Če je dopustnik včasih štirinajst dni preživel na ležalniku, jih danes pregoni na kolesu. Sodoben Evropejec višjega sloja dopusta ne razume več kot počitek, temveč kot priprave. Zato ne poležava, temveč grize kolena v klanec in pridobiva vztrajnost za druge bitke, ki ga čakajo doma.

V videnju, da je celotna Evropa na gorskih kolesih, je resda nekaj pretiravanja. Kajti gorskih kolesarjev, ki jim je namenjen ta zapis, dejansko ni toliko, kot se človeku lahko zazdi, če se v teh dneh vozi po dolini Soče in drugih turističnih točkah. So pa razmere pri nas zagotovo drugačne kot leta 2005.

Leta 2005 je bilo kolesarjenje oziroma gorsko kolesarstvo kot del turistične ponudbe na uradni ravni ocenjeno kot dejavnost v povojih. Nekaj, kar se mora še razviti. Dandanes je med veteranskimi gorskimi vozniki v obtoku domislica, da je gorsko kolesarstvo postalo golf. Zakaj golf? Ker danes gorskih koles ne vozijo zgolj alternativci, torej nekdanja mladež, ki je skupaj s skateboardi sprejela iz ZDA uvožen življenjski stil ter svobodnjaške individualistične nazore. Ta »mali pank« je postal pop.

»Predvsem v Nemčiji opažajo, da znaten del dobro stoječe populacije med 30 in 40 letom, ki je bila na golfu, prehaja na kolesa,« pravi Andrej Žigon, gorski kolesar in graditelj stez. Ter dodaja: »Outdoor je nasploh postal moderen. Če je kampiranje še nedavno veljalo za nižjerazreden dopust, je danes spet modno.«

»Golf vdove«

Andrej Dekleva, eden od pionirjev »bikerstva« pri nas, ki vozi dobrih 30 let, razlaga podobno. »Kolo zna voziti malodane vsak. Kajaka na divji vodi pač ne. To, da je panoga prešla v mainstream, je logično in v redu, seveda pa imajo nekateri težave z istovetenjem s sodobnimi razmerami. Navezava na golf pa se nanaša tudi na golfski izraz 'golf vdove', ki označuje ženske, ki so same, ker njihovi moški ves čas igrajo golf. Le da gre v tem primeru za kolesarjenje. Gorsko kolesarstvo ves čas napreduje, vendar pa takšnega razmaha, kot se dogaja zadnjih pet let, še ni bilo, temu pa sledi tudi industrija. Če je kolo, kakršnega sem si želel pred 30 leti, stalo 2000 tedanjih nemških mark, stane danes 5000 evrov.«

Pri čemer je zanimiv ameriški podatek, da so športi na prostem, med katere spada kolesarstvo, ena redkih panog, ki so celo v času zadnje ekonomske recesije doživljale rast. Obdobje okoli leta 2013 je tudi čas, ko se je Slovenija po številu koles na prebivalca prebila v evropsko deseterico, po število na novo kupljenih biciklov pa spada v sam vrh. »Ob pohodništvu je gorsko kolesarjenje najhitreje rastoča panoga v nezimskem času v Sloveniji tako v turističnem smislu kot v smislu domačih uporabnikov,« pravi Marko Lenarčič iz gospodarskega interesnega združenja za pohodništvo in kolesarjenje. In na primer v Tolminu oziroma v Posočju, kjer so turistično-kolesarske potenciale prepoznali prvi, kolesarjenje velja za strateški turistični proizvod. Podobno je v Sloveniji še na Koroškem, ki infrastrukturno velja za najbolj razvit gorskokolesarski predel v državi. V dolini Soče naj bi gorski kolesarji prispevali več kot 10 odstotkov vseh nočitev.

