Jakob Medja: Predniki in vse kar je povezano z njimi, me je vedno zelo zanimalo in prebiral sem dosegljivo literaturo ter si zapomnil dosegljiva ustna izročila. 
V letu 1970 sem proučeval matične knjige in uspešno sledil prednikom predvsem po očetovi strani vse do njih začetka v letu 1628. S pomočjo ustnega izročila sem odkril še najstarejšega znanega prednika, rojenega okrog leta 1620. Vsi ti predniki so bili vpisani s priimkom Medja na naslovu Nemški Rovt 4. Za kaj več vedenja, bi si moral vzeti čas, oditi v Brixen, kot je storil moj daljni sorodnik, in tam iskati po arhivih. Omenjeni sorodnik se je vrnil tudi z informacijo, kako je naš skupni prednik Škof prišel na Nemški Rovt. Brat brixenškega škofa naj bi bil zelo radoživ. Preveč naj bi gledal za dekleti in škof se je odločil, da ga pošlje v oddaljene kraje. Tako naj bi na Nemškem Rovtu dobili novega gospodarja in priimek Škof.
Slišalo se je lepo, celo mogoče, a kaj, ko je hišno ime Škof tudi na Bohinjski Bistrici. Danes je v Sloveniji s priimkom Škof 926 prebivalcev, to pa je kar preveč, da bi bili lahko v to zgodbo vpleteni škofje na tak način.
V Brixen se nisem odpravil. Družina in služba sta imeli prednost. Sem pa sedaj pregledal stare zapiske ter dopolnil poznavanje te zgodovine. In kaj mislim danes o prvotnih Rotarjih in s tem tudi o svojih davnih prednikih?
Preizkušenega in utečenega postopka naselitve - kolonizacije - so se zanesljivo poslužili tudi kasnejši Rotarji. Najprej so prišli bodoči gospodarji, izkrčili gozd, uredili njive ter zgradili lesena bivališča. Leto za tem so pripeljali družine, opremo in živino. Skupino so v našem primeru sestavljali štirje enakopravni, pogumni, ambiciozni, verjetno izbrani možje. Ni poznano, s kakšno in kolikšno opremo so razpolagali, zanesljivo pa so imeli podporo v blejskem gospostvu.
Dobljeno, razpoložljivo zemljo so v vseh pogledih, kolikor mogoče pošteno, razdelili na štiri približno enake dele. Z žrebom, o tem skoraj ne more biti dvoma, so določili lastnike, ki so postavili temelje današnjega Nemškega Rovta.
Zaradi lažjega dojemanja bom uporabil današnja hišna imena tedanjih hub - kmetij. To so Šilarjeva, Kramarjeva, Medjeva in Kobalova. Kramarju je pri žrebu pripadel, glede na lego, najlepši del selišča. Medja pa je imel srečo, da je dobil na svoji zemlji arteški studenec.
Vse hiše, gospodarska poslopja in kozolci v okviru naselja so postavljeni tako, da so slemena obrnjena v smeri vzhod-zahod, razen Medjevega gospodarskega poslopja in kozolca, ki imata sleme obrnjeno v smeri sever-jug. Na tako nastalem Medjevem dvorišču je ostal dragoceni studenec nedotaknjen. Izkopali so jamo in zgradili »šterno.«
- vodnjak, ki obstaja še danes. Kakšni so bili prvotni objekti, ne vemo. Takoj pa se porodi vprašanje, zakaj so tri hiše enake, enonadstropne, Kramarjeva pa pritlična.
Te štiri kmetije so obstajale stoletja dolgo, navaja jih že urbar iz leta 1635. Le nekaj pozneje, ali že tedaj, je bila razdeljena Šilarjeva kmetija na Šilarjevo in Nackovo. Okrog leta 1670 pa je bila razdeljena še Medjeva kmetija na Medjevo in Lenčkovo. Postopno je vzhodno od kmečkega dela naselja raslo naselje kajžarjev, zelo verjetno predvsem potomcev kmetov.
Od kod so prišli prvi Rotarji?
