Janez Pikon: V prsih mi hrumi in šumi, huje kakor more kdaj hrumeti zunaj na jezeru, kadar se utrga oblak. Povej mi vsaj, kaj bi moglo to biti, ko je za misli in sanje tako sladko, ali za srce in grudi tako grenko! 
Svečenica davnih svečenic, ki si krstila naše pradede, cerkev svetega Janeza na središču Bohinja, kjer se objemata zeleni sestri, srednjevaška in bistriška dolina, kjer pada proti zapadu tvoja častitljiva podoba preko jezerskega zrcala daleč do gorskih sten in strmega slapa Savice, zakaj si danes žalostna? V prsih mi hrumi in šumi, huje kakor more kdaj hrumeti zunaj na jezeru, kadar se utrga oblak. Povej mi vsaj, kaj bi moglo to biti, ko je za misli in sanje tako sladko, ali za srce in grudi tako grenko! Ali prav vidim? Ali ni od zadnjega najinega svidenja tvoj zvonik in glasnik vzrasel visoko pod nebo? Ali te ni zapustil globoko pod seboj, da mu ne moreš zreti v ožarjena okna prijaznih oči?
Na tvojo streho je priletela gorska ptica s Koprivnika in je zapela pesem o tvojih oltarjih in tvojih molilcih ob njih.
Na čolnu sedim in poslušam davno pesem davnih dob...
Zagorelo in zažarelo je tisto jutro pred kresnim večerom.
Jezero je spalo in praznovalo praznik miru. Krstnikov dom in dvor pa je pel in valoval v šumnih vrtincih svojega velikega sejma.
Rudarji so prihajali od Fužin Svete Eme k sveti Barbari v Krstnikovem hramu.
»Težka je železna ruda v Fužinah Svete Eme, ali težje je srce nam rudarjem v temnih rudokopih. Knežja hči z mogočnim stolpom, dvigni naše zakopane duše izpod svinčene odeje, da vzkale in vzkipe v novo življenje!«
Na Mostnici blizu cerkve so pustili kosce železne rude kakor prošnji dar.
Pastirji so prignali ovce po strmi poti s Pršivca in z Laketi in z Malih in Velikih Osredkov. Zunaj za belim ozidjem pri cerkvi so postali in počakali. Pastirja Primoža so postavili za variha, drugi so vstopili skoz vrata v svetišče naravnost k oltarju svetega Volbenka.
»Preženi furlanske pastirje z njihovimi čredami z naših planini Na Obrnah naj se obrnejo nazaj, odkoder so prišli, kakor se je moral s svojo čelo obrniti sam turški paša, ki se je zaklel, da mora zvečer krmiti svoje konje v cerkvi Svete Marjete na Bitnjah.«
Zvezali in položili so tri mesece staro jagnje na oltar.
Bohinjci in Blejci, živinorejci, so komaj še našli ob cerkvi prostora za mogočno čredo svoje drobnice. Prišli so prosit zanjo blagoslova svetega Lenarta.
»Pomagaj, da jo srečno priženemo v Gorico, Čedad in Videm; da se srečni vrnemo z belim kruhom in sladkim vinom.«
Darovali so svetniku golobnjak z golobi, ki so tolikrat preleteli staje in kraje, kjer je še včeraj stala in se pasla bohinjska drobnica.
Po stezi, ozki kakor brv čez potok, je prišla z Bleda v Bohinj mlada žena, ki ji bodo skoraj rekli mati. V sramežljivem zaupanju je pokleknila pred oltar svete Marjete:
»Pa če bo deklica, naj mi jo krsti sveti Janez na tvoje ime; a če bo deček, na ime svetega Krstnika. In pojde in bo kakor on pripravljal pot pred Gospodom. Pa bo pregnal lutrovskega predikanta Fašanga, ki obhaja pri nas na Bledu pod obema podobama.«
Dekle iz Bitnja je priromalo in prihitelo pred oltar svete Agate.
»V prsih mi hrumi in šumi, huje kakor more kdaj hrumeti zunaj na jezeru, kadar se utrga oblak. Povej mi vsaj, kaj bi moglo to biti, ko je za misli in sanje tako sladko, ali za srce in grudi tako grenko!«
Snela je srce z verižice na vratu in ponudila je srebrni dar svetnici. Hram se je polnil in napolnil. Kakor iz vroče posode je vrelo pobožno hrepenenje v pritajenih molitvah iz cerkve.
