Miran Hladnik: ... bi pravzaprav bolje kot jaz predstavila moja žena Mira, ki je bila njegova študentka na anglistiki in je pred meseci sestavila o njem geslo za spletno enciklopedijo Wikipedijo.
V četrtek, 18. aprila 2013, ob petih popoldan je bila v knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani majhna slovesnost ob osemdesetletnici dr. Stanka Klinarja;
glavno besedo na njej je imel avtor tega prispevka.
... Naj dodam, da je geslo o Stanku Klinarju eno od popolnejših na tem spletišču, seveda po zaslugi »predmeta obdelave«, ki je natančno preveril tako biografsko kot bibliografsko poglavje in vanju vnesel koristne popravke in dopolnila. Kaj piše tu o slavljencu? Stanko Klinar, slovenski jezikoslovec anglist, prevajalec in planinski publicist. *29. april 1933, Hrušica pri Jesenicah. Maturiral na Jesenicah leta 1951, angleščino in nemščino je doštudiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1956. V letu 1957/58 je odslužil vojaščino, 1958–1960 je poučeval angleščino in zgodovino na Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Jesenicah, 1960–1968 je bil učitelj angleščine, nemščine ter slovenščine na Gimnaziji Jesenice in vzporedno na nekaterih drugih gorenjskih srednjih šolah ter na jeseniški Delavski univerzi. Leta 1968 je postal lektor za moderni angleški jezik na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1985 je bil izvoljen v naziv višji predavatelj za angleščino. Na teme prevajalstva in planinstva in povezave med njima (imenoslovje, pravopis, terminologija) je predaval na raznih tečajih in šolskih ustanovah, zlasti za Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije in za gorske vodnike, sodeloval pri kompilaciji večjezičnega Planinskega terminološkega slovarja in pisal spremne besede k planinskim monografijam drugih avtorjev. V mladih letih je bil tudi sam alpinist in gorski vodnik. Doktoriral je leta 1996, v naziv docenta je bil izvoljen leta 1997. Iz angleščine je prevedel štiri leposlovne knjige, med njimi Conana Doyla in Zana Greya (eden je klasik kriminalke, drugi klasik westerna), v angleščino pa knjigo Zakladi Slovenije. Ima štiri odrasle otroke in živi v Ljubljani in v Mojstrani.
Njegova jezikoslovna bibliografija obsega šest knjig (brez številnih ponatisov), njegova planinska bibliografija pa skoraj dvakrat toliko (spet brez ponatisov), z vodnikom po Karavankah na prvem mestu. Mislim, da bo treba nekoliko dopolniti oznako jezikoslovec anglist v glavi članka. Čeprav ni diplomiral iz slovenščine, ga imamo namreč upravičeno tudi za slovenista, jezikoslovnega in literarnega, saj je pisal o gorskih imenih, njihovem zapisovanju in prevajanju, in o knjigah, leposlovnih in strokovnih, na temo gora – vse s posebno občutljivostjo za slovenski jezikovni izraz. Ni se sicer silil v znanstvene revije, v katerih bi moral svojo duhovitost obtesati v korist akademske puščobnosti, raje si je izbiral kulturne rubrike dnevnega tiska, kjer je lahko dal poleta svoji jezikovni gibčnosti in prišpičenemu espriju. Z njegovimi članki (O slovenskih predložnih imenih, 1993/94, Pravopisne razpoke, Slovene ali Slovenian?, 1994/95) se lahko pohvali tudi revija Slava, ki jo je v mladih letih izdajala moja generacija slavistov.
Eno so enciklopedični podatki o človeku, drugo pa je njegovo življenje kot tako. Še o tem bom povedal nekaj stavkov, saj sva s Stankom preživela skupaj kar precej nepozabnih planinskih dni. Začelo se je, če zaupam vpisom v svojo planinsko izkaznico, 23. junija 1982 s plezarijo po SZ-grebenu Kočne, skupaj z Jožetom Miheličem, prva zimska je bila 22. januarja 1983 na Vrtačo iz Završnice, 5. februarja s celo Klinarjevo familijo na Triglav, pa s kokrske strani na Kočno, okovano v led, v naslednji zimski sezoni pa decembra kar brez derez na Koroško Rinko in istega meseca na Kočno še z jezerske strani. In tako naprej: poleti po brezpotjih in lahkih plezalskih, pozimi s smučmi in tudi z nekaj plezanja, po domačih, italijanskih in avstrijskih hribih – polnega četrt stoletja. Zadnja plezalska je bila, pri Stankovih 72 letih – 14. julija 2005 po slovenski smeri v Triglavu (v večji družbi, spet je bil zraven Joža Mihelič), potem pa še 12. januarja 2006 s smučmi na Vodiško planino v Jelovici, 18. marca 2006 popoldne vse do noči iz Radovne po Streseni dolini proti Kleku, 1. julija 2006 s skupino slavističnih pohodnikov »po Kekčevih poteh« s Pecola na Špik Hude police.
