Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Hermann Geiger

Orel iz Siona ali Kralj gorskih pilotov je pri nas znan kot Ledeniški pilot. Umrl je za posledicami letalske nesreče.

Ledeniški pilot - Uvod

Odkar je leta 1957 izšla zadnja izdaja moje knjige Ledeniški pilot pa do danes, so se moji propelerji zasukali nič kolikokrat. Več kot 20.000 ur življenja sem preživel v zraku, in sicer zlasti v zraku visokih gora. In bolj kot kdajkoli sem pristaš sodelovanja letala s helikopterjem: medsebojno se dopolnjujeta, ne da bi drug drugemu hodila v zelnik.
Sedaj uporabljam predvsem letalo Pilatus Porter. Izdelano je bilo v Stansu v Švici, njegov turbinski motor ima 480 KM. Z višino nedvomno izgubi nekaj moči, vendar zato nič manj veselo ne leti s hitrostjo 240 kilometrov na uro. Z vso opremo velja približno 350.000 švicarskih frankov.
Poleg svojega zvestega helikopterja Bell s kompresorjem pa že dva meseca hkrati uporabljam najnovejši model Alouette (Škrjanček) III. HB-XCB, ta čudoviti leteči stroj! V turbini, ki ima premer 50 cm in je prav toliko dolga, tiči kar 900 konjskih moči. Rahel gib in že mi dvignejo helikopter v višino 10.000 metrov, ali pa ga ustavijo, da lebdi na mestu kadarkoli in kjerkoli, ne da bi bil potreben učinek tal*. Prav vse lahko zahtevaš od tega škrjančka: da sede na vrh Everesta, če treba, ali pa da se spusti v globoke debri ne glede na višino. Tako sem spravil s 150 metrov dolgim kovinskim kablom, obteženim kar s kamnom, iz soteske Liene blizu Montane vanjo padli traktor. Del za delom mi je uspelo odnesti letalo, ki se je bilo razbilo na wildhornskem ledeniku. Enak postopek služi tudi pri reševanju smučarja ali alpinista, ki seje ponesrečil v gorah. Tovariši na tleh ga navežejo na vrv, ki jo spustim iz zračnih višin, jaz pa ga dvignem in odložim na terenu, kjer lahko pristanem tudi sam, tam dobi prvo pomoč, nato ga vkrcam in odpeljem v bolnišnico.
Kakšni tehnični podvigi so sedaj izvedljivi z letalom ali s helikopterjem, če imaš le malo pameti in poguma! Nekega dne je sredi pokrajine Grisons (Craubünden, vzhodna Švica) na ledeniku Pers pod Piz Palüjem zasilno pristalo športno letalo Brigadir češke konstrukcije. Privezal sem ga za svojega Pilatusa Porterja in vzletel z njim, kot da je navadno jadralno letalo. Kmalu je pristal na najbližjem letališču. To bo pač prvi primer, da se je posrečila rešitev letala z okvaro na motorju na tak način!
Ta zmogljivost in učinkovitost pa je, žal, zelo draga. Ne dobivam namreč nobene uradne pomoči. Res je, da je neodvisnost neprecenljiva dobrina, pa vendar... Pomislite, da velja Alouette III., če vračunamo neogibno potrebne nadomestne dele, posebno orodje, učne stroške in delo mehanika, že za začetek milijon švicarskih frankov. Motorni vitel v kabini Alouette bi mi zelo koristil, a milijonu bi moral primakniti še 25.000 frankov! Prištejte še izredno drago zavarovalnino in pomislite, da rešeni ponesrečenci često niso zavarovani. Če vse dobro pretehtamo, ostane kot edina donosna postavka v proračunu letenja vzdrževanje naprav.
Toda vse to bi še šlo, če bi bile težave le z denarjem! Nič manj grenka ni moralna plat. Nedavno se je razplamtel v Švici pravi boj, češ naj se visoke gore kratko in malo prepovedo letalom in helikopterjem. Dovoljeni naj bi bili le reševalni poleti. Pri tem so seveda pozabili, da se morajo ledeniški piloti, naj sede v helikopterju ali letalu, neprenehoma vaditi, kajti reševalci lete najčešče v silno težavnih okoliščinah. Pozabili so, da si pridobiš zaradi varnosti nepogrešljivo topografsko in aerološko poznavanje raznih pogorij le, če jih nenehoma obiskuješ. Slednjič nam je dostopnih le kaka dva ducata naših ledenikov. Kaj je to proti številu vseh švicarskih ledenikov!
A kaj bi vse te težave, denarne in drugačne! Njim navkljub ali pa morda prav zaradi njih se naučiš gledati na stvari zviška. Dobrih 50 let mi je in od teh sem skoraj dve in pol prebil v zraku. Tam gori sem imel dovolj časa, da sem razmišljalo nalogah življenja in si ustvaril lastno filozofijo o človekovem bivanju in sreči. Bistveno je, da živiš svobodno. Letalci smo glede tega izvoljenci. Naše okolje nas varuje ozkosrčnega samoljubja. Slednji polet nas popelje v neki drug svet in vsakič sem enako presenečen, ko najdem svet tu spodaj tak, kakršen je. V mislih so mi besede, ki jih je nekega dne izrekel moj prijatelj in učenec Henri Giraud iz Grenobla, prvi francoski ledeniški pilot: »Kako škoda, da je treba vselej spet dol!«
Sreča v višavah je naš del dediščine, neizmerne dediščine tisočev, ki so našli svojo srečo. Da ostajamo mladi, da obdržimo glavo jasno, je darilo velike Narave in dolgujemo ga letalu. Letalo nas približa veličastju gora, po njegovi zaslugi smo deležni skupne sreče, ki druži gorske pilote in alpiniste v eno samo družino. Premagovanje istih ovir prinaša iste radosti in enake značaje, ki so včasih morebiti težki, vendar pri teh in onih iskreni.
Ali ne bi bilo napak, že kar greh, če bi hoteli omejevati ljudi v času, ko turizem razgibava svet ter zbližuje ljudi in narode, ko tehnični napredek odpira ljudem vrata v vesolje? Svoboda je ptica velikih širin, zato ji nikar striči peroti!
Še bolj resnično je to na področju reševanja. Meje, vere...
Ti pojmi so mi tuji. Kadar je treba koga rešiti, kaj mi mar njegova narodnost, kaj to, ali je brez vere ali katoličan! Sam sem veren človek in to je povsem naravno. Kajti za vse gorske pilote velja isto kot za borca v drugi svetovni vojni, letalce v silnih nevarnostih pod nebom, ali pa vojake, ki preže na sovražne oklepnike po svojih tesnih luknjah v zemlji: »V lisičinah in kabinah letal ni brezvercev.« Zgoraj, spodaj - komaj kaj razlike. Nikdar ne bomo našli elementa, ki bi izmeril prostorje, kakor še niso našli tistega, ki bi določil čas. Kdo more povedati razliko, ki loči sekundo od milijonov let?
Tole, vidite, so mi narekovala, takega so me naredila dolga leta, ki sem jih preživel v zraku.

