Delo, 18.01.06 - Mateja Gruden: Pogovor z Danilom Škerbinkom, podpredsednikom PZS - Pred plazovi večinoma varno 6-8 dni po zadnjem sneženju
Gore zahtevajo pozimi še več previdnosti, znanja in opreme
Sam, brez plazne žolne, sonde in lopate nikar!
Pogovor z Danilom Škerbinkom, podpredsednikom Planinske zveze Slovenije V gorah je pred plazovi večinoma varno šest do osem dni po zadnjem sneženju
Splošna nevarnost snežnih plazov v slovenskih gorah je konec prejšnjega tedna po daljšem obdobju najmanj tretje stopnje, ki svari pred znatno nevarnostjo plazov, v visokogorju padla na drugo stopnjo (zmerna nevarnost) ter na prvo (majhna) v sredogorju. Že za včeraj oziroma danes so bile po več dneh suhega in hladnega vremena v gorah napovedane padavine, ki utegnejo nevarnost plazov vnovič povečati. »Praviloma naj ne bi hodili v gore vsaj šest do osem dni po zadnjem sneženju,« pojasni Danilo Škerbinek, podpredsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) in gorski vodnik. Toliko dni je namreč treba, dodaja, da se sneg večinoma sesuje ali sesede in sprime. Toda niti najnižja stopnja splošne nevarnosti plazov ne dopušča brezskrbnosti, posvari; možnost, da se utrga, je lahko izjemno velika tudi zgolj na nekaterih delih pobočij. Za zimske vzpone v gore se je zato treba podučiti o znakih nevarnosti plazov in ukrepanju ob zasutju ter si zagotoviti opremo za prepoznavanje nevarnosti in reševanje. Pred odhodom se je treba temeljito pozanimati o vremenskih in snežnih razmerah na splošno in na območju vzpona.
V Gornikovem svetovalcu, ki ga je izdala Gorska reševalna služba Slovenije (GRSS), lahko med drugim preberemo: »Kdor se dandanes podaja v globok sneg zunaj teptanih smučišč brez plazovne žolne, snežne lopate z zdrsomerom, plazne sonde in sam, je neodgovoren.«
Začel bi pri koncu: pozimi absolutno odsvetujemo samohodstvo; v gore naj bi se podajali vsaj v paru. Plazovno oziroma lavinsko žolno naj bi imel vsak v gorah že pri drugi stopnji nevarnosti plazov. To je elektronska naprava, ob pomoči katere z oddajanjem in sprejemanjem signalov iščemo zasute, pri čemer pa jo morata imeti tako pogrešani kot iskalec.
Ali ni žolna ponekod v tujini pozimi v gorah celo zapovedana?
V Italiji (drugje ne vem, da bi bila) te oglobijo že, če te ulovijo zunaj urejenih smučarskih prog brez lavinske žolne! Mnogi tarnajo, da je predraga (v slovenskih trgovinah z gorniško opremo stane od skoraj 50.000 tolarjev, op. p.). Na PZS smo že govorili o tem, da bi se založili z njimi in bi jih posojali (v trgovinah jih ne, op. p.).
Tudi sonda je namenjena iskanju zasutih. Zakaj je torej treba imeti obe?
Če plaz zasuje enega iz para ali skupine, v kateri imajo vsi žolne, sonda ni potrebna. A tudi če imate žolno, vam ne pomaga prav nič, če zasuje plaz koga brez nje, zato je nujna tudi sonda.
Lopata z zdrsomerom?
Z njo lahko s precejšnjo gotovostjo preverimo, ali je sneg dovolj sprijet. Med vzponom se nam utegne recimo pripetiti, da načrtovana pot preči debelo plast snega na strmem pobočju (mimogrede: strmejše je pobočje in debelejša je snežna odeja, večja je nevarnost plazov, zanje pa zadostuje že 25-stopinjski nagib pobočja). Najprej moramo preveriti, ali je sneg že dovolj sprijet in posledično varen za prečenje. Če ni, imamo le dve možnosti: poiščemo varen obhod ali se, če ga ne najdemo, vrnemo v dolino.
