Planinski glas: Tudi letos smo bili veseli, ko se je naš vodnik Miro odločil, da nas popelje v Pohorsko kraljestvo, med mogočna prostranstva Pohorskih gozdov in čudovita jezera v njegovih nedrih.
Z avtomobili smo se zapeljali do Rogle, jih parkirali in se podali proti Koči na Pesku. Kljub vročini, je bila pot prijetna in se sonček ni hudo občutil. Kmalu smo bili pri koči. Lepota narave nas je vse prevzela. Ob osvežitvi in dobrem kosilu, smo si želeli še malo sprehoda. Podali smo se proti razglednemu stolpu.
Že leta 1934 je bil postavljen, visok je 30 m in res nekaj posebnega. Po zavitih stopnicah smo se podali v višave. Nekateri so šteli, naj bi jih bilo 167? Na vrhu pa čudovit razgled na Julijske Alpe, Triglav, Visoke in Nizke Ture, Golico, Kobansko, Boč, Donačko goro, Paški Kozjak, Mozirske planine. Res vredno, da se človek potrudi in gre 30 m v višino. Seveda v višave niso šli vsi, so nas pa opazovali od spodaj. Tudi to je nekaj, da so šli z nami in druženje je bilo prijetno. Spominska fotka na licu mesta, potem pa nazaj do Mašin žage, tam so se nekateri popeljali z štirisedežno panoramsko sedežnico Planja. Razgled je bil čudovit, pa še zastonj se pelješ. To je res redkost in pohvala za turistične delavce Rogle. Nato pa nazaj proti koči.
Po večerji smo pripravili krajši kulturni program z našim »bajtarskim krstom« za štiri člane. Koliko veselih trenutkov, dovtipov, glasbe, petja, harmonika je donela in vsi, ki so bili z nami v koči, so se imeli lepo in so pri petju sodelovali.
Kar hitro je minil čas in ob 22. uri smo se spakirali v postelje in sladko zaspali. Upoštevati je potrebno planinski red. Ponoči nekateri sploh niso slišali dežja, prijetno pa je bilo zjutraj, ko je bilo ozračje ohlajeno, saj smo bili zadnje čase preveč navajeni na vročino. To je bilo ravno prav za našo pot.
Poslovili smo se od primorskih planincev-kolesarjev in jo mahnili proti Mašin žagi in naprej čez širne gozdove do Lovrenških jezer.
Na pohorskem šotišču ležijo Lovrenška jezera. To so jezerca na površini cca 16 ha. Kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov, globine tja do 1,2 m. Jezerc je med 10 in 20, vse je odvisno od padavin, ki ostajajo kot stoječa voda na tej šoti. Na najvišji točki 1529 m nad morjem je najvišje jezero. Tu je postavljen tudi lesen razgledni stolp. Z njega je lep razgled po tem predelu, pokritem z rušjem. Vmes so položeni plohi (po dva v širino) in tako je lep prehod preko tega predela. Ob stolpu nam je vodnik Miro povedal nekaj podatkov o jezerih, potem pa smo šli naprej in si jih ogledovali. Res so poseben pojav. Kako lepo se podajo lokvanji v temino vode, rušje odseva na gladini, oblaki se ogledujejo, kot v gorskem zrcalu.
Ja res, to je treba doživeti! Iz vsem krajev smo srečevali ljudi na naši poti. Mlade družine z več otroci, nosili so jih v nahrbtnikih, pa take, ki so komaj dobro hodili, da o starejših, izkušenih ne govorim. Tudi iz našega kraja smo srečali »planinsko posadko«. Ob praznovanju rojstnih dni, so se podali na ta prelepa jezera in uživali v naravi.
Tudi mi smo v fotoaparate ujeli marsikateri trenutek, a najlepši bodo ostali v spominu. Prehitro je bilo treba nazaj proti hotelu Planja.
Mogočna debla smrek, jelk in borovcev, dajejo občutek majhnosti človeka. Kako veličastno se vzpenjajo proti nebu. Travišča, prostrane planje, ki se bleste v posebni zeleni barvi, borovnice, brusnice, zdravilni lišaji, pa jesenska vresa, vse to je naredilo poseben vtis na vse nas. Občudovali smo metulje, eni so nabirali gobe …
Tako je pot iz Lovrenških jezer do Rogle minila prehitro in kar nismo se mogli ločiti. Pridne roke so pripravile prigrizek, nekaj dovtipov s poti, dobra volja nas je spremljala do konca. Zahvalim se vodniku Miru Uršiču za njegovo dobro vodenje, izredno dobro voljo na plesišču, ter vse varne korake po pohorskih prostranstvih .
Bajtarka Helena