Izpred glavnega oltarja pa je gledal gospodar, sveti Janez Krstnik, v obleki iz velblodje dlake, z usnjenim pasom okrog ledij, ob nogah pa mu je ležal sat medu, ki mu ga je obljubil in dal čebelar Pankracij iz Stare Fužine.
Propovednik je pogledal s pomenljivim pogledom po svojih svetih dveh bratih: Lenartu in Volbenku kakor po svojih svetih dveh sestrah: Marjeti in Agati v stranskem oltarju.
Vsi štirje so spoštljivo molčali. Vse ljudstvo je čakalo na besedo največjega med njimi.
In izpregovoril je glas vpijočega v puščavi:
»Ne storite nikomur nič žalega razen sebi, da storite vreden sad pokore. In v Njegovi luči boste gledali luč.«
Z molkom in trepetom so ga poslušali Bohinjci in Blejci in vsa bohinjska dolina.
»Kaj naj torej storimo?«
»Kdor ima dve suknji, podaj eno tistemu, ki je nima, in kdor ima hrane, stori enako!«
Pastir Tilen s Krstenice je pomislil v svojem srcu:
»Ali naj jo damo Krstniku, ki je nima, ali beraču svetega Martina v Srednji vasi.« To pa je mislil le, ker sam ni imel več kot pol suknje in pol hleba kruha. Drugi, ki so kaj imeli, so mislili drugače.
Janez je uganil njih misli in jih z dvignjenim glasom dramil iz trdosrčnih sanj.
»Med vami stoji, kogar vi ne poznate.«
Boječe so se ozrli naokrog in niso videli nikogar, ki ga ne bi poznali.
»On mora rasti, jaz pa pojemati.«
A ni jim govoril sveti Janez Krstnik. Vendar jim je govoril sveti Janez Krstnik v osebi bohinjskega župnika Janeza Plahute.
Ali šele tedaj so ga spoznali in zaupno pogledali vanj, ko jih je nagovoril z besedo hvale:
»Verni ste, moji Bohinjci, zelo verni, celo preveč praznoverni. Kdor izmed vas hoče sveti Barbari prinesli v dar železne rude, odpuščaj bratu sleherno razžaljenje, kolikorkrat te žali in kolikorkral si užaljen. Kdor hoče obdariti svetega Lenarta, naj gre in daruje eno izmed stoglave drobnice stradajočemu siromaku na Koprivniku.
Pastirji bohinjski, moja radost in moja žalost, darujte svetemu Volbenku jagnje nedolžnega življenja na vaših pašah in planinah!
In ve, žene in dekleta, poklonite sveti Marjeti in sveti Agati bisere spokornih solza in dragulje preprostih srci.«
Župnik Janez Plahuta je hotel skleniti svoj govor. Naenkrat je zagledal zadaj ob vratih stali tudi take, katerih obrazi so se mu zdeli tuji in neznani.
»Vidim« in za trenutek je postal z besedo in pomislil z Gospodom: Nekateri so oddaleč prišli. Bojim se, da omagajo na potu, če jih prazne odpustim. Kaj naj jim rečem, da bo vsakteri izmed njih kaj malega sprejel?
In dejal jim je:
»Obrnil sem se drugam in sem videl pod solncem, da ne dobivajo vselej hitri stave v teku, ne močni vojske, ne modri kruha, ne učeni bogastva, ne umelni prikupljivosti, ampak da sloji vse na času in naključju...«
Svečenik Gospodov je odšel izpred oltarja.
Med cestninarji za vrati sem stal tudi jaz. Skušal sem, da se privijem skoz gosto množico do njega, predhodnika Gospodovega, da mu hvaležen sežem v roko.
V tistem trenutku sem začutil na svoji rami roko prijatelja Antona.
»Vstani! Priveslala sva h kraju. Kaj še sanjaš?«
»Tristo let nazaj!«
»Stopiva s čolna! Ne pojdeš na Koprivnik?«
»Ne pojdem! Vem, da bi mi Steržaj odprl vrata na stežaj. Ali siromak.«
Izstopila sva in zanesla sva vesla nazaj k Mežnarjevim, h gostoljubnim srcem pri cerkvi svetega Duha.
To so potomci tistih nekdanjih Bohinjcev, ki so slišali glas vpijočega v puščavi in so ga ohranili v sebi in obrodili stotern sad.
Kdor bo kdaj pisal podrobno zgodovino o Bohinju, naj ne pozabi cerkvenikove družine pri Svetem Duhu in Steržaja na Koprivniku.
Vir: prijatelju in pisatelju Franu Steržaju v spomin, spisal: Silvin Sardenko
Janez Pikon