Jutro (1932): Ob veliki udeležbi občinstva se je včeraj izvršilo odkritje nagrobnika Heinzu Müllerju, nato pa pokop Janka Derniča in Bogomile Smerketove
Mojstrana, 11. avgusta.
V globoki resnosti, ki so jo izražali naokrog tudi gorski očaki, se je danes vsa Mojstrana s širšo okolico in mnogimi ljubitelji planin poklonila spominu treh mladih idealnih ljudi, ki jih je ugrabila smrt v cvetu življenja ter jih iztrgala iz sicer različnih, a vendarle skupnosti posvečenih delokrogov.
Ob 11. je bilo na pokopališču v Dovjem posvečenje spomenika nemškega akademika Heinza Müllerja, ki je našel smrt pod Triglavom 12. junija 1930. Na to pietetno svečanost je prihitelo iz Münchena 7 akademikov, Müllerjevih tovarišev pod vodstvom profesorja Neuneja. Müllerju v spomin so govorili na grobu pred skromnim spomenikom prof. Neune, v imenu naših planincev g. Milan Kham iz Ljubljane, ravnatelj društva za razvoj tujskega prometa g. Winzig in v imenu evangeličanske cerkvene občine v Ljubljani g. Reichl. Vsi govorniki so naglašali vročo ljubezen pokojnika do planin ter se spominjali tudi lepih življenjskih pozicij in nad, ki jih je mlademu planincu presekala usoda na zadnjem planinskem pohodu.
Planinsko pokopališče je bilo že ob tej komemoraciji polno domačinov, okoličanov in letoviščarjev, kajti vse je privedla na to tiho mrtvaško njivo tudi zadnja triglavska tragedija. Mnogi so ostali kar na pokopališču in v njegovi bližini, sledeč pozivu dveh novih grobov. Prvi od teh je bil namenjen uglednemu domačinu, g. Janku Derniču, ki ga je smrt pokosila, starega komaj 33 let. Splošno priljubljen Janko je bil po rodu iz Radovljice iz znane ugledne Derničeve rodbine. Poleg mlade vdove, gospe Gizele, hčerke hotelirja g. Janeza Rabiča, in dveh sinčkov je zapustil v globoki žalosti tudi mnogo sotrudnikov za blagor in prosveto naroda. Bil je vedno zaveden Sokol in je kot nekdanji starosta in dolgoletni odbornik žrtvoval vse za napredek domačega sokolskega društva. Vojna vihra ga je zanesla na razne fronte, bil je večkrat ranjen, boril pa se je za naše osvobajenje tudi na Koroškem ter so tudi telesne in duševne muke, ki jih je prestal v avstrijskem ujetništvu, med vzroki njegove prerane smrti. Bil je požrtvovalen član vseh domačih naprednih in narodnih društev, ki jim je po svojih močeh redno rad pomagal. Gasilca, smučarji, turisti in lovci ga bodo težko pogrešali. Kot velik ljubitelj prirode je posebno rad hodil na lov in je na lovu večkrat spremljal tudi naš kraljevski par. Vsa domača društva so se polnoštevitao udeležila njegove zadnje poti. Društveni zastopniki so položili na grob okoli 30 krasnih vencev. Žalostinke je svirala jeseniška sokolska godba. Triglavski pevski zbor pod vodstvom učitelja g. Bitenca pa je zapel pred hišo in na grobu. Obrede so opravili štirje duhovniki pod vodstvom domačega župnika g. Pečariča, od blagega in zglednega pokojnika pa sta se poslovila na grobu gg. Košir in Miha Potočnik.
Ni še bila zravnana zemlja nad zemeljskimi ostanki prerano umrlega moža dela in požrtvovalnega narodnega delavca, ko se je vsa velika množica užaloščenih pogrebcev od blizu in daleč obrnila k drugemu grobu, namenjenemu ponesrečeni planinki Bogomili Smerketovi. Ravno tako kakor nepozabnemu domačinu Derniču, je tudi njej svirala žalostinke jeseniška sokolska godba. Triglavsko pevsko društvo pa je zapelo ob njenem grobu pretresljivo »Človek glej ...« Rodbina blagopokojne je z mnogimi prijatelji vred že zjutraj prispela v Mojstrano in je bila neutolažljiva v svoji bolesti. Globoko ganjen se je na grobu poslovil od blage mladenke njen službeni predstojnik, nadupravitelj mariborske bolnišnice g. Jože Stegnar. Tudi zastopnik zdravstvenega odseka banske uprave g. Alojzij Adamič je poudarjal v svojem poslovilnem govoru, da je tragična nesreča uničila zelo sposobno uradnico ter iztrgala iz življenja mlado, svežo silo, ki je imela pred seboj odprta pota najboljše bodočnosti. V imenu mojstranske podružnice SPD se je poslovil od tragične žrtve ljubezni do naših divnih planin g. Jože Serajnik.
Tudi ta prerani grob so pokrili mnogoštevilni venci in šopki in je prelepo planinsko cvetje najboljši izraz duš, ki jih je v cvetu življenja in dela tako nenadoma in v tako globoko tugo rodbine in mnogoštevilnih prijateljev ugasnila kruta usoda.
Jutro, 12. avgust 1932