In če nimamo zdrsomera?
Z lopato zarežemo v sneg (do prvega, predvidoma že sprijetega sloja pod vrhnjim) približno enakostranični trapez. Vanj zapičimo lopato in jo potegnemo po izrezu. Če se sneg posuje že ob najmanjši obremenitvi, ni dovolj sprijet.
Evropska lestvica splošne nevarnosti plazov, ki jo uporabljamo tudi v Sloveniji, je petstopenjska. Kako (ne)varno je v gorah glede na stopnjo nevarnosti?
Nevarnost četrte stopnje že pomeni: ne hodi! Lestvica je res petstopenjska (skrajna, peta stopnja pomeni zelo veliko nevarnost, op. p.) in to utegne nekatere zavesti – četrta pač še ni peta. To je zmotno! Nemci so zadnjo zato že izločili z lestvice. Največ nesreč se zgodi v obdobju nevarnosti tretje in druge stopnje. Tedaj namreč mnogi (zlasti nezadostno poučeni) menijo, da so gore dovolj varne za obisk, in ne upoštevajo potencialne plazovitosti zgolj nekaterih delov pobočij.
Omenjate nezadostno poučene. Poleti se jih zdi precej več kot pozimi, bržkone zato, ker gore takrat lažje oprostijo luknje zlasti v planinskem, če že ne v gorniškem znanju. Pozimi so precej manj prizanesljive in tudi obisk se zdi razredčen na bolje seznanjene s planinstvom in gorništvom.
Res je. Vsaj večinoma so zimski obiskovalci gora izkušeni planinci oziroma gorniki. To so pokazale tudi ankete, ki jih je med njimi v zadnjih dveh letih poleti in pozimi izvedla GRSS. Res je tudi, da je pozimi v slovenskih gorah precej manj ljudi – po ugotovitvah PZS jih je od 2,5 milijona do tri, pozimi je obisk več kot polovico manjši. (Po podatkih, ki nam jih je posredoval Pavle Podobnik iz GRSS, se je lani v gorah ponesrečilo 153 planincev, alpinistov in turnih smučarjev – 30 pozimi; tudi v prejšnjih petih letih je bilo ponesrečenih pozimi največ četrtino vseh v letu, op. p.)
V zadnjih letih je bil med najpogostejšimi vzroki za nesreče v gorah pozimi ta, da je ponesrečenec zašel. Gibanje utegne dejansko oteževati zahtevnejša orientacija – planinske markacije so pri visoki snežni odeji le malokje vidne.
Res je. So denimo okoli Triglavskih jezer, na Prehodavcih, med Komno in Krnom ... A večinoma jih ni. Pohodniki so se izgubljali že na Pokljuki! Pozimi je zato vselej priporočljivo imeti s sabo zemljevid, kompas in višinomer.
Še pogosteje je za nesrečo kriv zdrs. Konec decembra lani se je na Grintovcu ubil mladenič – omahnil je v globino, potem ko se je po zdrsu poskušal neuspešno ustaviti s cepinom.
Na strehi Grintovca je vadil ustavljanje s cepinom! Na strehi! To se počne nekje, kjer je mogoč iztek! Sicer pa, cepin moramo imeti v roki nemudoma, ko si na čevlje nadenemo dereze. Sicer si lahko pri hoji namesto s cepinom oziroma cepini, če so razmere seveda ustrezne, pomagamo tudi s palicami.
Ogromno preverjanja in opreme (poleg toplih in ustreznih oblačil, hrane, napitkov ...) se zdi potrebnega za kar se da varen zimski vzpon v gore.
Res je. In še to: zimski vzpon zahteva precej boljšo fizično vzdržljivost kot letni!
Mateja Gruden
Fotografije: Mavric Pivk