Tule bi moral citirati kaj ganljivo lepega iz Kugyja ali iz Kmecla, oh, kaj bi hodil naokrog, kar iz kakšnega Stankovega liričnega zapisa v vodnikih, koledarjih, spremnih besedah, pa se bom vzdržal in raje povedal še to, da na začetku najinemu skupnemu hribovskemu četrtstoletju ni prav dobro kazalo. Kot sem že omenil, je bila moja žena Mira Stankova študentka in nekoč, ko je brucem podpisoval indekse, me je prosila, naj mu ga prinesem v podpis namesto nje. Malomarnež sem pozabil, ko pa mu je indeks naslednjič pomolila v podpis sama, ji ga kot zamudnici ni hotel podpisati. Mira je prijokala domov v študentsko naselje, svet se ji je podiral, jaz vitez pa sem v sveti jezi sklenil, da naslednji dan indeks sam prinesem trinogu v podpis in da ga kar mahnem, če se bo upiral. V eni roki indeks, druga stisnjena v pest, sem se znašel pred Stankom Klinarjem, ki pa je tokrat podpisoval brez sumov in kontrole in – vojni in razdejanju smo se srečno izognili. Seveda čez leta, ko sem mu povedal za burno dogajanje v dušah bodoče družine Hladnik pred njegovim kabinetom, o vsem tem ni mogel vedeti nič.
Pa še eno anekdoto iz leta 1988, ko mi je izšla knjiga Slovene for Travelers s slovenskimi frazami za angleško govoreče popotnike. Silvija Borovnik mi je v Akvariju na križišču Rimske in tedaj Titove razodela, da se ji je zapisala nagajiva kritika knjige, ki kakor da očita avtorju ideološko neprimerno izbiro fraz in lažno domoljubje, da je knjiga skratka nevarna in škodljiva in da naj tisti, ki so jo oprostili temeljnega prometnega davka, svojo odločitev še enkrat premislijo. Kritika je razburila zlasti dva človeka: Marka Bulca, predsednika Gospodarske zbornice Slovenije, ki je pokupila precejšen del naklade, in se je bilo zbati maščevalnih potez, Stanko pa je »spakljivo tovarišico »kritično bralko«, ki sicer nadrazredno govori v neprizivnem cezaropapističnem pluralu« in »naklada kot babnice za drvarnico, samo zato da bi se bralec pod njeno taktirko mastil s tisto menda slepo muho, ki se je bojda ujela v njeno pajčevino«, ostro napadel, ker si je privoščila tako nezaslišano ideološko diskvalifikacijo strokovne knjige. Pred objavo sem Stanku sicer razložil, da gre za hec, pa se ni pustil prepričati, češ da je bila mimo heca kritika zlonamerna. Seveda, saj izkušnje s podobnim zaresnim pisanjem, npr. Jurančičevim togim ideološkim napadanjem Toporišičevega Načrta pravil slovenskega pravopisa, niso bile tako zelo časovno oddaljene.
Pokojni Tone Pretnar, ki ga je »polemika« neznansko zabavala, si je dal duška v akrostišnem sonetu Narobesvetpisava, ki so ga objavili na istem mestu, v Književnih listih Dela:
Spor večni tekst ločuje od jezika,
You know, sweet Sylvia, kot pravi Stanko,
Ljudi prej tekst kot jezik spelje v zanko,
V jeziku tekst in jezik v tekstu se zatika.
In vendar se jim nič ne izmika
In skupaj razvozlata vsako zanko,
Bistrita um, čut uravnata tanko.
Od tega ljudstvu je korist velika.
Reči kdaj tekst obrne prav na glavo:
Odlično si jih prevrnila sama
V nekakšno kot-narobe-svet-pisavo:
Narobe tekst s tem ni spakljiva krama
In knjigi je, ko bralcu je v zabavo,
Koristna in premišljena reklama.
Strasti so se razvnele, Silvija in Stanko sta si na straneh KL še dvakrat podala žogico, zaključil pa je Stanko z verzi Poeta nascitur:
Izpit da imaš iz teorije
in da obvladaš zanke parodije?
– Hm, menda bo res, vsaj za izpit!
Saj kdor se parodije
uči iz učbenika teorije,
ne spravi druzga vkup kot – oslarije.
– Resnični pesnik namreč mora se rodit.
Sam sem se moral po stari navadi posuvati s pepelom in botati prijatelje, ki jih je potegavščina zvabila v konflikt. Analizi nesporazuma smo kolegi na slovenistiki posvetili célo številko glasila Slava 3/1 (1988), zato lahko sklenem, da je bila potegavščina v strokovnem smislu plodna in je pomagala definirati in razumeti nevarnosti, ki so jim taka nagajiva dejanja izpostavljena, za tole priložnost pa razkriva še tri Stankove značajske poteze, za katere se včasih zazdi, kot da ne pripadajo več temu svetu: razmišljanje s svojo glavo, vztrajanje pri odločitvah (nekateri rečejo tudi gorenjska trma) in tovariško zvestobo. Vesel sem, da sem Stankove osebnostne odlike lahko spoznal od blizu, v stroki in v hribih, in sem ti za to, dragi Stanko, hvaležen. Vse najboljše za rojstni dan!
Miran Hladnik