MOP: ... s pritoki, ki so obstajali leta 1976, nesporno obstajajo tudi danes
Ministrstvo za gospodarstvo je na svoji spletni strani objavilo osnutek Energetskega zakona, ki v 565. členu, ukinja zaščito reke Soče, ki jo je uveljavil Zakon o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki leta 1976, če gre za energetske posege. Ta člen posega tudi v ustavno varovano naravno dediščino in ukinja status naravne vrednote, ki ga ima reka Soča na podlagi Zakona o ohranjanju narave.
Sporni 565. člen osnutka Energetskega zakona se glasi:
»(1) Zakon o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki (Uradni list SRS, št. 7/76), ki v 3. in 4. členu prepoveduje gradnjo in rekonstrukcijo energetskih objektov ali naprav na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči (ali na s tem zakonom določenem zavarovanem območju za reko Sočo s pritoki) in Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, 31/00, 119/02, 22/03, 41/04, 96/04 – UPB), ki ne vsebuje določb o ukinitvi statusa naravnih vrednot, se na zavarovanem območju za reko Sočo s pritoki za umeščanje energetskih objektov v prostor ne uporabljata.
(2) Gradnja in rekonstrukcija energetskih objektov ali naprav se lahko načrtujeta na odseku od izvira Soče do vtoka Idrijce pri Mostu na Soči tudi na območju naravne vrednote, ki se s sprejetjem uredbe o državnem prostorskem načrtu na lokaciji prostorske ureditve državnega pomena ukine.«.
Trditve, da se s tem zakonom ne želi posegati v Zakon o ohranjanju narave torej držijo. Namen predlagane ureditve je, da se omogoči ukinitev statusa naravne vrednote zaradi izgradnje energetskega objekta za proizvodnjo električne energije, s čimer se posega v ustavno varovano kategorijo naravne dediščine. Ob tem je treba dodati, da je proizvodnja električne energije dejavnost, ki se ne izvaja v javnem interesu, dejavnost ohranjanja narave pa se izvaja v javnem interesu.
Ustava Republike Slovenije v 5. členu zavezuje državo k skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine, v 73. členu pa določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. 73. člen vsebuje tudi določbo o tem, da država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Na podlagi te določbe je vzpostavljeno varstvo naravne dediščine kot ustavno varovane kategorije, pri čemer je sprejem zakona, ki bo uredil varstvo naravne dediščine, z Ustavo postavljena zahteva. Zakon o ohranjanju narave ima torej neposredno podlago v Ustavi, pri čemer je s 4. členom zakona, ki določa, da obsegajo naravne vrednote vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije, vzpostavljena neposredna povezava z Ustavo.
Ustavno naloženo skrb in odgovornost za ohranitev naravne dediščine – naravnih vrednot je treba obravnavati ločeno od območij Nature 2000 in njihovega varstva, čeprav sta obe področji urejeni v Zakonu o ohranjanju narave in se vsebinsko deloma tudi prekrivata.
Pri naravni dediščini se varuje tako neživa kot živa narava. Tako so naravne vrednote redki, dragoceni, znameniti ali drugi vredni naravni pojavi, sestavine oziroma deli žive narave ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. Primeroma so to lahko geološki pojavi, minerali ali fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemne jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. Vse naravne vrednote so po posebnem postopku določene s predpisom ministra in razdeljene na naravne vrednote lokalnega in naravne vrednote državnega pomena. Območja Natura 2000 pa so določena zaradi zahtev prava Evropske unije, konkretno sta to Direktiva o pticah in Direktiva o habitatih, in so namenjena varstvu tistega dela naravne dediščine v vsaki državi članici Evropske unije, ki je evropskega pomena. Pri obeh direktivah gre za ohranjanje biotske raznovrstnosti, kar pomeni, da se z njimi varuje »živost«, to so rastlinske in živalske vrste, njihovi habitati in ekosistemi.
Mnenje, da je varstvo reke Soče s pritoki dovolj zagotovljeno s statusom območij Nature 2000 je napačno, ker Natura 2000 ni namenjena varstvu žive naravne dediščine, ki ni evropskega pomena, ter vse nežive naravne dediščine.
Ministrstvo za gospodarstvo omenja Zakon o varstvu okolja in Zakon o ohranjanju narave, ki sta uvedla posebne okoljske presoje (postopek celovite presoje vplivov planov na okolje, postopek presoja vplivov posegov na okolje, postopek presoje sprejemljivosti planov in posegov na varovana in zavarovana območja), kot razlog za predlagano ureditev v 565. členu. V predlaganem postopku razglasitve prostora za izkoriščanje obnovljivih virov energije v javno korist pa so vsi ti postopki izločeni in se ne uporabljajo. Razglasitev bi se izvedla samo s predpisom Vlade RS za katerega se postopki okoljskih presoj ne bi uporabljali. Okoljske presoje je namreč treba izvesti za prostorske in druge načrte ter plane in programe, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.
Pravni institut razglašanja (zavarovanja) na področju varstva naravne in kulturne dediščine, ki je bil oblikovan zaradi varstva in ohranitve območij in objektov naravne in kulturne dediščine pred uničenjem, ki ga največkrat povzroči prav gradnja objektov, še posebej infrastrukturnih, naj bi se uporabil za omogočanje gradnje, pri čemer naj bi se izločila prav uporaba nekaterih predpisov s področja ohranjanja narave?
Nameni in ciljna naravnanost osnutka Energetskega zakona so nedvoumni. Naloga Ministrstva za okolje in prostor, ki je pristojno za ohranjanje naravne dediščine – ohranjanje narave, pa je uveljavljanje ustavno varovane skrbi za ohranitev naravne dediščine in prevzetih obveznosti z vstopom v Evropsko unijo na področju varstva evropske naravne dediščine (območja Natura 2000). Stališče ministrstva je v konkretnem primeru jasno. Določbe osnutka Energetskega zakona, ki rušijo uveljavljen sistem ustavno varovane naravne dediščine je treba črtati iz zakona.
Služba za odnose z javnostmi