Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Letošnji konec leta ni le čas, da potegnemo črto pod leto 2010, ampak nemara tudi čez vseh dvajset let slovenske države.
V teh dneh je slišati celo vrsto domoljubnih političnih analiz, kaj smo naredili v tem času in še zlasti česa nismo. Skoraj nobena analiza pa se ne dotakne okoljske problematike, ki se je v tem času tudi rojevala, razvijala in spreminjala.
Pred dvajsetimi leti se o okoljski problematiki ni kaj pride govorilo, ne v naši politiki, gospodarstvu, ne v šolah, ne doma. Saj ne da ne bi že takrat imeli okoljskih težav: spomnimo se le onesnaženega zraka, saj se je še večinoma ogrevalo na premog, avtomobili so bili še brez katalizatorjev. Dogajala so se masovna onesnaževanja tal s težkimi kovinami, ki pa se jih seveda nismo zavedali ali jih hoteli in znali meriti. Enako se je dogajalo s podtalnico, še zlasti na intenzivnih kmetijskih pridelovalnih območjih. Problemi so bili večinoma lokalne narave, čeprav smo se nekako pred 20 leti začeli zavedati, da ne zrak ne voda ne poznata državnih meja in da je okolje podvrženo tudi globalnim vplivom. A razumevanje sistemskih tveganj in ranljivosti, ki so lahko posledica delovanja človeka in ogrožajo ekosistemsko varnost, je bilo mnogo slabše kot danes.
Manj je bilo okoljskih informacij in okoljske tehnologije še niso bile izpopolnjene, načela "previdnosti", "preprečevanja", "odpravljanja škode pri viru" in "onesnaževalec plača" pa so bila že prisotna v takratni EU, v deželah tranzicije pa jih zakonodaja ni prepoznala.
Danes kakovostno okolje za mnogo ljudi pomeni tudi kakovost življenja, o okoljskih zadevah pišemo, razpravljamo, rodile so se ekošole. Okoljskih informacij celo v realnem času ne manjka in ekološka znanost je skokovito napredovala. Dobili smo kakovostno okoljsko zakonodajo, usklajeno z evropsko, podpisali smo številne konvencije, mednarodne okoljske sporazume in protokole. Zavezali smo se spoštovati podnebje, biološko raznovrstnost in preprečevati dezertifikacijo tal.
Ja, sliši se kot zgodba o uspehu. Pa žal ni, saj niti ena vlada v času naše samostojnosti ni okoljskega resorja vzela resno in ga zato ni niti finančno niti kadrovsko krepila ali razvijala. Vlade ena za drugo nočejo razumeti sektorske prepletenosti okoljskih politik z gospodarskimi, prometnimi, energetskimi, kmetijskimi, izobraževalnimi in celo zdravstvenimi politikami. In kjer ni pravih kadrov, denarja in sodelovanja, postane okolje talec kratkoročnih interesov, ki se ne glede na levo, sredinsko ali desno politično opcijo kažejo v nesmotrnem prostorskem planiranju, nespoštovanju okoljske zakonodaje, izčrpavanju naravnega kapitala in ekosistemskih storitev ter kopičenju odpadkov. Zato tudi okoljski odtis Slovenije že presega sprejemljive meje. Lahko bi rekli, da prav s takim ravnanjem kažemo tudi, kakšna sta v resnici spoštovanje in ljubezen do naše domovine. Morda se sliši naivno, ampak domoljublje je tudi to, da poskrbiš, da lahko dihaš v svoji državi čist zrak, da piješ čisto vodo in ješ svojo hrano, pridelano na čistih tleh.
Tako kot vsa upanja tudi upanje na boljše čase glede okolja umira zadnje. Ko na koncu leta potegnemo črto, se vseeno najde kaj, kar to upanje ohranja. Na primer to, da je dvesto tisoč Slovencev letos dokazalo, da jim ni težko žrtvovati proste sobote in počistiti Slovenije vsaj pred svojim pragom in da je organizatorka akcije celo postala ime leta. Upajmo, da so to majhna semena prihodnjega ukrepanja, ki jim moramo pomagati, da se ukoreninijo in razrastejo.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja