Delo Mag, Športne zgodbe - Vito Divac: Slovenska športna dediščina je zelo bogata, vendar je odnos do nje v mnogočem mačehovski. Preveč je namreč ljudi, ki menijo,
... da se zgodovina ponavlja, premalo pa tistih, ki sledijo misli francoskega pesnika in esejista Paula Valeryja, da je zgodovina znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
Tomaž Pavlin, nekdanji hokejist Olimpije, zgodovinar in sociolog ter profesor na fakulteti za šport, pravi, da zgodovina športa niso samo faktografsko zapisani dogodki in številke. Gre tudi za širše razumevanje, razlage ter vrednotenje športa skozi čas. Zgodovina ne sme biti cokla športu, ampak smerokaz prihodnosti.
Z zgodovino športa se ukvarjate že dobro desetletje. Pravite, da je lahko tudi navdih za novo razmišljanje. O slovenskem športu skozi stoletje in pol kljub vsemu ne vemo veliko.
Premalo se ukvarjamo z zgodovino, da bi lahko iz nje izvlekli koristne napotke za prihodnost. Danes so v ospredju sodobne športne vsebine, zgodovinska družbena vloga športa, oblike in pripadnost pa so lahko vzorec za premislek. Na področju politične in kulturne zgodovine je bilo v zadnjih petnajstih letih veliko narejenega. Tudi veliko novih piscev je. Če pogledam skozi prizmo naše politične in kulturne zgodovine, je šport izjema. Premalo nas je zgodovinarjev, da bi lahko v celoti in natančno preučili in pojasnili vsa obdobja slovenskega športa skozi čas ter okolje, v katerem deluje.
Športne zgodovinarje bi lahko prešteli na prste ene roke. Trenutno se s tem resneje ukvarjate vi, direktor Muzeja športa Iztok Durjava in Borut Batagelj. Precej je tudi tako imenovanih laičnih raziskovalcev oziroma ljubiteljskih zgodovinarjev.
Težava zgodovine slovenskega športa je v bistvu odnos do tematike ter pomanjkanje kadrov, kar nas postavlja na obrobje. Ljubitelji zgodovine, predvsem novinarji, tudi nekdanji odborniki in športniki, so sicer že veliko napisali, vendar žal v njihovih delih ni znanstvenega pristopa. To seveda ne pomeni, da so 'laični' zgodovinarji slabi. Aleš Guček se denimo ukvarja in piše o zgodovini smučanja. Z vsem spoštovanjem do Boruta Batagelja, ki je pred dnevi izdal knjigo o smučanju, ima Guček trenutno največ znanja o zgodovini tega športa. Vsi avtorji bi se morali povezati, ker smo včasih preveč razpršeni.
Zgodovino slovenskega športa naj bi rešili z ljubljanskim Muzejem športa. Vendar je kadrovsko šibek in životari. Edini zaposleni, umetnostni zgodovinar Iztok Durjava, je hkrati tudi direktor. Težko se je osredotočiti zgolj na zgodovino.
Muzej bi moral biti (skupaj s fakulteto za šport) pobudnik raziskav, žal pa ni kadrov niti denarja, da bi to počel. To pove, kakšen odnos ima družba do tako »pomembne« dejavnosti. Bolj kot s tem, kako naj ga strokovno podpremo, se zadnje čase ukvarjamo in zapletamo z lokacijo. Slišim, da se bo selil na nov štadion v Stožice. Kaj bomo s tem rešili, če bo nadaljeval delo v isti kadrovski zasedbi? Večji prostor in kakšna razstava več ne bosta rešila osnovne težave, da bi več vedeli, kot vemo sedaj. Zelo naivno in diletantsko je razmišljati, da bi ena sama oseba obvladala šestdeset športov. Za preučevanje zgodovine so potrebni ustrezno usposobljeni strokovni kadri in sodelavci, ki bodo nenehno delali in zbirali dediščino za naslednje generacije.
Nekoč je o zgodovini športa največ pisal profesor Drago Stepišnik. Vendar je v njegovih delih precej informacijskih lukenj, pa tudi obdobij, ki jih ni, ali pa jih je bolj poredko obdelal.
