Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Predlog za spomladanski izlet med polja žafrana.
Poljane narcis, ki na pragu poletja ozaljšajo polja pod Golico ali v Javorniškem Rovtu, se lahko povsem upravičeno primerjajo s pravcatimi preprogami spomladanskega žafrana, ki obarvajo travnata slemena v svetlo vijoličastih odtenkih v belem ozadju pobeljenih tolminskih gora.
Iz Žirov naš cilj, se pravi Mrzli Vrh (987 m), vliva spoštovanje, saj je vse skupaj videti kar precej strmo. Toda na to travnato sleme, kjer so v eni od domačij snemali tisto oddajo Kmetija slaboumnih ali nekaj podobnega, se nam ni treba zapoditi po najstrmejši poti iz Žirov, ampak se zapeljemo naokoli do Ledinskega razpotja, natančneje razvodja. Tu ene vode tečejo v Soro in proti Črnemu morju, druge v Idrijco in z njo, no, saj veste, kam.
Na Ledinskem razpotju se zapeljemo desno proti vasici Pečnik in ob tisti ozki asfaltirani cestici poiščemo prostor za parkiranje, oziraje se na to, da ne bomo delali škode na travi in po nepotrebnem jezili kmetov. Ko oprtamo nahrbtnike, je pred nami hoja po ozki asfaltni cesti skorajda do cilja, a je krajina planotasta, razgibana in pot se ovije malodane okoli vseh kotanj in travnikov. Neprestano nas spremljajo lepi pogledi na idrijske hribe onkraj Idrijce. Proti severu pa manj, saj jih zakrivajo bregovi, preko katerih se dviga cesta vse više in više proti Mrzlemu Vrhu. Skozi manjšo vasico Penik nadaljujemo do Ledin, ki premorejo tudi cerkev, cesta pa se malo nad cerkvijo prvič požene nekoliko bolj strmo v breg, da se zgoraj ovije skozi gozdnato dolinico med Trepalovo Sivko (969 m) na desni strani in Sivko (1008 m) malo naprej na levi. Tod se travniki že barvajo in povsem samodejno segamo po fotoaparatu. Mrzli Vrh, ki ga zdaj pogledujemo onkraj bregov na desni, je povsem vijoličast. Pridemo do križišča. Levo vodi pot na dobrih deset minut oddaljeno Sivko, naravnost in naprej vodi cesta v Sovodenj, desno pa na to travnato sleme Mrzlega Vrha, ki se ne ponaša s kakšnim izrazitim vrhom, ker je krajina lepo zaobljena in kajpada na gosto obrasla s spomladanskim žafranom, ki so ga veseli pohodniki, mnogo manj pa kmetje, saj je strupen. Če bomo nekoliko pozorni, bomo malo naprej od nekakšne koče z atenskim stolpom opazili tudi tablo z napisom Mrzli Vrh. S tega travnatega žafranastega slemena se svet proti severu le še valovito spuša, zato bolj na levi opazimo Bevkov vrh, za njim in bolj desno mizasto Kojco, še bolj zadaj pa tolminske gore vse do Krna in Kanina, a tudi proti vzhodu sega pogled vse do kamniških planin. Pokrajina je lepo zaobljena, tiha, mirna, brez ostrine, če odmislimo pobeljene špičke v ozadju, mi pa posedamo sredi tople vijolične preproge. Lotili smo se vsebine nahrbtnikov, ko pa smo se pofotografirali, smo se vrnili do avta. Če boste vsebino nahrbtnika zamenjali z nedeljskim kosilom v kakšni gostilni, vam ne bodo prav nič zamerili.
Jože Praprotnik