Delo, 27.01.06 – Katja Roš: Kronika nesreč v slovenskih gorah od leta 1348 do leta 2004
Nesreče v slovenskih gorah
Največje breme nosijo tolminski gorski reševalci
Gorski reševalec, alpinist in zdravnik France Malešič izdal knjigo Spomin in opomin gora – Kronika nesreč v slovenskih gorah od leta 1348 do leta 2004
Tolmin – Ko je zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič predstavljal Tolmincem svojo najnovejšo knjigo, kroniko smrtnih nesreč v gorah Spomin in opomin gora, se je marsikomu milu storilo, ko je našteval, koliko Slovencev se je ponesrečilo v gorah. Med žrtvami plazov, strel, padajočega drevja, neurij, lastne neprevidnosti in spleta nesrečnih okoliščin je bilo veliko ljudi iz zgornje soške doline, predvsem Trentarjev, Bovčanov in ljudi iz Baške grape. Malešičeva kronika s podatki, ki segajo od leta 1348 pa vse do leta 2004, neizprosno opozarja, kako se izogniti tragedijam v gorah.
Knjiga, ki je zaradi svojega poslanstva takoj postala uspešnica, pa ne prinaša le kronike nesreč posameznikov in skupin, ki so se pred stoletji podajali nevarnostim naproti v gore zaradi preživetja, od 20. stoletja sem pa zaradi lastnih užitkov. V njej je tudi kronika tragedij zaselkov in vasi, ki so postali žrtve plazov in podorov. Dva primera iz Malešičeve kronike kažeta, da so nevarnosti še danes tam, kjer so bile že nekoč. Leta 1872 je v Trento prišla posebna komisija, da bi prebivalcem vasi Soča in Trenta svetovala, naj se preselijo drugam, kjer ni nevarnosti plazov. Za dolino »mlade« Soče je v tistih časih veljal pregovor, da zaradi nevarnosti, ki prežijo z gora, »Trentar noben ne umre, če se ne ubije«. A odgovor Trentarjev komisiji se je glasil: »Tu smo in tu ostanemo.« Zato je komisija predlagala nekaj ukrepov glede ceste in varovalnih gozdov. Vse skupaj spominja na tragedijo 128 let pozneje, plaz v Logu pod Mangartom 15. novembra 2000. Tudi takrat so imele državne komisije nalogo ugotoviti, ali ne bi bilo bolje Loga pod Mangartom preseliti na varnejši kraj. Ložani so rekli ne in sledili so ukrepi za varovanje vasi.
Avtor knjige France Malešič je na predstavitvi knjige v Tolminu primerjal nekatere zgodovinske dogodke z letošnjo s snegom in mrazom obilno zimo, katere posledice (sneg in led v gorah) se bodo zavlekle še dolgo v pomlad. Mar se letos lahko ponovi februar leta 1952, ko je pod snegom ječala domala vsa Slovenija? V Posočju namreč še niso pozabili krute zime, v kateri so plazovi na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem porušili več kot sto hiš in ubili 15 ljudi. Takrat je bilo v dolinskih predelih ob Soči tako nevarno, kot je bilo v Posočju med soško fronto v visokogorju, kjer je zaradi vojne mrgolelo vojaščine. Po nekaterih podatkih so imeli vojaki na gorskih frontnih črtah 38 nesreč, predvsem zaradi plazov. V njih naj bi umrlo 1361 vojakov, verjetno pa jih še veliko več.
Kronika je dopolnjena s pripovedjo o nastajanju slovenske gorske reševalne službe. Težavno reševanje dr. Josipa Strojca v steni Škrlatice avgusta leta 1909, ki so ga izpeljali slavni trentarski gorski vodniki, je veliko pripomoglo k ustanovitvi Gorske reševalne službe Slovenskega planinskega društva. Sicer pa za uradni začetek dela te službe velja zahtevno reševanje z vrha Triglava 5. junija 1822, ko je strela ubila gorskega vodnika Antona Korošca.
Žarko Trušnovec, načelnik postaje GRS Tolmin, ki je v zadnjih petih letih z gorskimi nesrečami in reševanji najbolj obremenjena postaja v Sloveniji, meni, da takšnega dela, kot ga je s kroniko Spomin in opomin gora za Slovence opravil France Malešič, verjetno ne premore noben narod iz goratih dežel.
Katja Roš