Sobota, 6. aprila 2008, nad zatrepom Bistriške doline:
Ob koncu za ljudi in naravo dokaj prijazne zime, na ogledu pojavov, ki jih zaznavamo sicer le v nekem času, so pa podvrženi naravnim zakonom.
Vsaka od že dognanih ved je ustvarila o tem svojo obliko in utemeljitev. Nam, ki radi včasih malo pobloudkamo, pa je teh opazovanje pojavov nekaj, kar nam mogoče kdaj pride prav.
Mihova grapa nad Kokrsko dolino je do Perotovega bivaka samo še delno zasuta s snegom.
Grapa po Kokrski dolini je malo nad tisoč ... še kopna. Sneg je obtičal zgoraj pri klopci. Pogled navzdol pod žičnico proti Bobnarju.
Od Jurjevca navzdol so pod posameznimi skoki še skromni ostanki plazišč.
Snežne gmote, ki so priletele navzdol po Velikem hudem grabnu, so se ustavile šele v mladem gozdu Pri božjemu lesu, tik nad dolino. Varovalni gozdovi so edini od zaščitnih ukrepov, ki so bili v preteklosti učinkovito opravljeni.
Mali hudi graben je pokrit z ostanki plazu do spominske plošče. O tej plošči in dogodkih ob tem več na>> www.gore-ljudje.net/novosti/9118/
Pri luknji Pod trato se je čez stene naletelo nekaj snega. Vendar je glede na odprto pot, ki so jo dokončno odprli plazovi izpred dveh let, vse skupaj skorajda zanemarljivo.
Čudežno "preživela" preža. Morda zaradi gadov, ki so imeli tu včasih svoj "štant". Počasi se dolina znova zakriva z drevjem. Zaloge podrtega drevja pa še kar trajajo. Marko je dal smuči na ramena in urno odkorakal po stezi v Žmavčarje.
Kotliški graben je zasut na začetku, malo višje pa voda že veselo opravlja svoje delo. Snežni plaz je na to mesto privršel iz grape ob Bosovi smeri. Padel je čez steno, kjer poteka nevidna črta prekinjena s kakšnim klinom v razpoki (srednja slika). Tam sta svojo smer potegnila strica in jo poimenovala kar po stricih.
Bobnarjev plaz pod Brano je bil vsako zimo na seznamu želja in ciljev alpinistov.
Premalo sem bil pozoren pri pregledu nastajanju zapisa v knjigi. Vsebina je včasih tudi malo drugačna. Četrt stoletja po dogodku, ki se je tragično odvijal na tem plazu, pa je za ljudi že kar nekaj časa. Za goro? ... Pa vendar samo v zapis, da se ne bo pozabilo. Snežno skrivnost sta tedaj razrešila vodnika lavinskih psov Franc Kogovšek z Ašo in Janez Kunaver z Agom.
Plazovina pod Rdečim plazom sega na pot, ki je tudi delna meja obhojenih in tu prikazanih plazov. To krožno pot so nekoč skrbno nakopali in urejali tako, da na njej še sedaj ni erozijskih pojavov. Na posameznih odsekih je še lepo uhojena, ponekod pa je ne najdeš več. Morda je ta zadnji plaz tudi najlepši, ker je delno skrit v gozdu. Proti dolini pada čez strmi skalni del, ki ga na sredini lomi skalno rebro.
Boris Štupar