Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Nenavadna ruševina v severni Istri

Vecer.si 08.09.2011

Pri hoji po gradu moramo biti previdni.

Pri hoji po gradu moramo biti previdni. (Janez Mihovec)

sobota, 10. september 2011, ob 11:19, Bruno Fras, ogledov: 809

Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Istra. Pietrapelosa - pogled, ki se ga nikdar ne naveličamo.

Dandanes je Istra spet razdeljena med tri države. Usoda torej, ki se ji ne more izogniti skozi vso svojo zgodovino. Sicer kulturno enovito območje praktično nikdar v zgodovini ni imelo te sreče, da bi živelo v miru, daleč stran od političnih prepirov in vojaških posredovanj. Ves čas je bila Istra na prepihu, ko so si to prelepo deželo poizkušali podrediti trenutni gospodarji.

Skozi celoten srednji vek in novi vek sta si tako stali nasproti Beneška republika in Habsburžani, ki so "pravice" nad Istro podedovali od goriških grofov. Fevdalizem je v Istri potekal nekoliko drugače kot drugod. Pretežni del Istre je bil pod vladavino Benečanov in tu so poznali le svobodno prebivalstvo. Habsburžani so bili nasprotno privrženci tradicionalnega hierarhičnega fevdalizma, v katerem vlada strogi red in so po piramidi navzdol pravice in obveznosti strogo določene.

Kosmati kamen

V Istri tako deželo praviloma niso obvarovale trdnjave, temveč utrjene vasi, imenovane kašteli, kot so Grožnjan, Buzet in Motovun. Le v povsem obmejnih krajih so posest posamezne države varovali mogočni gradovi. Dandanes so večinoma propadli oziroma so le še senca nekdanje veličine. Morda je najlepši primerek ohranjenega istrskega gradu prav Pietrapelosa. Izraz izhaja iz italijanske besede, ki pomeni kosmati kamen. Grad je namreč postavljen na izrazito vlažnem kraju in vse kamenje v okolici je obilno preraslo z mahom. Na ogled gradu smo se zapeljali preko Sočerge in nekaj kilometrov pred Buzetom zavili ostro na desno ter se spustili v dolino potoka Bračana. Kar naenkrat o prejšnjem vrvežu ni nobenega sledu. Vsepovsod le ena sama velika samota. Vasice so postavljene po pobočjih, na dnu doline pa so travniki in polja. Kar nekaj časa ni o Pietrapelosi prav nobenega sledu. Potem pa potok ostro zavije, prej široka dolina se spremeni v sotesko in na 119 metrov visoki pečini opazimo mogočno zgradbo. Avto smo pustili v dolini pri restavraciji Veli Jože in se po makadamski cesti v dvajsetih minutah povzpeli do gradu.

Ruševina v obnovi

Pietrapeloso so zgradili goriški grofje v 13. stoletju, a so območje v 15. stoletju prevzeli Benečani in ga utrdili prav zaradi bližnje meje s posestmi Habsburžanov. Leta 1440 so grad prodali koprskemu plemiču Nicolu Gravisiju, ki ga je preuredil v svojo poletno rezidenco.

Slabi časi so se za Pietrapeloso začeli leta 1625, ko je notranjost gradu uničil požar. Kljub temu je bil naseljen še v 18. stoletju, ko so ga dokončno opustili. Od takrat se je ohranil v obliki mogočne ruševine, ki jo šele v zadnjem času obnavljajo. Na neki način je bila velika sreča, da se je sploh ohranil. Leži namreč v prav od boga in ljudi pozabljenih krajih, daleč stran od najbližjega naselja. Prav to ga je obvarovalo pred tem, da bi njegovo obdelano kamenje raznesli okoliški prebivalci in ga porabili za svoje lastne potrebe.

Pietrapelosa še danes s svojo mogočnostjo vzame sapo. Vstop v grajski kompleks zapira mogočni grajski stolp "bergfried", vstop v grad pa je mogoč po obliki vijačnice, saj serija zgradb naredi poln krog, ki nas pripelje v središče grajske stavbe. Pietrapelosi se že na prvi pogled vidi, da je bila zgrajena predvsem v vojaške namene in da je bilo udobje bivanja šele v drugem planu. Znotraj grajske cerkve najdemo še cerkvico svete Marije Magdalene v klasičnem enoladijskem istrskem stilu z zvonikom na preslico. Od preostalih zgradb pa so ostali le številni zidovi in oboki, zato je treba biti pri gibanju po ruševinah zelo previden.

Iz gradu je čudovit razgled po precejšnjem delu severne Istre. Na dnu potoka Bračana so številni travniki in polja, po hribčkih v okolici gozdovi puhastega hrasta in bora, med njimi pa majhne istrske vasi s svojimi značilnimi strehami, prekritimi s škorci. Pogled, ki se ga nikdar ne naveličamo.

Janez Mihovec

Pogled z gradu na značilno istrsko pokrajino.

Pogled z gradu na značilno istrsko pokrajino. (Janez Mihovec)
 
eXTReMe Tracker