Jutro (1932): ... avtomobila nad prepadom. Nova limuzina, na kateri so popustile zavore, je strmoglavila v prepad. Šofer se je v zadnjem hipu rešil z odskokom
Kamnik 16. avgusta 1932
V ponedeljek se je že v mraku vračala zadnja turistovska družba iz Kamniške Bistrice proti Kamniku. Ko je nekako ob pol 21. uri korakala po turistovski pešpoti proti mestu, je začula signal avtomobilske hupe, ki se je neprestano ponavlja. Družba je sklepala, da vozi avtomobil po klancu in opozarja eventuelne potnike, naj se umaknejo, ali pa stoji kje in s signalno kliče ljudi. Vsi so zato pospešil korak.
Malo pred nekdanjimi galerijami so v veliko začudenje zagledali v strugi Bistrice luč avtomobilskih reflektorjev, ki so razsvetljevali ozko temno sotesko. Videli so, da leži v strugi Bistrice globoko pod njimi velik avtomobil. Hitro so se nekateri spustili po strmem bregu navzdol prepričani, da so se ponesrečili tudi potnik. Avtomobil pa je bil prazen. Nekateri so v njem takoj spoznali vozilo nekega premožnega Zagrebčana, ki je skoraj vsak teden enkrat z veliko brzino pasiralo Kamnik. Glas njegove hupe je bil prav tak, kakor ga ima ljubljanski reševalni avto.
V tem pa se je ostali del družbe sešel z Zagrebčanom g. Jurkovičem, ki je v usodnem času vozil avtomobil. Povedal jim je kako je prišlo do nesreče. Vračal se je iz Kraljevega hriba proti Kamniku, na strmem klancu pa je s strahom opazil, da so popustile vse zavore. Zato je s hupo dajal znake, da bi se vsi umaknili s poti pred drvečim vozilom. K sreči ni bilo na poti nikogar, zadnji turisti pa so bili za avtomobilom. Ko je privozil s strmega klanca na cesto, ki je zgrajena po turistovski poti proti Galerijam, je zaman skušal ustaviti drveče vozilo. Cesta je tod dovolj široka in vožnja po njej ni prav nič nevarna, čeprav ima kakih 10 ovinkov. Padec proti Galerijam je zelo majhen, tako da je cesta skoraj ravna. Na levi strani zasekana v par metrov visok nasip, na desni pa zija 30 metrov globok prepad. Toda avtomobil, ki je z veliko brzico pridrvel po klancu, je drčal hitro naprej, in ga ni bilo mogoče ustaviti. Šofer je z veliko prisotnostjo duha spoznal, da bo na prvem večjem ovinku sfrčal v prepad, zato je skočil in se zaletel proti nasipu na levi strani, odkoder se je odbil čez cesto na desno stran in se k sreči ujel na majhnem drevesu tik nad prepadom. Imel je res izredno srečo. Avtomobil je na ovinku zletel čez 30 metrov visoko navpično skalno steno, se v zraku obrnil, padel na nasprotni breg in nato padel na vsa štiri kolesa v strugo, pravokotno na tok vode, tako da je obrnjen proti smeri, od katere je privozil.
Avtomobilist je pri skoku ostal skoro nepoškodovan. Dobil je le nekoliko udarcev, vendar je še peš nadaljeval pot proti Kamniku. O nezgodi je obvestil lastnika avtomobila. Izredna sreča je bila, da zavore niso odpovedale že prej, saj je komaj pred 2 urama vozil avtomobil večjo družbo po isti poti v Ljubljano, nato pa se je sam vrnil do Kraljevega hriba in takoj zopet nazaj proti Ljubljani. V prvem primeru bi nezgoda zahtevala več človeških žrtev.
Danes so ves dan ogledovale ponesrečeni avto cele družbe Kamničanov. Vozilo je znamke Mercedes Roal, še skoraj čisto nova zaprta limuzina. Prevozila je komaj 13305 km. Z vrha ceste je videti, kakor da ni prav nič poškodovana, vendar ima razbit prednji del in poškodovano mašinerijo, med tem ko karoserija ni utrpela velikih poškodb. Svetilke so svetile še do jutra, ura pa še vedno gre. Vozilo bodo s težavo spravili iz globoke struge.
Jutro, 17. avgust 1932