Zelo verjetno iz vzhodne Tirolske, iz Pustriške doline, ali od nekod, kjer so imeli brixenški škofje svoje podložnike. In kdaj? Če je že leta 1287 brixenški škof Bruno zastavil posest v Bohinju, na Nemškem Rovtu, za 60 akvilejskih mark, je moralo do naselitve priti precej prej. Po pisnih virih je bila meja med Sloveni - Slovenci in Bavarci - Nemci v letu 595 v Pustriški dolini nedaleč od izvira Drave. Z darilno listino je leta 769 daroval bavarski vojvoda Tasil I. v Innichenu zemljišče za gradnjo samostana s poslanstvom, da pripelje sosednje ljudstvo Slovenov v krščansko vero. Leta 777 je ravnal podobno z izgradnjo samostana v Kremsmünstru, 35 kilometrov zahodno od Linza ob Donavi.
Sredi 13. stoletja naj bi se na tirolskem Vršiču govorilo več slovensko kot pa ladinsko ali bavarsko - nemško. Tod so še danes slovenski kozolci. Bogoslužje je tedaj potekalo v kraju Vršič in Innichenu v slovenskem jeziku.
Fevdalni gospodje so svoja neizkoriščena zemljišča poselili - kolonizirali. Brixenški škofje so naseljevali Slovence. Izjema naj bi bil Nemški Rovt, je napisal zgodovinar dr. Josip Gruden. Ni pa povedal, od kod naj bi bili Rotarji. S tem se verjetno ni ukvarjal. Brixenški škofje so naseljevanje zaključili sredi 13. stoletja.
Freisinški škofje pa so naseljevali samo Nemce in to v okolici Škofje Loke, v zgornji Selški dolini ter nad Baško grapo. Naseljevanje so zaključili v 14. stoletju, le posamezniki so prihajali še v 15. stoletju. V Sorico je prišla prva skupina osmih moških leta 1283. Uredili so si naselje, postopoma so nastajali še sosednji zaselki. Z obiski na vsaka tri leta in z darovi Cerkvi so ohranjali stike z Innichenom. Obdržali so delno tudi svojo govorico, posebno nekateri Dajnarji, vse do druge svetovne vojne.
Pri kolonizaciji naših bližnjih ozemelj je bil udeležen tudi oglejski patriarh Bertold, ki je bil ustoličen leta 1218. Nad Baško grapo je okrog leta 1250 naselil skupino ljudi iz Innichena. Naselje je dobilo ime Nemški Rut in ga tudi obdržalo do konca druge svetovne vojne.
Za čas naselitve Nemškega Ruta in Sorice imamo kar zanesljive podatke, za Nemški Rovt pa bolj posredne. Če upoštevamo, da je Nemški Rovt obstajal že leta 1253 (po podatkih Brixenškega urbarja) in imamo podatek o zastavitvi posesti na Nemškem Rovtu v letu 1287, potem je morala biti naselitev Nemškega Rovta samostojna in zgodnejša od naselitve Sorice in verjetno tudi Nemškega Ruta.
Povsem odprto ostaja vprašanje, kdo so bili prvotni Rotarji. Za Nemški Rovt je v matičnih knjigah poleg drugih zgodnjih oznak tudi ime Teutonico Ruth. Kaj lahko to pomeni? Antično germansko ali keltsko pleme Teutoni se je s spremenljivo srečo zapletalo v boje z Rimljani. Leta 102 pred našim štetjem jih je uničil rimski vojskovodja Marij Gaj. Ostanki plemena so za tem živeli na ozemlju današnje Francije, Švice in severne Italije. Rimski pisci jih potem niso več omenjali. Antično pleme Teutoni tako z imenom Teutonico Ruth verjetno ne morejo imeti nič skupnega.
Prvotni prebivalci za seboj niso pustili nemških ledinskih imen. Večinoma so ledinska imena slovenska in lepo zvenijo. To je pomemben podatek. Priimek Odar, ki se je prvotno glasil Vódar, kaže na Slovence. Zelo verjetno je nastal na Medjevi domačiji zaradi studenca na dvorišču. Priimek se je nato prenesel h Kobalu. Pri Medju je ugasnil, razširil pa se je po vasi. »Javhov voča,« Miha Odar, je svoj priimek vedno izgovarjal Vódar.
Pri presoji narodnosti je treba upoštevati ugotovitve naših zgodovinarjev, da je bila za Slovence zelo dolgo odločilna krajevna pristojnost in ne jezik ali celo narodnost. Osebna imena in priimki niso merodajni.
Za Nemški Rut in Sorico ni sporno, da so ju poselili Nemci iz Innichena. Za Nemški Rovt takega podatka nimamo.
Med sprehodom v preteklost sem ves čas pričakoval, kdaj se bom srečal z bratoma, ki sta si po ustnem izročilu razdelila Medjevo kmetijo. Zaman. Ob začetku matičnih knjig v letu 1628 so bile na Nemškem Rovtu tri družine s priimkom Medja. Zanimivi sta mi postali Jakobova in Leonardova družina. Posvetilo se mi je, da je Leonard eden od iskanih bratov in da so ga klicali Leonček oziroma Lenček. Končno je od tod tudi hišno ime Lenčk.
Ustno izročilo pravi, da je eden izmed bratov pripravil predlog za delitev kmetije, drugi pa je izbral želeno polovico. Tako je nastala poleg Medjeve še Lenčkova domačija. Za to delitev obstajajo materialni dokazi. Večino parcel sta si brata razdelila na polovico in zato mejijo druga na drugo. Zaradi gradnje Lenčkovega gospodarskega poslopja so podrli most za dovoz na Medjev skedenj z vzhodne strani. Nov most so zgradili s severne strani. Vse do danes so ostala ohranjena vrata z lesenimi tečaji na vzhodni strani skednja. Predstavljajo zanimiv rokodelski izdelek izpred več kot 350 let. Lenčku je pripadla ob delitvi tudi žaga v Žagi ob Grmečici. Te žage že dolgo ni več.
Slovenski Rovt
Slovenski Rovt Vas, ki je ušla iz spomina Bohinjcev, je vznemirjala posameznike že v preteklosti. Iskali so jo v Soteski, na Dobravi, na Ravnah in verjetno še kje. Uspeha ni bilo.
V razmislek ponujam naslednji podatek. Dne 2. marca 1658 je bil krščen Joannes Matija Repinc s Slovenskega Rovta. Prisotni in botri so bili: Joannes Repinc, Gertruda Lavtižar, Matija Goričevec in Margareta Tišavka. Priimki se ujemajo s sedanjimi hišnimi imeni in priimki na Poljah, razen priimka Lavtižar. Zelo verjetno se je del današnjih Polj imenoval Slovenski Rovt. To bi bil lahko zahodni del vasi med današnjo cesto in Savo.
Urbar otoške proštije na Bledu iz leta 1757 navaja, da je na Slovenskem Rovtu živelo sedem njihovih podložnikov. To pomeni, da je bil Slovenski Rovt tedaj samostojno naselje.
Za Ravne sem ločeno zabeležil nekaj podatkov za leta od 1708 do 1773. Torej sta obe vasi obstajali hkrati. Po ustnem izročilu naj bi Ravne poselili Bistričani. Na Ravnah so bile namreč prvotno bistriške senožeti in pašniki, ki so jih postopoma kultivirali.
Moji spomini iz mladosti
Ko še ni bilo radia, televizije, računalnikov in podobnega, torej pred 80 in več leti, so se ljudje družili in tudi zabavali ob različnih priložnostih. Otroci in mladina smo bili vedno zraven.
God Svetega Antona 17. januarja je bil zame vedno prav posebno zanimiv. Običajno je bilo ob navedenem prazniku veliko snega. Tega dne je bila na Nemškem Rovtu vsako leto Sveta maša. Prišli so sorodniki, prijatelji, znanci in drugi. Med sveto mašo je bil »ofer« - darovanje. Posamezniki so darovali suho mesnate izdelke: krače, klobase ... Po maši sta ključarja z župnikom določila, katere komade bodo popoldne licitirali. Pogosto je ta dogodek potekal pri nas. Hiša je bila polna ljudi. Mojster licitacije je bil običajno Alojz Žvan. Bilo je veliko smeha, dobrega razpoloženja in za zaključek ples, ki se je lahko zavlekel pozno v noč. Otroci smo radovedno opazovali vse to dogajanje s tople peči, dokler nas ni premagal spanec.