Za gorsko kolesarstvo se zdi Slovenija idealna dežela. Še zlasti če bi se dalo voziti povsod. Pa se ne. Predvsem po planinskih poteh se pri nas ne sme voziti, čeravno se je izkazalo, da planinske poti niso geodetsko izmerjene in tako uradno sploh ne obstajajo. V vsakem primeru pa omejujoča zakonodaja ni slovenska posebnost. V svoji magistrski nalogi o tej temi Peter Zajc, takisto gorskokolesarski aktivist, razloži: »Tudi v Evropi je to področje pravno različno urejeno, razlike so opazne celo znotraj držav Pravna ureditev sega od prostega dostopa do naravnega okolja, kot je v Skandinaviji ali na Škotskem, do tega, da gorsko kolesarjenje ni dovoljeno niti na gozdnih cestah, kot je v Avstriji. Slovenska pravna ureditev, ki dostop z gorskim kolesom do naravnega okolja ureja v različnih zakonih, je zapletena in nedorečena. Vožnja po utrjenih poteh v naravnem okolju po določbah sedanje zakonodaje pogosto ni dovoljena. Vendar se tovrstna vožnja, glede na razpoložljive podatke, pretežno tolerira.«

A ne nujno. Leta 2015 se je zapletlo pri organizaciji gorskokolesarskega maratona v sklopu festivala Soča Outdoor. Morali so ga odpovedati, ker Zavod za varstvo narave ni izdal odločbe za njegovo izvedbo na območju Triglavskega narodnega parka in po planinskih poteh. Čeprav je bila prireditev pred tem dvakrat izpeljana. A takrat še ni bilo nujno pridobiti mnenja Zavoda za varstvo narave.

Je pa zavoljo tega pripetljaja gorskim kolesarjem uspelo priti v stik s politiko. Ustanovljena je bila medresorska delovna skupina za gorsko kolesarjenje. Čeravno gorsko kolesarstvo izhaja iz podobno svobodnjaškega izročila kot deskanje, kar pomeni poudarjen individualizem (ter svobodno izbiro), biznis zanima legalnost. V tem primeru legalnost poti, ki bi bile označene, atraktivne, vrisane v vodiče in ki bi se jih dalo tudi tržiti. A do optimalno urejenih razmer je daleč.

Tudi videnje raja je različno

Koliko malenkosti stoji na poti do tja, govori primer spremembe zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 2016. Z dopolnilom je konzorcij Odprimo poti, ki v medresorski skupini zastopa interese kolesarjev, dosegel, da lastniki kmetijskih zemljišč niso več potencialno odgovorni za morebitne poškodbe gorskega kolesarja na njihovi zemlji. No, kdor bi hotel po Sloveniji speljati zanj optimalno število kolesarskih enoslednih poti, bi moral računati na to, da je 80 odstotkov gozdov v rokah približno 500.000 lastnikov. Na Škotskem, ki velja za državo z najbolj tolerantnim pristopom do narave in tudi zato velja za meko gorskega kolesarstva, je, kot navaja Zajc, pretežen del zasebne zemlje v rokah 350 lastnikov. Marko Lenarčič pravi: »V letošnjem letu je bil s sodelovanjem ministrstva za gospodarstvo in turizem, Zavoda za gozdove Slovenije, Združenja lastnikov zemljišč in ministrstva za kmetijstvo narejen pomemben pozitiven premik na zakonodajnem področju o kolesarjenju v naravnem okolju. Postavili so jasne smernice, kje se lahko kolesari in na kakšen način, s tem da je treba pohvaliti kooperativnost vseh vpletenih deležnikov.«

No, »tukaj in zdaj« se graditi oziroma uvajati gorskokolesarskih stez še ne da. Konec koncev se jih ne da še marsikje drugje. Andrej Žigon, ki te dni gradi gorskokolesarski park na smučišču v avstrijskem Söldnu, pojasni: »Saj je povsod enako. Tudi v Avstriji imaš omejitve, potrebuješ soglasje lastnika, gozdarjev, vodarjev in še koga. Vendar pa je v Avstriji tako, da en hrib namenijo turizmu in vožnji s kolesi, na sosednjem pa je vse to absolutno prepovedano. Zavedajo se pomena turizma. Meni se večji problem kot karkoli drugega zdijo finance. Pri nas bi rekel, da vendarle še nismo prepoznali potenciala gorskega kolesarstva. Vprašanje je, kdo bo v to vlagal. Nekaj deset tisoč evrov je smešna investicija. Ne moreš vložiti 30.000 evrov in pričakovati tri milijone prihodkov. Če boš vložil milijon, pa boš mogoče enkrat imel tri milijone prihodka. In zamudili smo prejšnjo evropsko perspektivo, ki je za infrastrukturo namenjala več evropskega denarja, medtem ko je danes ta denar bolj namenjen mehkim vsebinam, recimo trženju, ker so drugod infrastrukturo že zgradili. Vprašanje je tudi, kako steze tržiti. Rangerjev, ki bi lovili kolesarje, verjetno ne moreš imeti. Na Škotskem denar pobirajo na ozkih grlih, kot so parkirišča, vendar pa je vprašanje, ali bi to pri nas delovalo.«