Na zdravje vaše prelepe dežele, ki jo bom, upam, kmalu videl!

Izprazniva kozarček tegale našega domačega vinca na zdravje vseh ljudi, ki so dobre volje! Bonum vinum laetificat cor hominum. (Dobra kapljica razveseli človeško srce.)

Hermann Geiger

* Rotor helikopterja piha zrak navzdol, se tako rekoč opira obenj. Pri tleh pa ta zračni curek zadeva tudi ob zemljo. Kolikor niže lebdi, toliko bolj se opira tudi obnjo. Tako lahko dvigne več tovora. Močni turbinski motorji pa tega učinka ne potrebujejo, zrak sam jim je dovolj, da dvignejo enako težak tovor tudi s kablom, ko v znatni višini lebde nad njim. (Op. prev.)

Razgovor sodelavca Mladinske knjige prof. Franceta Avčina z avtorjem knjige Ledeniški pilot Hermannom Geigerjem dne 17. oktobra 1965 v Sionu (Valais, Švica). Povzeto iz uvoda.


 

Zbirka Globus
Ureja Marjan Krušič
Hermann Geiger
LEDENIŠKI PILOT
Prevedla Lilijana Avčinova
Opremil Dušan Osredkar
Izdala Mladinska knjiga
Za založbo Zorka Peršič
Natisnilo ČP "Delo",
obrat Blasnikova tiskarna v Ljubljani 1966


 

Hermann Geiger 27. Oktober 1914 - 26. Avgust 1966 


Odlomek - Helikoptersko reševanje

Lahko si mislite hvaležnost dobrih ljudi, ko je bilo reševanje pri kraju. Le eno jim je bilo v mislih: na mestu poravnati stroške reševanja.
Zame je bil račun kaj preprost. Sion Casermetta tja in nazaj, to znese s tremi urami letenja 1500 švicarskih frankov. Brez posebne domišljije sem spoznal, da bi taka vsota daleč presegla plačilne zmožnosti mojih rešencev, pa tudi to, da se jim niti ne sanja o dejanskem stanju. Medtem ko sem premišljal, kako naj jim razložim, da bom poslal račun in da ga bom poskusil ob pomoči darov kar se da znižati, me je zmotil glas hromca:
»Gospod Geiger, nate pet frankov! Vzemite jih kot plačilo mojega dela računa, ostanek pa obdržite zase. Niste ga ukradli!«
Kaj bi bili vi naredili na mojem mestu? Pri priči sem vrnil novec.
Kot saldo celotnega računa.

Foto: splet
 

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27533

Informacije

Informacije