Poseben dogodek za otroke je bila tudi tlaka. To je bilo delo, ki so ga morali opravljati vaščani zastonj. Za urejenost poti so skrbeli vaščani sami. Ob večjih delih je vsaka domačija morala opraviti določeno število delovnih dni, odvisno od premoženjskega stanja in obsega del. Delo je bilo skrbno organizirano: dovoz materiala s konji ali voli, izkop gramoza, nakladanje in razprostiranje pa je potekalo ročno. Otroci smo ob strani radovedno opazovali vse dogajanje. Izredno zanimivo se nam je zdelo, da se to delo imenuje TLAKA.
Julija se je vsako leto začela košnja na Strmah. Trajala je dva do tri tedne, odvisno od vremena in števila koscev. Doživljali smo pravo planinsko življenje, kajti ukvarjali smo se samo s košnjo in spravilom sena. Jedli smo večinoma na prostem, spali v dišečem senu in ob toplih večerih poslušali zanimive pripovedi starejših. Včasih smo tudi zapeli. Za otroško veselje pa je marsikdaj poskrbela kakšna nevihta, saj smo jo varno prevedrili v seniku, kjer smo pogosto ob zvokih dežnih kapljic sladko zaspali.
V jeseni smo »majili turšco« - ličkali koruzo. Hišo - dnevno sobo je bilo treba izprazniti, ker smo vanjo nanosili »čije« - storže. Soba je bila povsem polna. »Majevci« so spočetka komaj imeli dovolj prostora za delo. Tudi to opravilo je predstavljalo poseben dogodek, ker so domačim radi prišli pomagat vaščani, ki so bili tistega večera prosti. V veselem razpoloženju je čas hitro tekel. 0b zaključku je sledila dobra večerja in včasih so tudi prešerno zapeli ter zaplesali.
Rotarji so sodelovali tudi pri bohinjskih prireditvah. Tako sem bil udeleženec na zadnjih dveh kmečkih praznikih tudi sam. Leta 1938 so Rotarji prikazali življenje »golcarjev« - drvarjev. Za prikaz so uporabili voz, na katerem so bili »golcarji,« ki so prikazovali delo v gozdu. Na vozu so izdelali tudi »kožarico,« zatočišče izdelano iz lubja, v kateri smo se iz Nemškega Rovta na prireditev peljali tudi štirje sošolci. Prireditev se je odvijala na Poljah nasproti Pristavca, kjer je potekala tudi tekma koscev in grabljic. Živo v spominu mi je ostalo, da smo se s prireditve vrnili šele ob treh zjutraj. Ob prihodu se je zbudil oče, ki me je vprašal, koliko je ura. Odgovoril sem, da okrog polnoči. Naslednji dan se je s sosedom šalil, da so petelini tisto noč zapeli že tik po polnoči ...
Leta 1946 je bila podobna prireditev na Ribčevem Lazu. Udeleženci smo bili v narodnih nošah. Na prireditev smo se peljali po spodnji dolini. Na vozu smo vso pot peli, plesali in vriskali. Zaradi našega razpoloženja so obiskovalci prireditve mislili, da prikazujemo ohcet.
Leta 1945 se je rotarska mladina preizkusila v kulturnih aktivnostih. H kulturnemu večeru, ki je potekal v nekdanjem Sokolskem domu, smo prispevali dva skeča. Občinstvo ju je dobro sprejelo. Nekatere moške vloge so morala prevzeti dekleta, ker so bili fantje in možje še v vojaški službi. Dekleta so to vlogo odigrala tako dobro, da so se gledalci čudili, od kod imajo Rotarji na razpolago toliko moških igralcev.
Vaščani Nemškega Rovta še vedno ohranjajo povezanost, ki jo poznam iz otroštva. Tako so uspešni, kadar je treba opraviti kakšno večje za vas pomembno delo. Prav tako so uspešni pri organizaciji prireditev, kot je gasilska veselica, kjer sodeluje praktično cela vas. Podobno je pri vlečenju ploha, ko so izpolnjeni za vlečenje določeni pogoji. Rotarji vlečejo ploh za pusta z Nemškega Rovta na Bistrico, če se v tistem letu v vasi ni poročilo nobeno dekle.
Vir: podatki o virih so dostopni pri avtorju - Jakob Medja - Bohinjske novice, april 2013
Janez Pikon