Večer, V soboto - Bojan Bauman: … s polnimi denarnicami.

Izzivi plezalnega športa - Obiskali smo Kotečnik, eno najbolj znanih in obiskanih naravnih plezališč v državi. Pogovarjali smo se z odgovornimi v planinski zvezi, ki so se odločili za bolj organiziran pristop pri opremljanju naših plezališč.

Za Libojami pri Celju se cesta hitro dvigne v hrib. Od nekod se ob njej pojavi potok. Asfalt je vse ožji ... In ko se ob izogibališču pojavi še napis Prepovedano kampiranje, dvomov ni več. Smo na poti do še enega (tačas še dokaj skritega) turističnega bisera v državi - plezališča Kotečnik. Enega največjih in najbolj obiskanih naravnih plezališč v Sloveniji. V državi imamo kar 120 naravnih plezališč in premoremo več kot 5500 plezalnih smeri. Za okoli 10 tisoč Slovencev, ki čez tri leta v tem športu računajo na olimpijsko medaljo Janje Garnbret, so ti podatki abeceda; preostali verjetno zanje slišijo prvič. V poplavi športov, v katerih smo Slovenci uspešni, se plezanje v stenah običajno porazgubi.
Po obisku Kotečnika v preteklih dneh bi lahko zaključili, da se v slovenskem plezanju v naslednjih letih trenutne razmere ne bodo spremenile. Tudi v prihodnje bodo globoko v naravi, v vertikalnih skalah preživljali dneve predvsem zanesenjaki. Da bi ohranili prvinskost, si ne nazadnje prizadevajo tudi tisti, ki odločajo in ki vodijo plezalni šport. Večini ni do pretirane popularizacije, saj ta s seboj prinese komercializacijo.

Opremiti plezališča
Povsem brez infrastrukture pa niti v tem športu danes preprosto ne gre. Da je plezanje postalo dokaj varen šport, je bilo treba skale opremiti s klini in oprijemki ter izšolati tiste, ki se v stene podajajo. K osnovni infrastrukturi sodi še ureditev dostopov do sten in ureditev parkirišč. Bolj podjetni okoliški kmetje so v okolici sten začeli ponujati prenočišča ... Tam pod Kotečnikom, kjer je prve kline v apnenec okoli leta 1990 vrtal nedavno preminuli plezalec Franček Knez, je bilo natanko tako.
"Na začetku so plezalci hodili mimo naše kmetije. Avtomobilov ob cesti pa je bilo ob poletnih vikendih hitro toliko, da še domov nisem mogel. Za traktor, ki sem ga uporabljal na kmetiji, pa sploh ni bilo prostora. Tako sem pod domačijo plezalcem uredil parkirišče, s čimer smo sprostili cesto," se začetkov plezanja v steni spominja Rajko Tratnik.
Kmetija Tratnik je danes vtisnjena v srca mnogih slovenskih plezalcev, ki tam dobijo najnujnejše, kar potrebujejo. Poleg parkirišča še prostor za šotore, toaletne prostore, pa kuhinjo za lačne želodce. "Gledali smo jih, kako taborijo pod našo hišo. Treba se jih je bilo navaditi. A je šlo kar hitro. Takrat sem že pekla kruh in ga prodajala, ob tem so bila naša vrata za plezalce zmeraj odprta. Tako se je začelo," zgodbo o začetkih ukvarjanja s turizmom v Kotečniku dopolni Albina Tratnik.
Sezon, ko se na kmetiji, kjer imajo več kot 40 hektarjev gozdov, ukvarjata s kmečkim turizmom, z možem ne štejeta več. Še ena sezona plezanja v Kotečniku pa je pred vrati. Ob našem obisku so na kmetiji brneli stroji, rovokopač je ravnal zemljo na prostoru za kampiranje ...
"Konec tedna prihaja k nam večja skupina plezalcev, spet bo živo. Hišo že nekaj časa preurejamo, da bi bila gostom prijaznejša. Na voljo jim je velika soba z mizami, na katere ob večerih znosim, kar sem čez dan skuhala. Nič ne vprašam, kaj bi želeli na jedilniku, kuham po lastni izbiri. Običajno so to skromni ljudje, ki jim je všeč domačnost. Sama imam poleti, ko je tukaj največ ljudi, na ta način zagotovljeno pomoč pri kmečkih opravilih - tudi v hlevu, pri živalih. Če bo sezona dobra, bomo lahko kmalu začeli urejati prostor za skupna ležišča," doda Albina.

