Slovenske novice, Sto žensk - Boštjan Fon: Dan po pohodu stotnije žensk na Triglav smo prejeli že desetino prošenj za vzpon, ki ga bomo pri Slovenskih novicah zagotovo organizirali tudi naslednje leto
Plaz pohval na račun fantov iz Gorske reševalne zveze Slovenije, ki so spremljali pohodnice in jim zagotovili varnost tako na poti navzgor kot ob vrnitvi v dolino — Noge jih v nedeljo niso bolele, večina udeleženk pa meni, da so doživele enkratno življenjsko izkušnjo
Kredarica, 6. septembra: Če je na kupu sto žensk, potem se bo z neba zagotovo uscalo, tako kot se je pred dvema letoma in lani, so modrovali taki, ki se na gore in ženske razumejo najbolj takrat, ko se naslanjajo na točilni pult. In pa seveda dedci niso pozabili dodati, da babe pa že ne bi vlekli v hribe. Smo jih pustili nazdravljati, mi pa smo se lotili organizacije že 45. pohoda Sto žensk na Triglav – do potankosti in do zadnje vponke! Ne le vreme, vse je bilo tako popolno, da med skupino ni bilo zaznati niti trohice slabovoljnosti še ob tako strmem sopihanju navkreber. In še mimogredoči gorniki, ki so morali stokrat in še več pozdravljati ob srečevanju z nami, so nam z nasmehom želeli vse najlepše, kar lahko ponudijo gore. Hvala vsem za izrečeno, napisano in še med pohodom po mobilnikih prejeto pozitivno energijo, ki so jo za rezervo s seboj imeli še fantje iz Gorske reševalne zveze Slovenije. Znameniti »kapo dol« Srečka Katanca je za to, kar so dodali našemu pohodu, od dobre volje, vzpodbude pa strokovnosti do veščin in predvsem obilnega potrpljenja, še precej premalo.
Dve dekleti iz naše odprave letos nista šli do vrha. Fanika Frelih je prišla do Planike, naprej pa je družinsko navezo popeljala njena hči Polona, ki je prav v tem planinskem domu v ekipi oskrbnic, ki so za nas poskrbele po svojih najboljših močeh. Že na Vodnikovem domu pa je Sidonia Klemens, naša slovenska rojakinja iz Rooty Hilla v Avstraliji, dejala, da je zanjo osebno zmaga že prihod do tja, naprej pa sta Klemensovo oziroma Klemenčičevo navezo do Aljaževega stolpa popeljali njeni nečakinji Alenka Klemenčič in Tatjana K. Cvahte. »Fantastično je bilo. Pogledi po gorah okoli in vsa ta tišina, prej pa pomoč vodnika Tomaža Godca, ki me je spremljal do koče, ko sem zaostala za skupino. Izjemen človek je in vidi se mu, da razume gore,« je dejala Sidonia, ki je imela le šest mesecev, ko je zapustila Slovenijo, prvič pa se je sem vrnila šele, ko je praznovala abrahama: »Razumela sem, da sem prepočasna, morda se pozna, ker sem v mladosti preveč kadila. No, pa tudi nisem si predstavljala, da je tako visoko. Ko se bom čez kakšne tri leta spet vrnila v Slovenijo, bom prej toliko trenirala, da bom prišla na Triglav. Ampak z vami, kajti vi ste mojstri organizacije.« »Nisem verjela, da bom zmogla,« je dejala njena nečakinja Tatjana: »Ko grem malo po stopnicah, se še čuti bolečina v nogah, a to proti temu, kar smo doživele lepega, ni omembe vredno.«
Prijave za 2011
Zdenka Klobučar s Poljan pri Mirni Peči je povezana s Slovenskimi novicami, kar smo izvedeli šele pozneje: »Vsako jutro okrog tretje ure vstajam in raznosim časopis naročnikom po Mirni Peči in delu Trebnjega. Noge me nič ne bolijo, imam dovolj kondicije, ne hodim pa toliko po hribih, a se rekreiram doma. Razmišljam, da bi se kar zdaj prijavila že za naslednje leto, če bi bilo le mogoče.« Jelka Petrovič iz Šmarjeških Toplic je po večerji v domu Planika z ubranim petjem razveselila družbo, ki ji je pritegnila po svojih močeh: »Malenkostno me dan po koncu bolijo noge, nič posebnega. Res je bilo enkratno. Bila sem že na več pohodih, s Slovenskimi novicami pa sem šla na Triglav pred šestimi leti, a je zdaj veliko bolje organizirano kot takrat. Kar se tiče fantov iz gorske reševalne, pa lahko rečem, da so nadpovprečni, kar koli smo potrebovale, so nam takoj pomagali.«
Kar spodobno število veterank smo imeli med našo odpravo, ducat jih je bilo že čez šestdeseto leto, med njimi je Mariborčanka Danica Stopinšek prav pogumno rezala meglo navkreber: »V nedeljo zjutraj sem se že vozila z biciklom, in to proti vetru, tako da o kakšni posebni utrujenosti ni govora. Vesela sem, da sem prišla na vrh. Iz te smeri smo šli pred leti s poštarskim planinskim društvom, a sem na dveh tretjinah odnehala in sem tako obstala pod vrhom. Tokrat sem imela neke vrste popravni izpit in opravila sem ga s Slovenskimi novicami in spremljevalci iz gorske reševalne zveze.«
Boštjan Fon