Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Ljudje nad prepadom

sobota, 13. oktober 1956, ob 17:45, Franci Savenc, ogledov: 2627

Ljudska pravica, 12.10.1958 – Dušan Kuret:

 

Ljudska pravica, nedelja 12. oktobra 1958

Ljudje nad prepadom


Turska gora. Z belo piko sredi stene je označeno mesto, kjer sta se poneserečila Dušan Kukovec in inž. Ivo Reya. Številke na vrhu predstavljajo točke, s katerih so spustili reševalce. Uspel je tretji poskus, ki je označen črtkasto. Številka 83 označuje smer Režek—Modec, 84 pa smer Szalad-Gerinov greben.

 

 

 

 

Duri so zaškripale In konec Je bilo nič kaj globokega sna. Oba hkrati sva se pognala na prag. Kolobarjasti oblaki so ždeli nad vrhovi. Pihal je jug. Spogledala sva se in se odločila. Znova sva pregledala opremo v nahrbtniku — vrv v redu, klinov dovolj. Nekaj požirkov vročega čaja in slovo od oskrbnika. Sončni snop se je polegel prek pogradov, da so mahoma oživeli. Bila je nedelja, dan planincev.

Okrešelj je bil že daleč, ko sva spregovorila. Bala sva se dežja, toda tega si nisva povedala. Pa tudi jasnilo se je. Noge so delovale mehanično kot da so samostojni del telesa. Da, najine misli so bile že v steni Turske gore. Pred leti sta jo preplezala Debeljak in Fajgel. Že sva zabijala kline, tiha, brez besed. Premišljevala sva o mestih, ki sva o njih mislila, da so najtežja. Misli so pletle dalje, manj razločno. Pod stopali je že praskalo kamenje. Prispela sva na melišče.

*

Od kraja ni bilo težko. Šele pri 70. metru sva se navezala. Sonce se je nasmejalo in naju spodbujalo. Skala je bila ponekod gladka in navpična. Našla sva nekaj klinov Pintarja in Prosenca, ki sta pred letom raziskovala to stena Naposled sva dosegla gredico in jo izkoristila, pomagala je precej, toda peljala je preveč v levo. Zato nisva šla do konca, marveč sva se skušala ravnati po smeri. Sprijazniti se je bilo treba z ne preveč visokim, toda navpičnim blokom. Ta ovira je bila kmalu premagana. Potem se je začelo menda eno najtežjih mest te smeri — strm in celo rahlo previsen steber. K sreči ni bil visok. Zabil sem dva klina, še en raztežaj in bil sem čezenj. Tu sta bila še dva klina, ki ju Debeljak in Fajgel nista mogla izbiti. Potem se je vzpenjal Dušan, jaz pa sem ga varoval. Nobeden ni spregovoril. Vedela sva, da bo najhuje kmalu za nama. Spet je šel naprej Dušan, jaz pa sem ga varoval. Stena je bila navpična, vendar je imela nekaj vzboklinic za zanesljive prijeme, visoka je bila prek deset metrov. Dušanu je uspelo, zabiti je moral še klin in potem bi bila vrsta na meni. Njegova roka je nekam dolgo šarila po skali. Iskal Je razpoko. Opazil sem, da je imel malo prostora za stopala. Stegnil se je više, nastavil klin, toda ni še zamahnil, ko mu je spodrsnilo...

 

Ne vem, kaj vse se je dogajalo v meni. Videl sem vse, zdelo se mi je, da pada dolgo časa — in spet, da je vse trajalo le hip. Sprva je drsel ob steni, nato pa je udaril z nogo ob rob. Odbilo ga je in strmoglavil je v globino kot skakalec v vodo. Vse, kar sem storil v tej sekundi, je bilo podzavestno. Možgani so delovali z elektronsko natančnostjo. Že ko se mu je odkrušilo, sem avtomatično stisnil vrv v pesti, okoli druge roke pa sem jo imel ovito. Krepko mi jo je stisnilo. Klin je zdržal, en sam klin je zadržal padec dvajset metrov globoko. Dušan je obvisel na tanki nylonski vrvi. Ni se pretrgala. Ta trenutek groze in veselja ne morem opisati. K zavesti me je spravil šele njegov glas: »Spusti me do skale (tu je bil rahel previs), nič mi ni!« »Da si le živ, da si le tu«, sem zajecljal. Zdelo se mi je, da sem se prebudil iz strašnih sanj.