Izkoristila sta priložnost
Z možem, ki je pred leti ostal brez službe v Libojah, sta videla priložnost za razvoj v dejavnosti, ki sta jo imela pred nosom - v plezalnem turizmu. Danes se Tratnikova domačija lepo razvija in v veselje je tudi tistim, ki redno prihajajo plezat v Kotečnik. Pa ni povsod tako. Štefan Wraber in Jurij Ravnik, naša sogovornika iz Planinske zveze Slovenije, nosilca programa Opremljanje slovenskih plezališč (OSP), znata našteti številna slovenska plezališča, kjer imajo težave z lokalno skupnostjo.
Idiličnih odnosov z lokalci plezalci denimo ne poznajo na našem najbolj znanem plezališču v Ospu in v Mišji peči na Primorskem. "Kogarkoli, ki je doma v plezalnem svetu, vprašate, vsi vam bodo kot slovensko plezališče omenili Osp. Za kraj je to nedvomno velika turistična priložnost, ki pa ostaja neizkoriščena. Posebnost je, da je tam mogoče plezati pozimi, ko na Primorskem ni kopalcev, tipičnih turistov za te kraje. Na Obali se turistična sezona za plezanje v skalah začne septembra in traja do junija. Samo nekaj kilometrov stran, v Bujah, nastaja izjemno uspešna in lepa zgodba o turističnem razvoju, ki ga diktira plezanje v skalah. Pa imajo tam stene, ki plezalcem še zdaleč ne ponujajo tega, kar jim nudi slovenski Kraški rob (Osp, Črni Kal, Mišja peč). Samo tam je v kraju plezalcem celo leto na voljo veliko penzionov z apartmaji. Medtem ko je pri nas prek zime odprta ena gostilna in je mogoče prespati na morda dveh mestih. Plezalci se tako razpršijo po penzionih v okolici, ali pa gredo preprosto v Buje in se potem čez dan vračajo v naše stene. Da je to zamujena priložnost, opozarjava lokalne skupnosti, ne samo na Primorskem. Naletimo na različne odzive, običajno medle," razlagata Wraber in Tratnik.

Zakaj Primorci niso navdušeni
Odgovor, zakaj Primorci danes niso navdušeni nad plezalci, je povezan s preteklostjo. Pred 30 leti naj bi se bila s plezanjem ukvarjala drugačna populacija kot danes. "Včasih so bili plezalci res bolj 'klošarski turisti' in to je predvsem v najstarejših plezališčih - Osp in Mišja peč - pustilo pečat. Tam so imeli svoje žure, za okoliške prebivalce jim ni bilo mar. Danes pa je na plezališčih na Kraškem robu ogromno plezalcev, ki naletijo na povsem neurejene razmere. Letos smo bili na sestanku z občinarji v Kopru, kjer so na prigovarjanje končno dali v projekt turističnega razvoja tudi plezanje. Začeti bodo morali pri ureditvi parkirišča pod steno v Ospu. Nedavno so domačini v navalu besa obstoječe parkirišče zagradili. Plezališče nima veceja, tam ni košev za smeti. V Ospu je kamp, a le eden, druge ponudbe ni. Med oktobrom in marcem, ko je tam največ ljudi, apartmaje ponuja en domačin, pogojno dva v Ospu. Zdaj odpirajo prve apartmaje v Črnem Kalu, v Zazidu je en hostel, skupaj sta na tem območju le dva. Če bi imeli še nekajkrat večjo ponudbo prenočišč, bi bilo vse polno," zagotavlja Wraber.
Tratnik našega sogovornika dopolni: "Plezalci so danes odlični turisti. Ostanejo nekaj dni in se ne selijo po različnih krajih, saj jih zanima le plezanje. S tem športom se ukvarjajo ljudje srednjih let, običajno so visoko izobraženi, z družinami in z dobrimi prihodki. Samo taki imajo dovolj časa, da si lahko plezanje, ki zahteva veliko prostega časa, privoščijo. Hkrati so to preprosti ljudje, ki ne zahtevajo hotelov s petimi zvezdicami. Zanimajo jih domač ambient, domača hrana ..., tega imamo mi na pretek. Naša lokalna skupnost mora ugotoviti, da je tukaj denar, ki ga je mogoče pobrati, če je ponudba."

