Slovenske novice - Marjan Raztresen: Pred natanko 120 leti je v središču Ljubljane nastala prva uradna slovenska planinska organizacija.
LJUBLJANA – Danes točno opoldne so ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva, katerega naslednica je Planinska zveza Slovenije, sredi Ljubljane na zgradbi veleblagovnice Nama na vogalu Slovenske ceste in Tomšičeve ulice odkrili spominsko ploščo, zvečer pa bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob tem jubileju slavnostna akademija.
Dne 27. februarja 1893 je bil namreč v vrtnem salonu gostilne Pri Maliču, ki je konec 19. stoletja stala na kraju sedanje Name, ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva (SPD), prve uradno priznane slovenske planinske organizacije, ki obstaja še zdaj.
Če bi slovenski planinci bolj upoštevali dejanja kot formalnosti, bi slavili že sredi lanskega leta – 140-letnico svojega delovanja. Potem ko so Angleži leta 1857 ustanovili prvo planinsko organizacijo v Evropi, so jim sledili še drugi, predvsem alpski narodi, med njimi najprej Avstrijci, Švicarji in Italijani, leta 1872 pa so v bohinjski Srednji vasi ustanovili slovensko planinsko društvo Triglavski prijatelji. Kot beremo v takratnih časopisih, so Bohinjci poslali kranjski deželni vladi svoja društvena pravila, pod katera so se podpisali kaplan Ivan Žan iz Srednje vasi, poštar Tomaž Zupanec, učitelj Jakob Mencinger, zdravnik Anton Čobec in trgovec Jože Ravhekar, pod vlogo in podpise pa so zapisali: »V Bohinju, 1. maja 1872.« Čeprav so že imeli predsednika Ivana Žana, svojo nadvse skromno planinsko kočico Triglavski dom prav tam, kjer zdaj stoji koča Planika pod Triglavom, in svojo pot na Triglav, ki so jo sami nadelali, jim deželni birokrati niso dovolili ustanoviti društva, češ da sedež ne more biti Bohinj, ker je to dolina z več kraji, ne pa določen kraj, kot je za sedež organizacije zahteval takratni društveni zakon. Ko so še Žana premestili iz Bohinja drugam, so se Triglavski prijatelji razšli.
Dve desetletji pozneje so na vrhu Stola premišljevali o ustanovitvi slovenske planinske organizacije Jožef Hauptman, Anton Škof in Ivan Korenčan, trije iz nenavadne druščine šestih veseljaških planinskih prijateljev, ki so se spoznali na tisti čas znamenitih zajtrkih na Drenikovem Vrhu pod ljubljanskim Rožnikom, se oklicali za »planinske piparje« in sestavili svoja društvena pravila, katerih najpomembnejša člena sta bila, da morajo pri sebi vedno imeti pipo, tobak in vžigalice ter se redno udeleževati planinskih izletov, pozdravljali pa so se le z besedo »gorá«. Na vrhu Stola so trije piparji 23. julija 1892 sprejeli zgodovinsko odločitev, da ne odnehajo prej, dokler ne ustanovijo slovenskega planinskega društva. Po Ljubljani so za idejo navduševali znance, 15. oktobra 1892 so imeli v gostilni (kje pa drugje!) Pri Zajcu na Rimski cesti 4 posvetovanje in so o tem obvestili novinarja časnika Slovenec, ta pa je v poročilu napisal: »Želeti je iskreno, da se ustanovi tako društvo, sicer nam bodo Nemci po vseh naših planinah napravili nemške napise in kažipote.«
Somišljeniki so izvolili začasni odbor, sestavili društvena pravila, cesarsko kraljevo ministrstvo za notranje stvari (tako se je imenovalo) jih je 10. januarja potrdilo, 27. februarja 1893 pa je bil v vrtnem salonu gostilne Pri Maliču prvi občni zbor. V časopisu Slovenski narod je bilo zabeleženo, da »udeležba ni bila tolika, kakor bi bilo pričakovati in bi bilo tudi umestno, kajti da je društvo imenitne važnosti, o tem pač ne more biti dvoma. Navzlic neoprostni mlačnosti se je pripravljalnemu odboru posrečilo zagotoviti za društvo obstanek in v očigled vsim zaprekam in težavam je tudi na ta uspeh lahko ponosno.«
Na ustanovnem občnem zboru so za triletno obdobje izvolili društveni odbor, prvi načelnik SPD pa je postal Fran Orožen. Poleg glavnega odbora je deloval tudi markacijski odsek, ki je imel sedem nadvse delavnih članov: samo v prvem letu delovanja SPD so »zaznamenovali«, se pravi markirali 97 poti, od tiste iz Ljubljane na Golovec in v Bizovik ali iz Tacna na Šmarno goro do tiste iz Stare Fužine na Triglav ali s Kamniškega sedla na Planjavo in Ojstrico.
Planincem za zgled
Planinski piparji so prva leta mladega Slovenskega planinskega društva vseskozi dajali drugim planincem dober zgled, svoje hribovske podvige pa so zapisovali in objavljali. Med zanimivejšimi je bil 8. in 9. septembra 1894 piparski izlet na Triglav, ki se je začel 7. septembra pred polnočjo v kavarni Evropa na Dunajski cesti v Ljubljani, kjer »je šestorica planinskih piparjev v kratkih hlačah, z golenicami, z okovanimi črevlji, gorskimi palicami, cepini, čutarami, z nahrbtniki, za klobuki pa 'pera', popila črno kavo in nato odšla na kolodvor«. Prišli so do (nemške, kakopak) koče Marije Terezije (zdaj tam stoji koča Planika pod Triglavom), ker pa je naslednje jutro »vihar silno rjul«, so se skozi Krmo in Mojstrano vrnili v Ljubljano, »srečni in veseli, da so še živi in zdravi«.
Predzadnje leto 19. stoletja so se končali časi romantičnih planinskih piparjev. Kajzelj se je preselil v Zagreb, Škof in Korenčan sta se poročila, čeprav se po piparskih pravilih ne bi smela, enako so pozneje storili še drugi. Škof je »povodom svoje poroke z gospico Ido Wanekovo, navdušeno hribolazkinjo«, poslal SPD 50 kron in pripisal, naj »slavnim planinskim piparjem naznanijo, da je ta znesek odkupilo moje fantovščine«.
Marjan Raztresen