Dušan se je na mestu, kjer je dosegel steno, najprej nekoliko odpočil. Hitro se je zbral. V stopalu, ki je z njim udaril ob skalo, je čutil rahlo bolečino. Če bi udaril z glavo, bi bil to najbrž njegov konec. Tam, kjer je bil, ni smel več ostati. Povzpel se je dvajset metrov više, nekoliko v stran. Začel sem klicati na pomoč. Ni dolgo trajalo. Že sta se mi odzvala dva alpinista. Odleglo mi je. Zaupal sem v našo reševalno službo, v svoje tovariše alpiniste.

Nisem opazil, kdaj se je sonce skrilo. Rosilo je. Dež me ni smel prehiteti. Zato sem se spustil približno osem metrov in s skrajnimi napori priplezal do Dušana. Koleno je bilo krvavo. Njegove oči so bile utrujene, vendar ni kazal znamenj malodušnosti. Prepričana sva bila, da bova rešena, toda vedela sva tudi, da bo noč bržčas prehitela reševalce. Dež je začel izpirati stene in bičati. Kmalu sva bila premočena do kože. Ure so minevale vedno bolj počasi, megla je polnila praznino pod nama. Zabila sva tri kline in se privezala k steni. To pa je bilo vse, kar sva lahko storila.

Minilo je popoldne. Noč Je razprostrla svoja temna krila. Bojazen, da ne bo nikogar, se je neopazno vtihotapila. Večkrat sva klicala, toda nihče se ni odzval. Pripravljala sva se na noč in tolažila drug drugega. Raz stene je švrkalo in šumelo deževje. Toda čuj. kaj je to? Rahel klic!? Ah. nič! Človek hoče slišati in sliši. Toda ne, to ni prevara. Ne, to so glasovi, pravi človeški glasovi, tovariši so tu. Vedel sem, da bodo prišli, da naju ne bodo pustili v negotovosti in obupu prek noči. Glasovi so postali razločnejši. Sporazumeli smo se. Spustili nama bodo nahrbtnik, zjutraj pa naju bodo potegnili venkaj. V srcu je spet zaplalo življenje ...

*

Alpinista iz Kranja sta hitela v kočo nad Okrešljem in sporočila prek žice v Celje grozljivo novico. Nekoliko pred opoldnevom se je vračala s Planjave naveza Keršič, Bratina, Grilc. Čuden odmev glasov, kot da bi nekdo klical na pomoč, je komaj zaznavno le bedel v zraku. Takoj so vsi trije pohiteli v Kamniško kočo, pograbili šotorsko vrečo, vzeli več klinov, dve vrvi in čaj. Njihovi klici so kmalu odmevali s spodnje poti na Okrešelj. Toda slišati je bilo le preglasne planince. Morda pa se je nekdo neokusno pošalil. Vrnili to se nazaj na Kamniško sedlo.

 

»Andrej, za vsak primer prisluhni, « je še naročil oskrbniku Belač, nato pa so jo vsi skupaj mahnili v Bistrico. Niso še dobro posedli (kazalec na uri je kazal 14), ko je prisopihal neki planinec. Tudi on je slišal klice na pomoč! Belač je prijel za slušalko. Čez nekaj minut je načelnik GRS Igor Levstek že pognal v tek izkušeni mehanizem te prostovoljne organizacije.

Geslo je bilo: Čimprej v stik s ponesrečenci. Še pred nočjo morajo dobiti vsaj moralno pomoč. Toda kje, v kateri steni se je pripetila nesreča?

