Gorenjski glas, Tržiški glas - Marinka Stanonik: Ni boljšega načina, da spoznaš neko deželo, da si nadeneš nahrbtnik, obuješ "gojzerje" in v prijetni družbi pohajkuješ.
Letos smo se za spremembo odpravili v Tatre, pisana družba, nekaj Hrvatic iz Reke, Ljubljančani, Tržičani in pa Križani. Prvi pravi postanek je bil v Nitri na Slovaškem, nato pa v Tatre. Pod tem imenom se skrivajo Nizke Tatre, Visoke Tatre in Belianske Tatre, po slednjih smo se potepali drugi dan in zaradi slabšega vremena naredili le krožno pot mimo Zelenega jezera in za razliko od granitnih Visokih Tater so le-te apnenčaste. Popeljali smo se še malo na Poljsko, si ogledali rudnik soli Wieliczko, ki je najbolj znana turistična znamenitost Poljske, vpisana na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Danes je v rudniku muzej, ki obiskovalcu poleg čudovitih dvoran, polnih podob, kipov in predmetov iz soli, pokaže tudi zgodovino in razvoj rudarske tehnologije skozi čas. Dosega globino 400 metrov z devetimi nadstropji (turistom so dostop na le tri) in 315 km, hodnikov, sob, galerij in podzemnih jezer, uporabljajo pa ga tudi v zdravstvene namene, ker ugodno vpliva na dihala. Če je bil prejšnji dan turistično obarvan, smo se naslednji dan podali v Visoke Tatre; gorska veriga na meji med Slovaško in Poljsko in velik del Visokih Tater spada v Tatranski narodni park, kjer so vse poti označene, zgledno urejene, medtem ko je za neoznačene poti treba najeti vodnika. Izhodišče je bilo Štrbsko pleso, pozimi znano smučišče (pleso pomeni jezero in teh se v Tatrah res ne manjka) in leži na južni "slovaški" strani, osvojeni vrh Rysy (2499 m) pa je najvišji vrh Poljske, Da bi spoznali še mesta, ki ležijo na južni strani Visokih Tater, kjer je bilo en teden tudi naše domovanje, smo se iz Tatranske Lomnice z žičnico povzpeli na Skalnate pleso, od tam pa peš po delu Tatranske magistrale, ki poteka pod vznožjem Visokih Tater z žičnico ali pa s skiroji v Stari Smokovec in od Visokih Tater še 30 km oddaljeni Poprad, industrijsko mesto, ki je že večkrat neuspešno kandidiralo za prireditev zimskih Ol. Predzadnji dan še ogled mesta Levoča, kjer je znotraj mestnega obzidja ohranjeno staro mestno jedro. Prijetno pa. so nas presenetile stojnice s svojimi pristnimi doma narejenimi izdelki, ki poudarjajo njihovo identiteto in dejstvo, da sem res še ni prispela komercializacija, nobenih reklam, trgovin z zvenečimi imeni in kričečimi napisi. Za piko na i smo se s splavi popeljali še po mejni reki Dunajcu. Splav sestavlja 5 ozkih, med seboj povezanih čolnov, ki ga krmarita dva čolnarja z dolgimi koli, vse skupaj pa je čisto turistično obarvano. Teden je prehitro minil, ostali so lepi vtisi, vseh ni moč opisati, drugo leto pa jih bomo dopolnili z novimi doživetji.
Marinka Stanonik