Tudi videnje raja je različno. Če bi za nekatere ta pomenil optimalno število urejenih kolesarskih poti, se za marsikoga drugega raj že dogaja. Andrej Dekleva pravi, da je Slovenija »privlačna ravno zato, ker še ni tako urejena, kot sta Italija ali Avstrija. Okoli Lago di Garda sem zadnjič vozil pred dvajsetimi leti in me ne mika, da bi še kdaj. Tam voziš v vrsti s preostalimi turisti, kar pomeni, da kolesarski raj pri nas morebiti že obstaja, seveda pa je jasno, da kolesarstvo dandanes še ne prinaša denarja, kakršnega bo verjetno čez nekaj let.«

Nelegalno, ki ni sankcionirano

Na ta način so razmere v gorskem kolesarstvu primerljive z vprašanji o legalizaciji indijske konoplje oziroma z mnenjem tistih, ki pravijo, da bi morebitna legalizacija marihuane razmere, kakršne so že zdaj, težko izboljšala, saj indijska konoplja sicer ni legalizirana, je pa stopnja tolerance do njenega uživanja dokaj spodobna. Andrej Žigon pove: »Tudi meni osebno se zdi sedanje stanje super. Je nelegalno, ni pa sankcionirano. Prepovedano in dovoljeno obenem. Drug problem, za katerega ne vem, ali se ga vsi zavedajo, pa zna nastati, če se bo na primer kakšen Anglež poškodoval na neki stezi, ki jo je tržila neka agencija. Potem se bodo začeli bolj resno spraševati, kdo ga je tja peljal oziroma kdo je promoviral nekaj, kar sploh ni legalno. Stvar ne bo enostavna. V vsakem primeru zamujamo oziroma smo zadržani glede tega, kar je naša največja prednost. Namenskih legalnih poti je malo, imamo pa veliko naravnih prog, ki so sicer primernejše za kanček bolj izkušene voznike, potekajo pa v super naravi, razdalje so majhne, v dveh urah lahko doživiš celo Francijo, od Alp od morja, lahko si nastanjen na eni točki in imaš v radiju ene ure na dosegu vse, kulinarika je privlačna, odnosi so relativno pristni in blizu smo. Nemci, ki so prevladujoči turisti, so pri nas lahko v štirih urah.«

Zajc v svoji magistrski nalogi zapiše, da na Norveškem ugotavljajo, da motive tradicionalnih norveških športov na prostem označujejo potreba po preprostosti, miru in fizični vadbi. Na drugi strani naj bi bil razvoj novejših športov na prostem, ki temeljijo na tehnologiji, povezan z visoko stopnjo pripravljenosti, naporom, nevarnostjo, hitrostjo in vznemirljivostjo. Modni so športi z močnimi doživetji. Če se preselimo na rodno grudo, kjer trendi vedno kanček zamujajo, lahko v tem, da tudi slovenski zobozdravniki, odvetniki, japiji in preostali višjekategorniki po novem grizejo v hrib, prepoznamo ideološki obrat. Konec ideologije udobja in lagodja.

Ta je bila v začetku devetdesetih let opazno dejavna. Spomnimo se posmehovanja metodam smučarske družine Kostelić. Bili so označeni za malodane nore ljudi. Danes tudi številni slovenski rekreativci s seboj počnejo enako. Ženejo se do skrajnih mej, dopustniki pa z dopustov prihajajo bolj utrujeni, kot so bili takrat, kot so na dopust šli. Čeravno z domnevno boljšo krvno sliko. Dopust ni več počivanje, ampak se ga razume kot priprave. Še najraje višinske priprave. Konec koncev pa tudi v športu nasploh ni več prijateljskih, ampak so samo še pripravljalne tekme.

Če hočete torej danes biti alternativec, se ulezite na ležalnik in zadremajte v senci borovega gozdička.