Večer, Potovanja - Kristina Menih: Po poteh Šavrink je imeniten celodnevni izlet, ki si ga ob poznavanju Istre lahko omislite v lastni režiji; potovanje v organizaciji agencije je vsekakor veliko bolj poučno.
Še niste slišali za Šavrinijo? Torej razlog več, da jo obiščete! Šavrinija je pokrajinsko ime za zaledje Istre med Črnim Kalom, Slavnikom, reko Dragonjo in morjem. Prav na tem območju so nekdaj živele Šavrinke - tudi jajčarice imenovane žene, ki so pred sto leti in več na glavi, otovorjene z več sto jajci v košari, pobranimi v notranjosti Istre, tovorile v Trst, jajca prodale, nabavile naročeno in to prinesle naročnicam v zaledju danes slovenske in hrvaške Istre, ki je bila nekdaj skupaj s Trstom del Avstro-Ogrske.
Tako so pešačile sem in tja, iz dneva v dan, v soncu in dežju, sredi poletne pripeke in v najhujšem mrazu. Prav te pokončne žene iz Šavrinije, ki so s svojimi zgodbami očarale pisatelja Marjana Tomšiča in z njegovimi poetičnimi romani sprožile pravo "šavrinomanijo", so rdeča nič najnovejšega enodnevnega izleta koprske agencije Autentica. Na premierni izlet po poteh, "kjer so anbot (nekoč) hodile Šavrinke", je Matjaž Primc, direktor Autentice, agencije, ki goste vodi predvsem po Istri, zvabil tudi Marjana Tomšiča.
"Najbolje se prodajajo izleti, ki si jih posameznik težko sam organizira. Recimo izlet po najlepših šavrinskih vaseh, pa po Kraškem robu - deželi gradov, izlet Mistični kraji Istre itd. Pokrivamo predvsem slovensko tržišče, največ ljudi prihaja z ljubljanskega konca, iz Štajerske in iz Dolenjske, veseli smo tudi domačinov, še posebno ponosni pa smo na sodelovanje s portoroškim hotelom Kempinski," razlaga Primc.
Livade istrsko srce tartufarstva
Iz Kopra nas cesta vodi v zaledje, mimo Šmarij in mejnega prehoda na Dragonji do razgledne točke, kjer so se navadno ustavljale Šavrinke, ko so, otovorjene z jajci, po sedmih ovinkih, imenovanih sedem ključev (celo naš avtobus jim je bil komaj kos), iz doline Livad prisopihale navzgor, si malo oddahnile in pomalicale, če je bilo kaj živeža v bisagi. Spodaj, v hrvaških Livadah, je danes center tartufov. Tu domuje najslavnejša tartufarska družina v Istri - Žigantejevi, pripoveduje znani vodič Zlatko Maglica. Ravno v tem času se odvijajo dnevi tartufov.
Iz Livad je le še par kilometrov do Motovuna, mesteca s kakimi tisoč dušami, z dokaj ohranjenim zgodnjesrednjeveškim obzidjem in stavbami iz 16. in 17. stoletja, zadnja leta prepoznavnega tudi po filmskem festivalu. Kraj dominira nad dolino reke Mirne in s svojo spokojnostjo turista spelje nazaj v čas, ko so tod gospodovali Benečani. Današnji prebivalci so vsaj tako podjetni kot njihovi predniki: za ogled mesta boste odšteli dva evra za lokalni avtobus; v nasprotnem primeru vam bo sapo vzel neizprosen klanec, ki vodi na 270 metrov visoko vzpetino, kjer se bohoti mestece s čudovitimi razgledi na okolico.
Med Šavrini in Šavrinkami
Potem pa spet nazaj. Do glavne ceste Buje-Buzet in po ravnici mimo prenovljenih Istrskih toplic proti meji na Sočergi, naravnost v Kubed. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1067, po arheoloških najdbah sodeč, pa je bilo okolje naseljeno že v železni dobi. V vseh obdobjih je bila vas na skali pomembna obrambna točka, zato je bila obzidana. Ozemlju znotraj obzidja z nevsakdanjim peterokotnim obrambnim stolpom, od leta 1833 preurejenim v zvonik, še danes pravijo "grad". In prav na tem gradu nas je pričakal moški del kulturnega društva Šavrini in "anka" Šavrinke ter nas z domačo glasbo pospremil do cerkvenega preddverja, kjer smo bili priče kar nekaj posrečenim šavrinskim skečem v domačem narečju in poučnemu obujanju spominov na nekdanje čase. Iz Kubeda je bilo doma mnogo Šavrink, še več pa jih je živelo v Gračišču in okolici.