*

Džip z ljubljanskimi reševalci je pohitel v Kamniško Bistrico. Od tod je skupina, opremljena z modernimi reševalnimi napravami, odhitela na Kamniško sedlo. Začelo se je klicanje in iskanje. Lilo je kot iz škafa. Vodja akcije Milan Pintar je poslal dva moža do koče na Okrešlju. Celjski reševalci so imeli več sreče. Že ob 18. uri so dobili stik s ponesrečencema. Skupaj so pripravili načrt. Reševali bodo zjutraj. Vsak poskus ponoči bi bil zelo tvegan in bi se lahko tragično končal.

Nahrbtnik celjskih reševalcev s sanitetnim materialom, suhimi oblačili, čajem in drugimi dobrotami, ki so ga v mraku spustili z vrha, je nekje obvisel. Noč Je bila dolga. Spanec se je vsiljivo ponujal. Čedalje nadležnejši je postajal. Od časa do časa sva prestregla spodbudno besedo tovarišev, ki so bivakirali na vrhu. Z Dušanom sva se objela in dremala, vsa premočena. Deževalo je kar naprej. Izračunal sem: štirinajst dolgih ur bova prebila v steni. Od časa do časa sem se zdrznil: kot da bi mi nekdo potrkal po ramenih. Zrl sem v brezbarvno temo. Oči se ji niso mogle privaditi. Zato sem spet zamižal. Tako sem videl več... Ptica z velikimi povešenimi krili, ki je krožila pred menoj in neslišno plahutala. Včasih je zaplavala tako tesno ob meni, da sem se zbudil. To se je ponavljalo v nedogled. Naposled je izginila. Megla ob steni je začela dobivati svojo barvo. Danilo se je. Dušan se je prebudil v mojem naročju. Slišati je bilo glasove in pritajeno škripanje.

Kot prikazni z mokrimi lepljivimi oblačili so bili videti reševalci na vrhu Turske gore. Za spust v steno sta bila določena Ante Mahkota in Milan Šara. Oba preizkušena alpinista in reševalca, trdnih živcev. Prvi se Je spustil Milan. Pravzaprav so ga spustili po jekleni vrvi s pomočjo posebne naprave s škripčevjem, ki so jo pritrdili s klini na vrhu. Šele tretji spust v točni vertikali nad ponesrečencema je uspel. Mahkota si je navezal poškodovanega Kukovca na ramena in mu poveznil na glavo čelado. Jeklena vrv je namreč krušila skalnate robove. Vlekli so enakomerno, pazljivo. Večkrat sta oba mučno zamigljala v zraku, potem pa je reševalec spet ujel skalo pod nogami. Nato so spustili Šaro, 130 m globoko. Lilo je kot iz škafa. Z Reyo sta se skupaj navezala. Pokazal mu je mesto, kjer je zdrsnil Dušan. Le počasi sta se dvigala. Za vsake štiri metre so potrebovali eno minuto.

Reševalna akcija je uspela.

»Stene so se ti zamerile, kaj?« je vprašal Milan. »Ne, prav nič.« je odgovoril Ivo z glasom, ki mu moraš verjeti. Potem o tem niso več govorili, če so sploh kaj...

D. Kuret


V reševalni akciji pri nesreči v Turski gori so sodelovali: Milan Šara, Aleš Kunaver. Ante Mahkota, Marjan Keršič, Milan Pintar. Bojan Hrovatln, Ludvik Košir, Janko Mirnik, Janez Bratina, France Zupan, Petrač Janežič, dr. Gorazd Zavernik (GRS Ljubljana), Lojze Smolej, Jože Žvokelj (GRS Kranj). Stane Veninšek, Tine Orel, Dušan Gradišnik, Ciril Debeljak, Elč Prezelj, Vili Svet, Franček Perc, Miha Habjan, Cene Griljc, Metod Humer (GRS Celje).


V poobjavi smo napake, ki so se prikradle v zapis in smo jih opazili, le označili, tu pa navajamo popravke: Szalad-Gerinov = Szalay—Gerinov; Šara = Schara, Petrač Janežič = Peter Janežič - Petrač, Elč Prezelj = Gabrijel Prezelj - Elč, (GRS Celje) bi moralo pisati pred zadnjimi tremi, za temi pa (GRS Kamnik).

 

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker