Martina Čufar: Mesec julij je bil več kot pester. Malo alpinizma in plezanja dolgih in kratkih športnih smeri na višini, ko je bilo vreme za hribe slabo, pa v previsnih plezališčih.
Vsak dan lepega vremena sem izkoristila za plezanje v masivu Mont Blanca. Vlekle so me predvsem klasične, lažje smeri. Z Nicovim prijateljem Paulom Dudasom sva preplezala La ligne blanche (7a+, 200 m) v La Chandelle (3561 m) ter malo manj plezano smer Draculacescu (6c+, 250 m) v steni Blatiera (3507 m).
Dva dni sva z Nicom preživela na Aigulle du Midiju, kjer sva plezala kratke smeri. Ful fajn se je v vročih poletnih dneh zateči na svež zrak 3840 metrov visoko in plezati kot v navadnem plezališču (če odštejem dostop z derezami). Splezala sva vse smeri sektorja La dernierre benne, med njimi seveda izstopa Digital Crack (8a), o kateri sem že pisala in prav tako lepa Telefeerique (7b), prava platka, ki sem jo uspela na pogled. 7b se sicer ne sliši nič posebnega, a je taka ta prava, old school.
Ostajam na višini. Nico ima že od pomladi v glavi eno smer, ki še ni bila prosto ponovljena. Gre za šest raztežajev smeri L'echo, ki je bila preplezana le s pomočjo tehnike. En dan sva splezala devet raztežajev L'echio des alpages (7a+, 6c+, 6b, 4, 6b, 6a, 6c+, 7a, 7a) ter si previsni raztežaj ogledala z vrha. Nico je kar vriskal od veselja, tako je bil navdušen nad »handjam« počjo. A na začetku je bilo nekaj metrov, ki so ostali uganka. Jasno je bilo, da bo treba naslednjič priti opremljen z vrtalnikom in svedri, ker ni bilo možnosti namestiti frednov.
Kar nekaj časa sva čakala na ta »naslednjič«, saj se je vreme poslabšalo, stene pa je spet prekril sneg.
Čakanje sva izkoristila za plezanje v stenah malo nižje: najprej sva v steni Balme pri Clusesu preplezala smer Duel (6a, 6b+, 8a, 7c+, 7a, 7a+). Četrti raztežaj je bil opremljen nedavno in uspel mi je prvi vzpon na pogled.
Potem sva v Suetu zelo hitro opravila s smerjo Bill Grumeau (8b). Končno ena 8b, ki mi je bila pisana na kožo in se je Nico pritoževal, da ni fer, da tam kjer se on najbolj matra jaz skoraj počivam brez rok. Po začetni zajedi, kjer močni in negibljivi fantje ročkajo po slabih musavcih, sem se namreč »pregoljufala« v razkoraku … No potem je vseeno treba fajtat do vrha! Nico je isti dan opravil še z enim svojim starim projektom, Que la couenne coulle de cul de boeuf (8b). Super so tako dnevi, ko se vse poklapa! Nasledji dan sva obiskala nov sektor Sueta in splezala lepo 8a, L' Ancestre.
Potem pa nič počitka, saj je bila vremenska napoved za masiv super, zvečer spakirala sva stvari za dva dni ter v soboto šla obtežena z vso potrebno kramo pod Grand Capucin. Splezala po L'elixir d'Astaroth do začetka »Nicove« poči. Potem je zapel vrtalnik in najprej je nastalo udobno varovališče, potem sva na detajl dala še dva svedra. Začelo se je študiranje. Najprej je zgledalo nemogoče, jaz sem imela kot varovalka ful idej in končno je ena delovala, da je Nico naredil prvi težek gib. A sledil je še eden. Sonce je počasi zahajalo, zato sva se spustila nazaj dol in po ne najtoplejši noči v šotoru prišla nazaj naslednji dan. Kljub trudu nisva našla rešitve za en gib, a je res, da sva bila zmatrana, tako da upava, da bo šlo naslednjič. Celotni raztežaj bo po moji oceni okoli 8b. Upam, da bo nama bo vreme spet kmalu naklonjeno …Trenutno je smer spet zasnežilo …
Lista pomembnih julijskih vzponov:
Bill Grumeau (8b), Suet
L'attaque de la moussaka geante (8b), Suet
La ligne noir (8a+), Bionnassay
Encore (8a+), Ceuze
L'Ancestre (8a), Suet
Digital crack (8a, 40 m), Aiguille du Midi (3800 m nad morjem!)
Mirage (7c+), Ceuze (na pogled po 10ih letih)
IRM (7c+), Balme (na pogled)
Telefeerie (7b, na pogled) Aguille du Midi (3800 m nad morjem)
L'echo des alpages (7a+, 400 m), Gran Capuccino (3838 m); brez zadnjih štirih raztežajev
-Draculacescu (6c+, 250 m), Blatiere (3507 m nad morjem)
Končno dočakala granit in eno 8b!
Chamonix, 5. julij: Bom začela tam, kjer sem zadnjič končala – pri vremenu. To je bilo zadnje tedne res ekstremno. Od poplav do ful mraza in nazadnje neznosne vročine.
Po tednu dežja, ko sem že skoraj padla v depresijo, ker se nikjer ni dalo plezat, saj so bile stene namočene, sem šla v Ceuze, od koder mi je Nina Caprez sporočala, da so razmere ugodne (se pravi, zame kar malo premraz). Ta punca je res vir neizmerne motivacijske energije. Skupaj sva preživeli nekaj super dni, preplezali vsaka svoje projekte v Ceuzu, Nina Chirurguen (8b) in Black Beans (8b+), jaz pa Poinconneur de Lilas (8a+) in L'ami cahouette (8a).
Sveži zrak Ceuza sva nato zamenjali za vroči Millau, kjer so se vile že tradicionalne Natural games. Plezanje se je letos med vsemi drugimi športi kar malo izgubilo, a to nam ni preprečilo, da ne bi dobro plezali. Ultimate route je bila tokrat malo lažja, 8a+, saj smo imeli zanjo le eno popoldne. Uspeli sva le midve z Nino, ostale punce so se »šparale« za balvansko tekmo naslednji dan in niso naredile več kot dva poskusa v smeri. Pet nas je balvansko tekmo, ki je bila ob 12. uri na najhujšem soncu bojkotiralo in smo šli plezat v Gorges du Tarn, kjer smo imeli zelo uspešno popoldne; smo skoraj počistili sektor Tennessee: Gerome Pouvreau - Oeil de Buddha (8b), Mickael Fuselier - Tennesee (8b), Nina Caprez- Priez our nous (8b), Florence Pinet - A bicyclette (8a+), vsi v drugem poskusu, jaz pa Bullfrog bulevard (8a) na pogled. Po moje smo upravičili nenastopanje na tekmi.
Zadnji teden je pa vreme končno tudi v Chamonixu kolikor toliko stabilno (do prvih neviht okoli 14. ure), granit se je posušil tako da sem končno dočakala to, kar si že več kot leto želim, plezati v počeh stolpov v masivu Mont Blanca. Seveda je tu prvi problem višina, ki je nisem navajena. Ajajaj, kako mi je razbijalo srce in kako sem sopihala med plezanjem prvih raztežajev! K sreči sem se na pomanjkanje kisika kmalu navadila in imela še dosti zraka, da sem na vrhu Aguille du Midija (3842 m) zavriskala. Nico mi s prvo smerjo ni ravno prizanašal: Super Dupont v Face sud d'Aguille ima en raztežaj ocenjen 7b; v prvo ni šlo, sem od Yosemitov pozabila kako je treba kajlati prste, v drugem poskusu pa sem se preborila čez.
Danes pa sem z Guillaumom Magnanom preplezala še eno lepo klasiko v Point Adolphe Rey (3535 m), Policier des Glaciers (6c+, 200 m). Najtežja od vsega je bila hoja … Ja, še malo se bo treba aklimatizirati za kakšne težje smeri, kot je npr. Digital Crack, najvišja 8a v Evropi …
S tem namenom sem se za vikend pridružila Nicotu na "službenem" (kot gorski vodnik) vzponu na Aguille Purtscheller (3475 m). Hoja čez ledenik, snežišča in potem pet lepih lahkih raztežajev po grebenu do vrha. Oba klienta sta prvič doživela plezanje na kako goro, jaz pa sem videla, da delo gorskega vodnika še zdaleč ni lahko. Predvsem je odgovorno.
Nedelja v neizmerno vroči dolini ni bil dan za počitek. Že od aprila sem imela v glavi smer in sem si jo želela čimprej preplezati, da bo prostora za druge projekte: L'attaque de la moussaka geante (8b) v Suetu. Aprila je bilo ful mraz, tako da mi je vedno, ko sem prišla do detalja zanohtalo, da grifov še čutila nisem, včeraj pa je bila situacija obratna; vroče in soparno kot v savni. Drselo mi je z vseh oprimkov, v glavi pa skoraj vrelo. A je v drugem poskusu začuda zneslo. Mogoče mi je pomagalo dejstvo da sem prej štiri dni preživela nad 3000 metri in je bilo v mišicah kar naenkrat več kisika, pa me ni toliko navijalo ... bolj verjetno je bilo vse v motivaciji in želji po smeri.