Ona - Taja Zuccato: Njegove besede bodo šepetale, vedno
»Talenti so dar življenju. So neprecenljivi. Ne moreš jih kupiti, ne da se jih posojati, ne moreš jih izgubiti. Talenti so vrednota, darovani z namenom, zato vredni spoštovanja; po načelu: Kdor zavrže lastne talente, na koncu izgubi samega sebe. Bolj kot jih upoštevaš, bližje si namenu, zaradi katerega si pravzaprav tu. V svoji odsotnosti, ki jo nekateri razumejo kot meditacijo, se izrazim. Le takrat sem. Le takrat uspem razumeti polje, v katerem živimo, vso polnost življenja, to večno brbotanje, to veličino polnosti praznine.« Tomaž Humar
So ljudje, ki jih svet razume. In so ljudje, ki jih svet ne razume. Pa vseeno so, ker morajo biti. Da bijejo. Nekje med tu in tam bijejo bitko belega in črnega, iščejo brezpogojno(st). Za vse nas, četudi se tega ne zavedamo. Vsaj ne popolnoma ali pa ne takrat, ko so.
Pustil se je peljati. Peljati daleč v svet, izvedeti vprašanja … in z istim gonom se je pustil pripeljati. Pripeljati domov, podeliti odgovore. Kajti smisel mu je bilo deliti spoznano. Povedal je vse; še več, njegove besede bodo šepetale, vedno in vsakemu, ki jim bo pripravljen prisluhniti. Iz njegovih knjig, filmov, posnetkov, slik … Alpinist je le obleka, ki mu jo je narava nadela, da z njo izrazi svojo bogato vsebino; prepričljiva, osupljiva in mesena zgodba, prek katere kot učitelj pridobi poslušalce, da jim preda dragocene lekcije življenja.
Glasnik resnice in svobode
»Kolikor resnice premoreš, toliko si resničen,« je poudarjal. Ko se je predal ideji, zanj ni bilo več ovir, le še pot. Izognil se je žrtvovanju sistemu, ki melje resnico, in zaživel znotraj njega s svojimi vrednotami. »Kolikor se ceniš, toliko si vreden. Vzvišenost ni nikomur v prid, saj se ne moreš dvigniti nadse, lahko pa rasteš v sebi, ko se spopadeš s svojimi slabostmi. Več energije ko porabiš za spreminjanje drugih, manj je ostane zate. Sočutna misel: Spremeni sebe in spremenil boš svet. In egoizem ni, če si podariš novo priložnost, pač pa, če jo braniš drugim, da jo dožive.«
Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega.
Svežo dozo brbotajočih hormonov so mu vbrizgavale neprehojene gorske in gozdne poti, ob žvečenju materine dušice je tiho vriskal kamnom in pticam, se jim zaupal kot svojim tesnim prijateljem. Preprosto, življenje mu je dišalo. Po še in še … dišale so skale, ki so mu do krvi praskale blazinice na prstih že od rosnih let, pa vonj po propolisu na ranah, da so laže dohajale njegov ritem, kava, ki se ji ni mogel upreti. Dišale so mu besede, ki so iz njega vzletale na dan svobodno kot ptice v letu … »Kako lepo je spet zaživeti življenje zase, za lebdenje med tu in večnostjo. Trenutki blaženosti se spremenijo v ure in dneve, ko ne potrebuješ ničesar, ampak samo si, sam s seboj. Spet slišim ptice v letu, spokojnost dreves in čutim drget plahih rib v bližnji reki,« je doživljal nekaj mesecev po usodnem padcu s strehe, za katerega je bil hvaležen, ker mu je natresel novih spoznanj.
Neokužen zrak mu je vdihnil nove izzive, ledeni slapovi in hladni potoki, v katere se je zapodil, kot bi bili vrelci, pa so mu prevajali zapis poti, po kateri je stopal. Tomaž je pač znal prisluhniti tišini. Le narava je tako zanesljivo prižigala ogenj v njem, ga tako pristno izzivala, da je spoznal in dojel njeno igro: »Izziv je del tebe, zgodbe, ki jo pišeš s svojim življenjem. Izziv kot tak je vreden in neizbrisljiv. Izziv je glasnik vibracij misli in posledičnih dejanj, najdeš ga pri izviru. Izvir je ljubezen. Ne ustraši se izziva, saj je izziv izbral tebe. Bolj ko je videti meglen, negotov, skrivnosten, vrednejši je. Biti poklican. Sprejeti izziv s hvaležnostjo prepoznavnosti izida, je kreacija prihodnosti.«
Pred časom
Zanimivo, kako je pojmoval in dojemal čas, enega vladarjev današnjega človeka. In kako neobremenjeno ga je zajemal. Meseci zbliževanja pod velikani Himalaje v primerjavi s trenutki na njihovih vrhovih, vse je le bežen dotik v večnosti. »Vse, kar ostane, je le potovanje, potovanje na drugo stran, kjer pogum, vera, uvid niso več potrebni.« Bolj ko se približaš njegovemu razmišljanju, jasneje postane, kakšna magična osebnost je stala za njimi. Obsojanje njegovih dejanj le ločuje od njihovega pomena. Karizma, samosvojost in nezlomljiva moč volje so darovi, ki niso podarjeni kar tako, naključno.
Kakor nekoč veliki vzori klasičnega alpinizma, Mummery, Cassin ali Terray, Tomaž ni sledil le svojemu času, temveč je bil hkrati pred njim. S solo vzponom v južni steni Daulagirija leta 1999 mu je uspel podvig, ki ga ne more ponoviti nihče, mu priznava Reinhold Messner, ko piše uvod v Humarjevo avtobiografijo Ni nemogočih poti, in občuduje, kakšno veselje do življenja izžareva, kreativnost in toleranco, predvsem pa tisto posebno voljo narediti korak naprej, ki že od nekdaj plemeniti alpinizem.
Svet je tvoj
Ganeš V, Anapurna, Ama Dablam, Bobaje, Nuptse, Daulagiri, Šiša Pangma, Nanga Parbat … Vrhovi, ob katerih te ponižnost spreleti že ob slikah, kako šele preplavi njihova neposredna bližina. In kaj spečega prebudi, ko se ji daš dotakniti, prijeti, prevzeti. Težko si je predstavljati, kam je v 40 letih stisnil več kot 1500 vzponov, od tega sto prvenstvenih doma in po svetu; koliko duš je spustil skozse, če ima vsaka gora svojo. Do kakšnih notranjih višin je priplezal prek sten sveta … Vse, kar si je zaželel, je ustvaril. Tako tudi otroka. In koliko ljudi mu je moralo pri tem stati ob strani z vso svojo ljubeznijo in razumevanjem. Težko je razumeti človeka, ki je v svojem času doživel več, kot strne ducat oseb v povprečno preživetem življenju. Ko je Elizabeth Hawley, 86-letna himalajska kronistka, ki je spremljala Tomaževe podvige, izjavila, da je nor, a nikakor ne neumen, je zagotovo vedela, o čem govori. Pilot pakistanske vojske Rašid Ulah Baig, eden tistih, ki so ga spoznali v najbolj ranljivih trenutkih, ga je imenoval za božjo mojstrovino na zemlji in dodal, da se ob njegovi izgubi počuti kot takrat ob izgubi mlajšega brata. Viki Grošelj je v njem prepoznaval izjemno osebnost in rad poudarjal, da je Tomaž eden tistih redkih v svetu, ki premikajo meje možnega. Če se samo malo ustavimo pri tem. Se sploh zavedamo, kaj to pomeni? Premikati meje mogočega … Ni vsak rojen za kaj takega, vse prej kot to. In ne pozabimo na vsa njegova prostovoljna gorska reševanja, doma in po svetu. Pokloni z vsega sveta le še dokazujejo, kako močno ga je zaznamoval. Kot nakazujejo tudi encijan za življenjsko delo in druge nagrade, čeprav je o njih menil, da so bolj lovilci prahu kot pa resnična izpolnitev. Tomaževa prisotnost je zbujala občutek, da skozi sebe spušča električni tok, silovito nebrzdano energijo, ki še njega samega preseneča in prevzema; Bernadette McDonald, avtorica knjige Tomaž Humar, je priznala, da jo je v dveh letih pisanja s skupnimi sprehodi po gorah res utrudil, »vendar mi je tudi odprl dušo in srce«. Kam sploh ni posegel, koga se ni dotaknil? Če ne prej, v zadnjih dneh, ko nas je s svojim postankom vsaj za trenutek ustavil, da smo prisluhnili, kaj nam sporoča iz daljnih nepoznanih širjav.
Himalaja – domovanje bogov. Kako simbolno. Toliko se Mu je predajal, da ga je vendarle vzel v svoje zavetje. Zdi se, da bo njegov duh spremljal, treznil in opogumljal še veliko generacij. In prav je tako.
»Tako se je moralo zgoditi. Moral sem gor. Zaradi sebe. Tukaj smo, da sprejemamo in sledimo, ne pa da sodimo. In po koncu ni konca.« Tomaž Humar.
