Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (95)
Od štirih tromej Slovenije sta samo dve dostopni, gorička in karavanška; ta slovi po smučariji in planinstvu ter po dveh idiličnih in zanimivih vasicah na svojih osojah
Štiri tromeje ima Slovenija, dve natančno označeni, turistično opremljeni in obiskovani ter simbolno okrašeni z napisi o prijateljstvu, miru in sodelovanju s sosedi. Karavanška tromeja (SLO-A-I) je na gori Peč med Ratečami in Podkloštrom, gorički Tromejnik (SLO-A-H) pa med Gornjim Senikom in Kuzmo. Dve tromeji pa dobesedno plavata, ne le zaradi lege na vodi, temveč tudi zaradi nedoločenosti; ena je pred Piranskim zalivom (SLO-HR-I) in druga ob sotočju Mure in Ledave (SLO-HR-H); nista označeni, sta nedostopni in neobiskovani.
Karavanška tromeja na Peči naj bi bila ne le stik treh držav, temveč tudi treh družin narodov – Slovanov, Germanov in Romanov. Zakoličili so jo pred komaj devetdesetimi leti, po koncu prve svetovne vojne, prej je bila na Karavankah le deželna meja med Koroško in Gorenjsko. Na obeh oziroma treh straneh je strnjeno domoval slovenski živelj, ki je šele takrat postopoma postal žrtev intenzivne germanizacije in romanizacije.
Peč ni za peko ali gretje!
Ime gore Peč je izvirno slovensko in oba prevoda, Ofen po nemško in Fuorno po italijansko, kažeta neznanje in površnost prevajalcev, saj je Peč le pečina in ne naprava za gretje ali peko! Avstrijci so opazili jezikovni nesmisel in zato goro preimenovali kar v Dreiländereck (Tromejnik). Naj bo navsezadnje tako, kakor je, ničesar ne gre spreminjati, a prav je, da vemo, kako in kaj.
Peč (1509 m) je kar obiskana, že več let zlasti prvo nedeljo v septembru, ko je na vrhu velika veselica, še od tedaj, ko so bile državne meje še trdne. Takrat se zbere zlasti veliko Gorenjcev in Korošcev, Italijanov in Furlanov pa je navadno bolj za vzorec.
Od vseh strani držijo proti vrhu slabe ceste in se povsod iztečejo malo pod njim, le s kakim terencem kdo prihrumi na sam vrh. S koroške strani pa je gor speljana sedežnica.
Plano teme gore je na vseh straneh poraščeno domala do vrha, le na severozahodnem pobočju je malo pečevja, kar ji daje ime. Na kar prostranem ovršju stojijo televizijski anteni, kovinski obelisk, nekaj mejnih kamnov, tromejno znamenje ter postaja vlečnice.
Za smučarje, planince in – mislece
Leta 1994 so Peč uvrstili v niz simboličnih pomnikov miru; v treh jezikih beremo vgravirane besede indijskega duhovnega misleca Činmoja: »Doseči svoj notranji mir je človekova največja potreba. Mir ne pomeni le, da ni vojne, mir pomeni, da vladajo harmonija, ljubezen, dopolnjevanje in enotnost.«
Kilometer vzhodno od Peči in malo niže stoji na koroški strani planinsko gostišče (1423 m) in nad njim, na vrhu Sovške planine/Seltschacher Alm (1458 m), zgornja postaja trisedežnice, dolge 2260 metrov do spodnje postaje na robu vasi Sovče.
Smučarjem streže še pet vlečnic, najdaljše med njimi so dolge 920, 544 in 400 metrov. Svet okrog Peči in Sovške planine je tudi poleti precej naskakovan, sedežnica vozi od maja do oktobra. Z vrha je širen razgled zlasti na Ziljsko dolino, dobršen del Roža, na južna ostenja Dobrača, na Visoke Ture in seveda na Julijce.
Nekoč postojanka tajnih luteranov
Iz Podkloštra zavije na zahodnem koncu trga, za novo evangeličansko cerkvijo, dobra cesta proti sedežnici. Nad Ziljsko dolino sta na osojah Peči pogrnjeni široki terasi, prva manjša in ožja, druga pa dolga in prostrana, obe pa sta bodisi travnati bodisi obdelani.
Na nižji stopnici leži vasica Zagoriče/Agoritschach (681 m), kjer je od zmage katoliške protireformacije v 17. stoletju do tolerančnega patenta (1781) tlelo eno od tajnih žarišč slovenskih evangeličanov na Koroškem. Ohranile so se, dobro skrite, tudi nekatere redke protestantske knjige. Med njimi Dalmatinova Biblija, ki jo zdaj hrani Evangeličanski cerkveni muzej v Brežah/Fresach severno od Beljaka.
V vasi stoji majhna evangeličanska cerkev, ki so jo začeli graditi le nekaj tednov po objavi cesarjevega dovoljenja, da si lahko tudi evangeličani postavijo svoje molilnice, resda majhne in brez zvonika (tega so si tu zgradili šele leta 1899).
Tu so dolgo negovali spomin na staro ziljsko narečje, saj so protestantski bukovniki prepisovali in prevajali svetopisemska besedila iz knjig. Ohranil se je tudi rokopis slovenskih cerkvenih pesmi iz leta 1754; zapisal jih je kloštrski mlinar Luka Maurer.
Armenec Servacij je zašel pod Peč
Sovče/Seltschach (701 m) so velika vas, katere turistični zaselek leži takoj na začetku, kjer cesta zavije s klanca na plan; tam je spodnja postaja sedežnice in nemalo penzionov. Staro jedro vasi je nabrano na najbolj sončnem koncu sicer osojnega pobočja Peči.
Nad hišami stoji v bregu (katoliška) cerkev ledenega sv. Servacija iz srede 16. stoletja, edina posvečena temu svetniku armenskega rodu na Koroškem. Njeno stopničasto sleme je kar nenavadno; oltarni prostor je visok, na njem jezdi lesen zvoniček, ladja s fresko sv. Krištofa je znatno nižja, vhodna lopa pa še nižja.
V cerkvi so na glavnem oltarju poleg kipov svetnikov in podobe nasmejane Marije še kos starorimskega žrtvenika bogu Jupitru. 
Na straneh sta zelo lepa poznogotska krilna oltarja, stvaritev beljaške umetniške delavnice iz prvih let 16. stoletja. Na levem oltarju so kipi svetnikov Servacija, Jurija, Janeza, Modesta, Vida in Martina, na desnem pa nastopajo svetnice Katarina, Neža, Kunigunda (z maketico cerkve), Magdalena, Helena in Marija. Zanimiv je križev pot, delo neznanega vaškega podobarja, ki ohranja slovenske napise.
Te kraje boste našli na avtokarti Slovenije, podrobneje pa na planinskem zemljevidu Julijske Alpe/zahodni del. Za opise dostopov in tur pa prelistajte Stanka Klinarja planinski vodnik po Karavankah.
Drago Kralj