Pri Stepišniku so izrazito neobdelana sokolska trideseta in na primer obdobje med drugo svetovno vojno, obdobje kulturnega molka. Sicer je sokolstvo analiziral v vsem obdobju delovanja, vendar v nekaterih interpretacijah primerno času in političnemu okolju. Dobro je popisal športni razvoj do druge vojne, potem pa se je ta tema v določenem trenutku ustavila. Najbrž zaradi tega, ker so po letu 1945 na tem področju naredili organizacijski rez in se je vzpostavljala nova športna oziroma fiskulturna tradicija. Predvojne klube so zamenjali novi. Namesto sokolskih društev so prišli partizani, ki so poosebljali lik borca za osvoboditev in novega državljana. Nekatere ljudi iz predvojnega časa so zamolčali, na primer Leona Štuklja in v atletiki Danila Sancina.
Danes govorimo o rekreaciji in zdravem načinu življenja. Smo v luči zgodovine športa definirali, kaj je pravzaprav rekreacija? Kakšne so možnosti, da bi se vrnili h koreninam, dediščini oziroma izvirni telovadbi?
Ko so se v sedemdesetih društva Partizan odpirala navzven in vključevala tudi nečlane, je vanja vstopil tihi komercializem. Ko denar enkrat vstopi na to področje, potem nima več tiste socializacijske, vzgojne in človeške note. Stopiš v telovadnico, da boš naredil svoje, plačaš in greš. Vrniti se v preteklost je zelo težko. Če hočeš dobiti javna programska sredstva za telovadbo, ti bo nekdo rekel, kaj pa je to, tega ni več, to je že zdavnaj mimo. Danes je denimo v ospredju aerobika, ki je neke vrste sokolska skupinska ali tudi redovna ritmična prosta vadba, kar smo dolgo prakticirali v našem prostoru. Ampak aerobiko so na novo »izumili« Američani, mi pa smo medtem pozabili na svoje in sprejeli tuje. To je žalostna zgodba. Imam občutek, da našo tradicijo pod vplivom nekih drugih športnih kultur izumljamo na novo. Primerov je še veliko. Ko se pogovarjamo o teh vprašanjih, se spomnim pisanja Zorana Poliča, nekdanjega predsednika telesnokulturne zveze, ki je v osemdesetih kritiziral opuščanje oziroma potiskanje na stran telovadnih vsebin, tudi starih. Ne vem, kaj smo hoteli s tem dokazati. Da smo bolj svetovljanski od drugih? Leta 2003 sem bil v Berlinu na telovadnem ali po nemško turnarskem festivalu, ki ga Nemci prirejajo vsaka tri leta. Bila je zelo lepa prireditev s parado društev, z zastavami in člani, ki so predstavljali svoje dejavnosti. Najbolj me je navdušila skupina veteranov, oblečenih v kratke hlače in majčko, s točko, v kateri so združili štiri telovadno-plesne zgodbe in predstavili celo zgodovino te dejavnosti – od klasične telovadbe prejšnjega stoletja do disko ritma. Ena od vaj je na primer potekala ob ritmu koračnice ter je vključevala, za veterane, telesno zahtevnejšo prvino, »fazanov skok«. Tisti, ki smo bili v jugoslovanski vojski, se ga bržkone spomnimo iz jutranje telovadbe.
Na tisoče je različic, kako popraviti nezadovoljstvo s telesno samopodobo, ki je pod vplivom medijev postala gonilo telesne aktivnosti. Ljudje smo si vendarle različni – suhi, močnejši in debelejši, visoki in majhni …
Lepo in zdravo telo lahko na eni strani simbolizira borca, narodnjaka, v sodobnem času pa je vse bolj promocija nečesa za javnost. V ozadju so materialne in preživetvene zadeve, tako da je jasno, da ljudje promovirajo telo, ker z njim služijo, ali pa se postavljajo. Zato prek manekenov, tudi športnih, ustvarjajo neko samopodobo, h kateri naj bi stremeli. V sokolskem času je bilo lepo telo povezano s filozofijo kreposti. Napreduješ kot človek – telesno in duhovno – ter s tem osebnostno rasteš. Telo je v tem primeru sicer zunanji odraz, ki pove, kako živiš in za katere vrednote se zavzemaš. Če si debel, je to odraz čisto drugačnega načina življenja.
V času materializacije se lahko to izrabi v popolnoma druge namene. Izgubi se tisto osnovno poslanstvo. Novi čas smo zasnovali na izraziti in brezkompromisni tekmovalnosti, ki jo očitno moramo pripeljati do absurda, da se bomo spet začeli spraševati o novih vrednotah.
Tekmovalnost se je na vseh področjih začela z industrijsko dobo in francosko revolucijo. Rivalstvo je bilo prisotno v politiki, kulturi, ekonomiji in vsakdanjem življenju. V športu je še bolj izrazita, ker je pač eno od njegovih bistev. Je pa odvisno, kako je tekmovalnost nastrojena. Lahko gre prek vseh humanih meja ali pa ohranja neko človečnost.
Je današnji vrhunski šport gladiatorstvo na vseh ravneh: tako človeško-socialni kot preživetveni?
Nobenega dvoma ni, da nadarjenemu posamezniku šport omogoča dober zaslužek s tistim, kar dobro zna, kar mu je všeč in za kar se je pripravljen naprezati. Napori, ki jih konkurenca zahteva, so izjemni. Sodoben čas je čas selekcioniranja. Vse bi bilo prav, če ne bi v ta tok vključevali otrok z zgodnjo specializacijo in pri tem pozabljali na človečnost. To me moti. Na splošno se mi včasih zdi, da so otroci neke vrste janičarji. Celoten sistem, tudi šolski, je usmerjen v proizvajanje kadrov, ki bodo nekoč podrejeni poslu.
Šport izstopa iz konteksta igre zaradi svoje samozadostnosti in prevladovanja nad drugim, pravila pa vedno narekujejo elite. Tudi če jih prevzamejo od nižjih slojev. Najboljši primer je hokej na ledu, vam najbolj ljub šport, ki so ga belci prevzeli od kanadskih indijancev in ga razglasili za svojega.
Zanimiva je knjiga o firenškem nogometu, ki so ga igrali različni sloji, javne tekme pa so bile rezervirane le za elito. To je bila takrat igra za plemenite ljudi, nepridipravom je bila prepovedana. Boks so imenitneži razglasili za plemenito veščino, dvoboje nižjih slojev pa za gostilniške pretepe. Elita je pravila prirejala sebi. Navsezadnje je bil tudi olimpizem svojevrsten elitizem oziroma amaterski šport elite.
Bili ste vrhunski športnik, hokejist na ledu. Zdaj ste doktor znanosti. Je v današnjem vrhunskem športu mogoče postati znanstvenik?
Odvisno od posameznika. Če so v športu zahteve visoke in je v igri več denarja, bo vrhunski športnik težko vestno študiral, če pa ga je manj, bo lahko. Največkrat je študij odvisen od organizacije življenja in vztrajnosti. V mojem primeru je bil študij izrazito »ziclederski« in se mi je delno ustavil v drugem letniku. Imeli smo dva težka izpita, trojček – trije predmeti skupaj – in četvorček, in mi je po koncu sezone enostavno zmanjkalo časa. Ko začneš z novo sezono, študij malce odložiš na stran. Težko se je med pripravami še kaj naučiti, prebrati že, pa še takrat ti glava kar pade na knjigo. V nadaljevanju sezone je bilo lažje.
Ukvarjate se z zgodovino, poleg tega je v vašem srcu tudi hokej na ledu. Igrate v slovenski NHL (nočni hokejski ligi). Kako vidite današnji slovenski hokej v primerjavi z osemdesetimi, ko ste bili z dušo in telesom vpeti vanj?
Vzdušje je bilo drugačno. Lahko bi rekel, da je bilo bolj stimulativno. Pred vsako tekmo smo bili zaradi navijačev in zanimanja v posebno vznesenem stanju. V drugih športih ni bilo tako kakovostnih derbijev. Slovenci so s selitvami v Zagreb in Beograd razbili monotonijo večnega derbija med Olimpijo in Jesenicami.
Slovenska reprezentanca niha med skupinama A in B. Kakšna je kakovost iz zornega kota vašega časa?
Danes se igra hokej na ravni najboljših jugoslovanskih reprezentanc. Po starem bi to opredelil v vrhu skupine B. V sedanjem sistemu se bomo težko prebili med dvanajst najboljših ekip sveta. Prisiljeni smo v boj za obstanek v skupini A.