Polet.si - Andrej Jaklič: Za vse, ki ne veste, kaj je biofilija, čeprav jo najverjetneje imate: gre za prirojeno željo človeka biti v naravi, zunaj zaprtih prostorov. In za zadovoljitev potreb biofilikov na srečo ni potrebno veliko.
Dovolj je že nekaj minut sprehoda, sedenja ali lahkotnega gibanja in učinek je viden. Stres, ki ga povzročajo delo in zaprti prostori, se zmanjša, počutje spremeni na boljše. Telo se sprosti, duh umiri.
Vračanje v naravo
Beg v naravo oziroma umik iz urbanega okolja v naravno je tudi pri nas vedno bolj popularen. Hkrati dobiva veljavo aktivno preživljanje prostega časa, kar pomeni, da je narava zgolj idealna »podlaga« za različne telesne aktivnosti. In tek je ena izmed bazičnih dejavnostih, ki jo velika večina razvija kot samostojno, hkrati pa je lahko tudi dopolnilna ali enakovredna ostalim.
In disciplina, ki se zadnja leta vedno bolj razvija in postaja vse bolj popularna, je posebna podzvrst teka, gorski tek. Ta pravzaprav ni nič novega, ravno obratno, tek po ravninskih in posebej za to pripravljenih progah se je razvil iz teka čez drn in strn, ravno razgibanost terena pa je eden ključnih elementov gorskega teka.
Zato pa gorski tek kot disciplina dobiva veljavo, saj tekače znova »vrača« v naravo, v primarno okolje, istočasno pa jih sooča z različnimi izzivi, ki jih na ravninskih tekaških terenih ne morejo doživeti.
Ko se vsi tekmovalci izgubijo
Prve organizirane tekmovalne oblike teka po brezpotjih so se uradno začele v Veliki Britaniji v drugi polovici 19. stoletja, leta 1867 je bilo tam namreč organizirano prvo tekmovanje, ki pa je bilo tudi razveljavljeno, saj so vsi tekmovalci zašli s proge. Kros je bil v letih 1904, 1912, 1920 in 1924 celo olimpijska disciplina.
Dve ključni disciplini
Naravo in specifike gorskega teka močno določa okolje, sčasoma pa sta se, kar se tekmovanj tiče, razvili dve disciplini, tek navkreber in tek gor-dol. Za prvega je značilno, da je start bistveno nižje kot cilj, pri drugem pa obstajata dve različici, ena je tek na hrib in vrnitev na izhodišče, pri drugi pa je proga sestavljena iz več krogov. Obstajajo tudi kombinirane proge, na katerih se lahko izmenjujejo različne podloge – asfalt, makadam, kolovozi, blato, gozdne poti ... – z različnim razmerjem spustov in vzponov, dolžin in težavnosti.
Podoben, a ne enak trening
Treningi gorskega teka se prilagajajo sezoni tekem, ki običajno potekajo od maja do oktobra, v osnovnih izhodiščih pa sledijo načinu treninga »klasičnih« tekačev na dolge proge. Prav tako so razdeljeni na tri faze, na pripravljalno, predtekmovalno in tekmovalno obdobje. Prvo poteka pozimi, drugo spomladi, tekmovalno pa v času tekem. Ključen je seveda tudi počitek, ki mora biti prisoten v vseh treh fazah. Specifika gorskega teka se pozna tudi pri tehniki: drugačna je drža telesa, to je močneje nagnjeno naprej, korak je krajši kot pri teku po ravnini, posledično je spremenjena tudi mišična struktura.
