Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čudovita rešitev slovenskega planinca

Slovenec (1903): V najlepšem vremenu so šli preteklo nedeljo slovenski turisti v Vrata, kjer se je vršilo odprtje novega triglavskega pota. ...

G. Anton Gregorec, znani slovenski planinec in amater-fotograf, svojega fotografskega aparata ni hotel pustiti doma ter ga je vzel seboj, da posname interesantne skupine nebotičnih naših orjakov z njihovimi grozovitimi prepadi. Že na poti v Vrata ga je začel napadati nepovabljeni krč v nogah. Vse to je g. Gregorec utajil, da ni pripravil ostale družbe radi sebe v skrb. Tako je storil tudi ob Cmirovi steni ter odločno zahteval, naj družba odkoraka naprej, ker pojde sam dalje ali se pa vrne v dolino.

Drugi dan so ga iskali njegovi tovariši, ker ga ni bilo za njimi. Sledovi so kazali, da se je vrnil v dolino. Bilo pa je ravno nasprotno.
G. Gregorec je trpel na krču tiho celo noč, ne da bi klical na pomoč in koga s tem razburjal. Zjutraj ob 4. uri je g. Gregorcu odleglo in hotel je na Cmir in dalje v Dežmanovo kočo, da dobi tam kaj gorkega.
Cmir, na katerega je pa g. Gregorec računal, ni bil tisti Cmir, na katerega vrtoglavi turisti lahko brez nevarnosti polezejo, pač pa oni, kateremu se še divji kozel rad izogne. Na ta vrh je g. Gregorec s pravo planinsko strastjo priplezal v 20 minutah, a obenem zapazil, da je zašel v past, iz katere mu ni pomoči. Hladnokrvno in tiho je nadaljeval svoje plezanje po skoraj navpični steni nad Vrati navzdol — v smrt ali življenje. Pri tem plezanju se mu je dvakrat ulomila skala, vsled česar je drčal v prepad kakih sedemdeset do osemdeset metrov globoko ter dobil nebroj malih prask in udarcev, a nobene težke poškodbe.

Par minut pozneje se je ponovil isti slučaj, a g. Gregorec je ohranil čudovito hladnokrvnost. Nato je prišel v neko dolbino v pečevju, kjer si je izbral prenočišče. Vsled silnega pretresa je dva dni ondi bruhal kri.
Tri dni ni dobil niti kapljice vode niti hrane, tako da je bil primoran tri dni lizati rosne skale in žvečiti mah. Tretji dan si je priredil načrt — ako ne bo rešitve do opoldne, skoči v nad 200 metrov globok prepad v nadi, da se mu ta skok posreči. Za ta skok se je skrbno pripravljal s tem, da je valil velike skale iz svojega ležišča in opazoval, kako smer imajo pri padcu in kje se razbijejo. A vse to je bilo odveč, kajti ob 10 uri dopoldne ponudi se mu rešitev v poganjaču divjih vozlov. Bil je 18 letni poganjač Tomaž Lakota. Ta je ne meneč se za nevarnost krenil po stranski kozji stezi z derezami na nogah, da bi se mu pri bližal, a je takoj spoznal, da ni kos svoji nalogi, zato je Gregorcu podal skorjico kruha in šel po svoje druge tovariše in sicer 28 letnega Janeza Rabiča, vodnika in sedaj lovca g. Bamberga, potem pa še Janez Orehonka, katerim so se pozneje še pridružili Franc Folda in Janeza Lakota. Ti so s svojo hladnokrvnostjo in pogumom pri tem rešilnem delu zaslužili splošno občudovanje. Navezali so Gregorca na štiri jermena, da vsled prestanega gladu in žeje pri transportu ne pade v neizmerno globočino. Rešilno delo se jim posreči. V poldrugi uri so g. Gregorca spravili v varnost. Razume se, da je v Vratih mudeča se ljubljanska lovska družba g. Gregorcu iskreno čestitala in mu postregla na najljubeznivejši način. »Slovensko planinsko društvo« pa ga je na vozu prepeljalo v Mojstrano, kjer sta bila že dva rešilna oddelka odločena, da ga gresta rešit. V Mojstrani je rešenega slovenskega turista iskreno pozdravil gospod profesor Choudousky z več|o družbo čeških dam.

