Boris Štupar: Brez kužkov ne gre - Tečaj pod Vršičem
Tečaj vodnikov reševalnih psov GRZS
Tako kot že več kot pol stoletja je tudi letos Komisija za reševanje izpod plazov pri Gorski reševalni zvezi Slovenije organizirala tečaj v času od 25. do 28. januarja 2007. Prvotno izhodišče pri Erjavčevi koči pod Vršičem je bilo zaradi precejšnje količine novozapadlega snega prestavljeno v okolico koče na Gozdu. Cesta je ostala neplužena, tako da je bilo tudi vzdušje precej bolj planinsko.
Praktično delo smo imeli na območjih, kjer ni nevarnost za snežne plazove. Zato je videz takšnega delovišča urediti in prirediti tako, da se prehodi določeno območje, tako da nastanejo kepe in neravne površine, podobne kot so na snežnih plazovih. Skrivališča v sneg pa izkopljejo tako, da nastanejo snežni grobovi. V njih se zakoplje markerje, ali pa se izmenjujejo vodniki lavinskih psov. Varnost pri teh opravilih mora biti na dovolj visokem nivoju, saj moramo znati poskrbeti najprej zase.
Vodnik reševalnega psa pri GRZS lahko postane gorski reševalec, ki je član te organizacije. Psa prične šolati najprej sam, tako da na tečaj pes pride primerno socializiran, poslušen, telesno pripravljen, vzgojen in pripravljen za sprejemanje novih vrst znanja. Približno leto stari psi tako začnejo z novim učnim programom, ki ima tri stopnje in traja tri leta. Po tem obdobju se delo nadgrajuje in vsako leto znova preverja, tako psa kot njegovega vodnika. Za plazovne reševalne pse uporabljamo prinašalce (labradorec, zlati, gladkodlaki …), ovčarje (nemški, belgijski, škotski mejni, švicarski…) in mešanci vseh narodnosti.
Najpomembneje je, da ima pes veselje do iskanja, dober nos in da je vodljiv. Med psom in psico ni nobenih razlik pri delu, samo nekaj pri značaju in mišljenju ljudi o tem. V povprečju so psi po začetnih letih sposobni dellati do desetega leta starosti, seveda če so zdravi, so pa tudi izjeme. Tako se uporabni krog hitro odvija, veselje do iskanja pa ne zamre do visoke pasje starosti. Druženje, delo in obiskovanje gora s psom vodnikom pomeni povsem nekaj drugega, kot ponuja vsakdanje življenje in pišejo se povsem drugačne zgodbe.
Na tečaju se zvrsti približno trideset reševalcev s svojimi psi. Poleg njih pridejo še vodniki službenih psov policije, včasih tudi vojske, vodniki iz kinoloških vrst, hrvaški vodniki reševalnih psov in zunanji sodelavci komisije. Delo je razdeljeno v več skupin, glede na starost psov in stopnjo pripravljenosti. Psom začetnikom je potrebno na njim razumljiv način predstaviti, kaj hočemo od njih. Tako psi začnejo s svojim vodnikom igro s predmetom, skrivanjem predmeta in nato iskanjem svojega vodnika. To jim služi kot premostitev h končnemu cilju - iskanju tujega človeka v plazovini. Pse, ki nadaljujejo šolanje, je prav tako potrebno najprej motivirati z igranjem, skrivanjem predmetov, šele nato preidemo na iskanje, ki ga bolj in bolj otežujemo. Po vsaki uspešno izvedeni vaji vodniki nagrajujejo svoje pse; vse skupaj mora temeljiti na zaupanju, ki se odvija na pasje-človeški relaciji.
Reševalci se lahko potem, ko psi počivajo, marsikaj pogovorimo, opravi se tudi sestanek Komisije za reševanje izpod plazov, saj so vsi njeni člani tudi vodniki. Udeleženci si izmenjujejo izkušnje in pridobivajo nove vrste znanja na predavanjih s pasjo ali gorniško-reševalno tematiko in tudi sprejmejo kakšnega novega člana med vodnike; letos samo enega.
Verjetno je naše delovanje tudi vplivalo na planince, ki so hodili po cesti na Vršič, da so malo pomislili, kaj se jim lahko zgodi, če se bi izpostavljali na področjih, ki so nevarna za proženje snežnih plazov. Tako lahko povsem nevsiljivo prikazujemo nevarnosti, ki nas spremljajo na naših poteh po gorah.
Hov, hov!
Fotografije in besedilo Boris Štupar