Glavni elementi treninga so dolgi pripravljalni teki, tempo teki, intervalni teki, teki v klanec, spust, fartlek po razgibanem terenu, priporočljiva pa je tudi kombinacija treninga osnovne discipline z drugimi športi. Pripravljalni teki se opravljajo po hribovitem terenu, tempo mora biti zelo blizu ali kar na anaerobnem pragu. Intervalne teke se opravlja tako na ravnem kot razgibanem terenu, saj je hitrost ključna pri vzpenjanju in spustu. Spust je tudi sicer ena od disciplin, ki zahteva poseben trening, saj pri tekmovanjih prav ta večkrat odigra ključno vlogo. Izkušnje so osnova za premagovanje strahu, pomembna je tudi tehnika spusta, ki se spreminja glede na strmino in teren. Ključni so seveda ponavljalni treningi teka v klanec in fartlek po razgibanem terenu, ki tekaču omogočijo pridobiti potrebno vzdržljivost, hkrati pa telo navajajo na velike in hitre spremembe tekaškega ritma, neobičajne za ravninske teke.
V nadomestni oziroma dopolnilni trening odlično spadajo gorsko kolesarstvo, pozimi smučarski tek, poleti tudi planinarjenje. Kolesarjenje, predvsem vožnja v klanec, razvija vztrajnost in moč, ki ju tekač potrebuje za tek v strm klanec. Smučarski tek je učinkovita zamenjava za dolge teke v pripravljalnem obdobju, planinarjenje pa ohranja vzdržljivost in navajenost telesa na specifično okolje.
Tveganje za poškodbe večje
Sploh daljši gorski teki telo močneje izpostavljajo skrajnim naporom, zato je tudi tveganje za poškodbe večje kot sicer. Zmanjšanje intenzivnosti je osnovni element, ki rekreativnega tekača zavaruje pred nepotrebnimi poškodbami. Poslušanje lastnega telesa je nekaj, kar prinesejo izkušnje, te pa nas učijo še, da je v primeru poškodbe nujno potreben počitek, in to tako dolg, da bolečina popolnoma izgine. Lahko je tudi daljši, zagotavlja pa nemoteno nadaljnjo vadbo in uživanje v disciplini. Poškodbe najbolje preprečuje učinkovit in sistematičen trening, ki krepi ključne mišične skupine, potrebne za gorski tek.
Gorski tek je disciplina, ki razvija posebne mišične skupine, zaradi gibljivega terena se lahko intenzivnost hitro poveča, zato je izjemno priporočljivo ogrevanje in raztezanje ključnih mišičnih skupin. Sem spada predvsem ogrevanje sprednjih stegenskih mišic (kvadricepsov), ki prevzamejo večji del napora. Tetive in meča so tisti del nog, ki je najbolj obremenjen pri teku navzgor, še posebno tetiva je najbolj izpostavljena poškodbam, zato je potrebna velika pazljivost pri ogrevanju. Zadnjična mišica (gluteus medius) je prav tako del mišičnega tkiva, ki ga ravninski tekači ne uporabljajo tako intenzivno kot gorski, to je predvsem pri spustu, zahteva pa posebno pozornost, saj se lahko morebitne bolečine hitro razvijejo in preselijo v predel hrbtenice in križa.
Zadovoljstvo pred rezultatom
Gorski tek se izvaja po običajnih poznanih poteh, namenjenih treningom, poleg tega pa tudi po manj znanih, ki so manj obljudene, včasih celo po brezpotjih. Za rekreativne tekače to pomeni predvsem nujno predpripravo, denimo poznavanje poti in vremenskih razmer ... Daljši teki (večurni) naj se, sploh če potekajo po manj znanih poteh, odvijajo v družbi vsaj enega tekača. Ritem tovrstnih tekov naj bo nizek, hidracija stalna, tekači pa naj se na daljše teke ne odpravijo brez prehranskih dodatkov.
Seveda pri gorskih tekih, sploh rekreativnih, za bivanje v naravnem okolju in uživanje njenih dobrobiti. Zato je dosežek, sploh tisti na čas, v drugem planu, važnejše kot to je uživanje med tekom, spoznavanje nove narave, predvsem pa zadovoljstvo, ki ga tovrstni »izleti« zagotavljajo in omogočajo. In zadovoljevanje potrebe. Vsi smo namreč malo biofili.
Andrej Jaklič