Bojan Ambrožič: Slovenija je dobila veliko čast, da gosti 26. svetovno prvenstvo v gorskem teku. Tekmovanje seveda ni potekalo prav v Kamniku, ampak na bližnji Veliki planini. In prav lokacija te velike prireditve me je že od samega začetka najbolj begala.
Kamnik sodi med slabše turistično razvite kraje v Sloveniji. Turistične infrastrukture, hotelov, nastanitev praktično ni. Spraševal sem se: »Kje bodo našli prenočišča za vseh 300 športnikov in športnih funkcionarjev iz 39 reprezentanc?« Vendar našli so jih, po (bližnjih in daljnih) okoliških krajih in v Termah Snovik. Sam bi prireditev prestavil npr. v Kranjsko goro, kjer bi bilo hotelskih namestitev več kot dovolj. Tam bi lahko gostom ponudili lepo naravo in obilo možnosti za rekreacijo, trening. Prepričan sem, da bi se reprezentance še leta po SP vračale. V Kamniku pa nič takega zaradi česar bi se bilo vredno reprezentancam vračati. Velika planina je sicer raj na zemlji, a v primeru slabega vremena, se lahko kaj hitro spremeni v pekel za tekače.
Vseeno tekmo smo dobili in potrebno jo je bilo organizirati. Nisem še izrekel čestitk Dušanu in Miri Papež za pogum, da sta si upala na svoja pleča postaviti tako zahteven podvig, kot je organizacija svetovnega prvenstva – tekme na najvišji možni ravni. Zato jima čestitam tukaj v tem prostoru, saj menim, da sta edina v Sloveniji, ki sta bila tega sposobna. Hmmm…. mogoče bi celo kdo rekel dovolj nora, da sta si upala. Žal se sam nisem uvrstil v reprezentanco, da bi lahko podal celotno oceno. Vendar tisti del prireditve, ki sem si ga uspel danes ogledati, je bil izvrstno izveden.
Tik pred startom mladincev sem se tudi sam podal na progo. Le ta je bila suha in odlično pripravljena. Na njen nobenih skal, ali česar koli drugega kar bi oviralo tek. No, nekaj »začimb« (korenin) je vseeno moralo ostati, saj gre vendarle za gorski tek.
Mladinci so me dohiteli nad Sv. Primožem. Že tu je bil krepko v vodstvu Eritrejec Yossief Andemichael. Do cilja je prednost povečal na neverjetne 3,5 minute. Počakal sem, da je glavnina odtekla mimo, potem sem šel naprej. Nekaj tretjerazrednih tekmovalcev je bilo tako počasnih da sem jih ujel s preprosto hojo. Nek Hrvat je vpil: »Nema više, nema više,« ko sem mu pokazal, da ima do cilja še štiri kilometre. Nekaj vzpodbude je bilo potrebne (vse je v glavi) in prepričal sem ga da je nadaljeval.
Razmere za tek so bile idealne. A le do Male planine, kjer se je navlekla gosta megla. Postalo je pošteno hladno. Še dobro, da sem imel rokavice. Kmalu so pritekle prve članice. Zelo sem se razveselil, ker je naša Mateja Kosovelj pritekla na odličnem četrtem mestu. V tem trenutku jo je do medalje ločilo le nekaj metrov. Na koncu je sicer eno mesto izgubila, a to je še vedno vrhunski dosežek oziroma sploh najboljši slovenski rezultat na svetovnih prvenstvih. Čestitke! Zmagala je Avstrijka Andreya Mayer.
Devetnajst mest za Matejo je pritekla naslednja Slovenka – Lucija Krkoč. Njen dosežek je bil za nekatere mogoče pod pričakovanji. A Lucija in Mitja Kosovelj sta na pripravah na Pokljuki zbolela za salmonelo. Kar hudo mi je za njiju, ker vem kako trdo sta trenirala in koliko časa sta namenjala treningu, potem pa zbolela, tri tedne pred najpomembnejšo tekmo v sezoni. Bolezen te popolnoma izčrpa in nemogoče je potem napraviti čudež.
Poslastica dneva je bila moška tekma. Na startu so bila vsa zveneča imena svetovnega gorskega teka (Jonathan Wyatt, Ahmet Arslan, …) in pričakovati je bilo trd boj. Čas zmagovalca smo ocenili na 55 minut. Nismo se veliko zmotili, Eritrejec Samson Gashazgi je za progo potreboval le 56 minut in 25 sekund. Za zmago se je moral krepko potruditi, saj je šlo za ciljni finiš, v katerem je premagal reprezentančnega kolega Teklaya Waldemariama. Prav vseh šest Eritrejcev se je uvrstilo v prvo deseterico. Med njih, se je na tretje mesto vrinil Ugandec Geoffry Kusuro. Afriški tekači so za belce po rezultatih tako kot ET-ji s (črnega) Marsa. Prvi belec je bil šele Turek Arslan, takoj za njim pa legendarni šestkratni svetovni prvak Wyatt. Morali bi videti te tekače, s kakšno neverjetno lahkoto so tekli!
Prvi naš je bil po pričakovanjih Mitja Kosovelj, ki je dosegel 70. mesto med 149. uvrščenimi. Le nekaj mest za njim je bil Simon Alič, ki je svoje delo opravil odlično, kljub temu, da mu ta (preveč ravninska) proga ne leži. Pozitivno presenečenje je bil tudi Gašper Bregar, ki se je v reprezentanco uvrstil šele pred tednom dni kot rezerva, ker se je Peter Lamovec odpovedal nastopu zaradi hujših težav s hrbtom. Vendar je Gašper upravičil zaupanje in bil četrti med našimi.
Tekma je uspela in postregla z res vrhunskim gorskim tekom, ki si ga je bilo vredno ogledati. Žal smo si ta izjemen športni dogodek ogledali le tisti, ki smo se na progo odpravili peš. Izražam globoko razočaranje nad našimi mediji, ki jim za tako pomembno športno prireditev v splošnem ni mar. TV prenos tekme bi bil zagotovo izjemno zanimiv. Poleg tega bi zadeva prinesla tudi prepotrebne sponzorje. Naši športni mediji pa poznajo samo 5 športov (od tega tri »nogometne«). Z informacijami o Italijanski, španski in še kakšni nogometni ligi nas bombardirajo, kot da se svet ne vrti brez njih. Kaj se dogaja med tem zanimivejšega pri nas. O tem ne izvemo nič. Potem pa se ti isti mediji čudijo, zakaj se Slovenci tako malo športno udejstvujemo. Poglejte! Ne zrite več v Južno Afriko (nogometa imam dovolj za naslednjih 10 let), ni treba več zreti tako daleč da bi videli svetovno prvenstvo. Poglejte, svetovno prvenstvo je pravkar potekalo pri nas doma.
Še enkrat iskrene čestitke vsem junakom današnje tekme! Drugo leto pa se vidimo na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v Podbrdu!