki akciji. Imamo še srečo, da v hribe, zaenkrat, hodijo normalni ljudje, ki še imajo čut hvaležnosti.

Torej, če nisi pripravljen ob klicu vstati, spustiti žlico iz rok pri kosilu, ....... ne bodi kakršenkoli reševalec.

Ne pozabimo tudi, da se za opremljanje in ostale potrebe porablja davkoplačevalski denar.

Glede točnosti podatkov pa se sprašujem kaj naj še vrjamemo če je npr. pol ure gor ali dol pri desetih minutah vseeno!?

Vse preveč je ljudi, ki bi kazali našitke na prsih!

PS- Skušajte pripombo razumeti pozitivno naravnano in ne takoj odreagirali negativno!


Matej Tonejec,

Da bo slovenska javnost na jasnem, kako so potekali dogodki po nesreči;prvi smo bili na kraju nesreče alpinisti, ki smo bili na vstopu smeri in ne hrvaški gorski reševalci, kar smo zasledili v novicah. Ko smo jih poklicali, so počasi in bez kakršnekoli ihte prišli na kraj nesreče (kar je zneslo krepko več kot 10 minut, kot piše v časopisu). Da ne govorimo o neizkušenosti in nepripravljenosti hrvaških gorskih reševalcev. To pa pišem na željo poškodovanke, ki ji sicer želim čimprejšnje okrevanje brez komplikacij, prav tako pa tudi njenemu poškodovanemu soplezalcu.

Matej

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27533

Informacije

Informacije