Prostovoljstvo je preteklost
Za Wraberja in Tratnika so te dileme v resnici drugotnega pomena. Njiju v prvi vrsti skrbi opremljenost slovenskih plezališč v naravi, želela bi izboljšati razmere in prispevati k večji varnosti plezalcev. Plezalne smeri so danes po večini že opremljene s svedrovci, zvrtanimi v skale, na vrhu smeri so urejena sidrišča. Skale so po večini očiščene rastlinja. Za to, da je ta šport zadnjih 20 let relativno varen, je bilo potrebnega veliko dela, prostovoljnega dela. Wraber: "Četudi je treba za ureditev smeri samo navrtati skalo, to še zmeraj zahteva nekaj ur dela. Lotijo se ga lahko strokovnjaki, saj je običajno treba svedrovce v skalo tudi lepiti z zidarskimi lepili. To delo, ki je težaško in ne ponuja športnih užitkov, je bilo doslej povsem prostovoljno," pravi Wraber.
Tako kot je to povsod, je tudi med plezalci vedno težje najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati prostovoljno. Posebno, ko ugotovijo, da potem na teh smereh plezalna društva pripravljajo tečaje za začetnike in s tem zaslužijo. V Kotečniku smo srečali Matevža Podbrežnika, predsednika enega takih klubov, Beta Celje, ki njune trditve potrjuje. "Kotečnik je naše klubsko plezališče. Pri nas plezalnih smeri sicer ne opremljamo, to prepuščamo strokovnjakom, ki potem prevzemajo tudi odgovornost za kvalitetno opravljeno delo. Organizirani smo predvsem po šolah, kjer je zanimanje za plezanje precejšnje. Nedavno nam je uspelo obuditi lokalno tradicijo organiziranja plezalnega festivala. Pri tem nam pomagajo lokalni kmetje, ki jim pripada polovica denarja od prijavnin. Sami pa sodelujejo pri pogostitvi in pri vseh spremljevalnih delih. Od plezanja je mogoče v Sloveniji tudi živeti, a samo ob dobri organiziranosti in ob kvalitetnih programih. Takim, ki se trudijo in so pri tem uspešni, tudi ni težko prispevati denarja za njihovo delo," pravi Podbrežnik.
Leta 1999 je planinska zveza sprožila prvo akcijo opremljanja slovenskih plezališč v naravi. Takrat so pridobili prvi denar iz Fundacije za šport. Tudi danes je večina denarja, ki ga je bilo lani okoli 20.000 evrov (letos je odobrenih 15.000 evrov), iz tega vira. Za vsako smer je potrebnih od 50 do 100 evrov materiala, kar pomeni, da lahko v enem letu opremili okoli 300 smeri (novih ali utrdili obstoječe). A ta sistem ima za opremljevalce veliko pomanjkljivost - denar gre za svedrovce in za zidarsko lepilo, ne morejo pa na ta način plačati opravljenega dela. Wraber: "Kmalu se je z opremljanjem sten ukvarjalo tudi 50 ljudi in vsi so delali brezplačno, saj denarja tudi niso imeli kje jemati. Pri skalah tudi danes ni nikogar, ki bi štel obiskovalce, urejal okolico in pobiral pristojbino. Tudi za varnost morajo plezalci poskrbeti sami. Dva plezalca se dogovorita, da bosta šla plezat in to je vse. V projektu OSP želimo pridobiti tudi denar, s katerim bomo plačali opremljevalce sten. Na leto je treba zbrati vsaj 10.000 evrov. Planinska zveza tega denarja nima kje vzeti. Edina možnost je, da ta denar prispevajo plezalci v obliki prostovoljnih prispevkov," zamišljeni sistem razloži Wraber.
Pa so plezalci dovolj ozaveščeni, da bodo denar prispevali, čeprav jim za plezanje ni treba dati ničesar? "Plezalci, ki so vsak konec tedna v stenah, se morajo zavedati, da povsem zastonj ta stvar ne more biti. Smeri so dobro vzdrževane, zato se počutijo varno. Tako bi moral biti ta prispevek za urejanje plezališč tudi etični pomislek. Mi apeliramo na zavest plezalcev," doda Ravnik.
Čisto brez rezultatov tisti, ki so si omislili tak način zbiranja denarja, niso. Od septembra do konca lanskega leta so tako nabrali okoli 4000 evrov. Doslej so nagovarjali plezalce, v prihodnosti nameravajo podobno nagovoriti tudi plezalne klube, ki naj bi na vsakega tečajnika, ki ga urijo v stenah, prispevali nekaj evrov.
Pa se ta zgodba ne konča z urejanjem plezališč. Stene so običajno na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Lastniki do tega trenutka plezanja še niso prepovedali, kot smo že omenili, pa ga dojemajo različno. Tratnik: "Resda je vsa zemlja ob naših skalah v zasebni lasti. A to so zelo neuporabni tereni in zato tudi v tujini nihče ne zahteva nadomestila za uporabo." Wraber dodaja: "Plezanje mora potekati brez odškodnine lastnikom. Sicer bi se nam sistem sesul. Če bi odškodnino dobil eden, bi jo morali dobiti vsi, denarja pa ni kje vzeti. Če bi kateri lastnik zahteval odškodnino, nadomestilo za uporabo zemljišča, bi se tistemu plezališču preprosto odpovedali. Ne želimo si niti tega, da bi kdaj bilo treba plačati plezanje, ker bi s tem prešli v komercializacijo plezanja. Tega si ne želimo. Plezališče bi moral biti povsod športni objekt, ki je za lokalno skupnost dodana vrednost. Ljudje tam lahko plezajo, se rekreirajo, lokalni prebivalci pa morajo imeti možnost dodatnega zaslužka. Tako mora naš sistem funkcionirati."
V svetu je plezanje v naravi običajno urejeno podobno, kot ga urejamo tudi v Sloveniji. Izjema so ZDA, kjer je plezalna zveza ustanovila denarni fond. Z zbranim denarjem odkupijo zemljo, na kateri so skale, in jo dajo v upravljanje lokalnim klubom. V Sloveniji toliko denarja, da bi lahko zemljo odkupovali, ni in ga tudi v prihodnosti ne bo.

Bojan Bauman

Fotografije: Projekt OSP