Prav skozi še danes strnjeno Gračišče, stisnjeno med hriba Grižo in Lačno, so nekdaj potovale Šavrinke z osli ali brez, proti Trstu in nazaj, dandanes pa je okolica znana po divjih špargljih in različnih zdravilnih zeliščih. Vse bolj je cenjen zdravilni zeliščni liker, za katerega je potrebnih kar štirideset različnih zeli, ki se namakajo v tropinovcu ali sadjevcu, in pravšnja merica karameliziranega sladkorja, izvem od domačinke Avguste Franca. Malo nižje v vasi si moram pomencati oči, saj se mi zazdi, da imam privide.
Partizan v Gračišču (Kristina Menih)
Proti meni hodi čisto pravi partizan. Mlad in čeden je korakal naravnost proti vaški dvorani, kjer so pripravili proslavo ob 30. obletnici poimenovanja domače osnovne šole po istrskem odredu. Ko to izvem, si seveda oddahnem, "partizan" pa mi z veseljem pozira za fotografijo. Vaška cerkvica je posvečena svetemu Nikolaju, torej Miklavžu, zato praznujejo 6. decembra, prav majhnosti cerkve pa se lahko zahvalijo za nenavadno visok in prav imeniten zvonik, ki ga je dal 1876. leta postaviti tedanji župan Jožef Franca in se odločil za zvonik tako imenovanega oglejskega tipa. Poleg imenitnosti zvonika obiskovalca pritegne star glagoljaški zapis napis: Žive kličem, za mrtvimi žalujem.
Zapuščena čaka kulturno prebujenje
Prav v Gračišču je bila rojena "najslavnejša" Šavrinka, Marija Franca, pri kateri je živel in ustvarjal Marjan Tomšič. "Ljubi moji Slovenci, tu sem živel sedem let pri Šarvinki Mariji. Na to dvorišče me je pripeljal ravnatelj in Marija je ravno pometala pred hišo. Še preden sem se srečal z njo, je bil ravnatelj skeptičen, ali me bo pripravljena sprejeti pod svojo streho, ona si me je le dobro ogledala in rekla: Vzamem ga! Sedem let sem potem živel tukaj. Tu so nastale Šavrinke, Kažuni, O štrigeca, Zrno od fermentona ... Brez Marije Franca ne bi bilo ničesar. Če ne bi mene vleklo, da sem si želel delati v Grtačišču, se to ne bi zgodilo. Na žalost pa so se na koncu spletle črne, negativne sile, ki so povzročile ogromno zla. Oba z Marijo sva bila neodporna in končalo se je tragično," se tistega ustvarjalnega in kasneje žalostnega obdobja spominja Tomšič. Hiša z vrtom od Marijine smrti klavrno propada in prava sramota je, da ga ni, ki bi ji vdahnil novo življenje in jo preuredil v kulturno središče, kot bi se hramu s tako ustvarjalno energijo spodobilo. Pa saj hiša niti preprostega spomenika ne premore!
Jajca pod zlato tržaško Marijo
A čas nas preganja in po kosilu v bližnjih Hrastovljah (tam si poleg cerkvenih fresk obvezno podrobno oglejte tudi Pohlenov kariatidni kip, posvečen Šavrinki) se že vozimo proti Trstu. S košarami jajc naložene Šavrinke bi se najbrž križale in pobožno žebrale rožni venec, če bi nas videle, kako s korjero (z avtobusom) kot puščica brzimo v Trst. One so za pot od Hrastovelj do tržaškega trga s pozlačeno Madono, kjer so na Garibaldijevem trgu prodajale jajca "na veliko" in tudi posamično, potrebovale celih pet ur hoje, mi pa smo se udobno pripeljali v manj kot pol ure ... Šavrinke je še pred potjo nazaj čakalo nakupovanje naročenega blaga - od mila in glavnikov, naglavnih rut in spodnjic do riža in morda celo "kofeta". Potem pa spet pot pod noge in tako naprej in nazaj, vse dokler jih niso spodnesle bolezen, starost ali smrt.
Mi, ki smo izlet zaključili v Kopru, smo na premiernem popotovanju ugotovili, da smo predvsem Primorci, zato pa nas je naokoli vozil Prekmurec. Naš šofer Borut se je pred petnajstimi leti preselil iz Lendave v Izolo, kjer živi še danes. Pove mi, da ga je semkaj pritegnilo morje in da mu ni prav nič žal, ko me, edino preostalo potnico, zapelje do Izole, kjer sklene dvestokilometrski krog tega izleta.
Kristina Menih
Lepe pozdrave iz Kubeda vam pošiljamo ... (Kristina Menih)