Od druge strani smo dobili o tej zadevi tole poročilo: Koliko previdnosti je treba v gorah, kaže slučaj, o katerem se ravnokar poroča. G Anton Gregorec iz Ljubljane je amater fotograf in je vkljub temu, da ga je že opetovano prijel v gorah krč, hotel dne 6. septembra s svojim precej težkim aparatom iti na Triglav. Že na poti v Vrata ga je dvakrat prijel krč, on pa je to zamolčal in šel za izletniki; iz Vrat je prišel le nekako do visočine 1200 m in je na to, ker se je čutil slabega, rekel Požgancu iz Mojstrane, ki je spremljal zadnje turiste, da se vrne v Aljaževo kočo, odklonil pa je spremstvo ter je zaostal. Po daljšem počitku se je čutil zopet krepkega in je vkljub temu, da se je bližala noč, rajši lezel kvišku, nego da bi se vrnil v Aljaževo kočo, do katere bi lahko prispel v tričetrt ure. Na daljnem potu ga je prihitela noč in izgubil je markacijo in pot, ker je krenil kvišku proti vrhu Cmira. Na prostem je prenočil. Drugo jutro na vse zgodaj pa je nadaljeval pot proti vrhu Cmira, če tudi je videl, da ni na pravi poti, nego v kraju, kjer hodijo sicer lovski gonjači. Tako je potem prilezel v pečine, iz katerih ni našel več izhoda. Dvakrat je prenočil v skalovju, končno so ga pa slišali loveči lovci gosp. Bamberg , d r. Tschech i. t. d. iz Ljubljane. Takoj so ustavili lov in vodili rešilno akcijo ter so šli njih lovci in gonjači po g. Gregorca. Vrli domačini Tomaž Lakota, Jan. Rabič, lovec in vodnik ter Janez Orehovnik so ga spravili iz nevarnih pečin, pri katerem delu so bili sami v smrtni nevarnosti.

Nato so ga ti trije in še Franc Polda ter Janez Lakota s precejšnjim trudom spravili v dolino. Bil je namreč popolnoma oslabel, ker ni imel nobenega okrepčila s seboj. V Aljaževi koči so g. Gregorca gospodje lovci popolnoma spravili k sebi s konjakom in drugimi okrepčili. Zgodilo se mu ni ničesar, toda nahajal se je v silni nevarnosti in veliko priznanje in hvala gre njegovim rešilcem.
»Slov. plan. društvo« je zvedelo včeraj, da se g. Gregorec pogreša in je takoj potrebno ukrenilo radi rešitve, njega odposlani pa so že srečali v Mojstrani rešitelje z vračajočim se Gregorcem. Naj bode ta slučaj resen opomin, da ne hodi nikdo v gore, ki ni popolnoma zdrav, in da se najnikdo ne drzne samostojno se spuščati v kak nepoznan kraj!

Nesreča na Mojstrovki
Turist, ki se je ponesrečil v torek, se zove Alois Kühnel. Bil je železnični uradnik v Beljaku.
Prišla sta s soprogo v torek do Vossove koče okoli dveh popoldne, potem sta se napotila na Mojstrovko. Soproga je šla z njim do prvega vrha, on pa je šel na drugega in še dalje. Čakala ga je na prvem vrhu do šeste ure zvečer, a ker ga le ni bilo, šla je nazaj. Poslali so po može v Kranjsko goro. Šli so ga okoli polnoči iskat in res so ga našli pod Mojstrovko na goriški strani. Padel je 40 do 50 metrov globoko. Soproga je celo noč in celi dan prečula v koči. Misliti si moramo njeno strašno stanje. Nesrečnež si je razbil glavo in zlomil obe nogi. On je bil znan turist in je z Vossobideljnom prehodil že visoke gore. Nesreča je hotela, da je padel na kraju, ki ni čisto nič nevaren. Včeraj v sredo so ga prinesli v Kranjsko goro. Truplo bodo prepeljali na Dunaj.

Najnovejše od raznih strani
Nesreča v gorah. Turist Laubheimer je na Hochtor-u padel raz neke skale in se ubil.

Slovenec, 10. september 1903
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27537

Informacije

Informacije