Janez Pikon: Dekla je prvič v življenju videla take prostranosti, najprej ni rekla nič, potem je vzdihnila in dahnila bolj sama sebi, Jež'š Marija, kulk j' še sveta.

1.- Jež'š Marija, kulk j' še sveta: Resnična zgodba iz časa, predstavljena ob zaključku srečanja v dvorani Danica. Že kot mlad fant sem slišal zanjo iz ust domačinov z vasi Ravne, tudi sam sem v njej preživel najbolj rosna leta. Zgodba se mi je za vedno vtisnila v spomin. Dogodek seže v čas med obe vojni, ko so vaški fantje in dekle planinarile na planini Za Črno goro (Ravharsko planino). Ob planinarjenju, ki ga je zahtevala planina in skrb za živino, ter vse kar sodi zraven so vedno dobili čas za obisk bližnjih gora, največkrat Črne prsti. Med njimi je bila tudi dekla z vasi, ki ni veliko hodila po svetu ali nič. Pogled in razmišljanje ji ni segalo dlje, kot se je lahko videlo in slišalo po Bohinju. Določenega izredno lepega dne so se zopet odpravili v gore, na Črno prst. S seboj so zvabili tudi omenjeno deklo, ki nikdar do tedaj ni bila višje kot v planini. Rečeno, storjeno, šla je z njimi v gore, na Črno prst. Klasična pot s planine na goro je vodila pod Home, ki je danes opuščena, na nasprotni strani je vodila steza po grebenu Šoštarja, Prevalj in Rušnati vrh, ta je sedaj popolnoma zaraščena, po tej pa takrat niso šli, kajti tako bi že prej dosegli greben. Nadaljujejo pod Home in dosežejo vrh Žrela. Do prelaza Čez Suho, tam, kjer je stala vojaška karavla, ni bilo več daleč in ob nenavadno lepem vremenu, ki je bil tistega dne je bilo marsikaj lepega videti. Čisto ozračje je ponudilo med drugim tudi zelo lep pogled proti Jadranskemu morju, skratka videlo se je vse, tudi morje. Dosežejo vrh grebena Čez Suho in se zazrejo po prostrani Primorski in zelo dobro vidnemu morju. Omenjena dekla je prvič v svojemu življenju videla tako prostrano območje s Tržaško obalo in morjem v ozadju. Vedeli so povedati, da najprej ni rekla nič, potem je vzdihnila in dahnila bolj sama sebi kot drugim, ... Jež'š Marija, kulk j' še sveta.

2.- Gedal sm snaka bez gave: Iz šolskih klopi: Strme ali vrh Gorelne so prispevale k šaljivi in obenem resnični zgodbi iz šolskih klopi. Lovec se je z območja Strme v dolino vrnil z ustreljenim srnjakom in ga po odvzemu trofeje pustil na dvorišču. Otroci smo se potepali po vasi in kmalu je našo pozornost pritegnil tudi obglavljeni srnjak na dvorišču, ki je bil za nas vsekakor nenavaden dogodek. Dogodek tega tedna pa je bil tudi naslov prostega spisa ali domače naloge, skratka zanimiva zgodba tega tedna, ki smo jo morali pri slovenščini vedno napisati. Sošolec si je izbral za zgodbo prav omenjeni dogodek. Verjetno mu je za domačo nalogo že zmanjkovalo časa, zato se je v naglici pri opisovanju dogodka precej površno lotil že samega naslova, namreč naslov zgodbe se je glasil »Gedal sm snaka bez gave,« sledila je zgodba s številnimi napakami. Mislim, da ste ugotovili, da v vsaki besedi manjka črka. Učiteljica nam je njegov površen opis dogodka prebrala pred tablo. Večkrat se v šali spomnimo na dogodek in čas iz šolski klopi, saj nam je vedno primanjkovalo časa za domačo nalogo.

3.- Tih bod važič, kva se dereš: Dva mlada fanta se v zgodnjih jutranjih urah vračata z nočnih skritih poti zopet domov in naprej v službo. Pot jih vodi skozi vas, kjer jih na koncu vasi pozdravi petelin, ki stoji na gnojni jami domačega dvorišča in na vso moč oznanja nov dan s svojim značilnim oglašanjem. Fantoma petelinovo kikirikanje od neprespane noči še dodatno negativno bremeni razpoloženje. Starejšemu je bilo to preveč, zgrabi daljšo palico in useka z njo po petelinu, ta odskoči in zbeži. Bolj sebi v tolažbo kot petelinu je potiho dejal »tih bod važič, kva se dereš, saj sam zlo dobr vem, da j' ura že zgodej zjutrej in kva me še dons vse čaka« in zapustil vas.

4.- Zgodba potoka na Malem polju: Nekoč je Bog poslal na gorski travnik na Malem polju bister in lep potoček. Potoček je tekel in žuborel, obdan je bil z dišečim cvetjem in sočno gorsko travo. V njem so se napajali gamsi, orli, gorski zajci, ptice, metulji - vse živali in rastline so se zbirale okrog bistrega potoka. Bele žene ali gorske vile so se umivale v njem in česale svoje lepe lase na njegovih bregovih. Lepi potoček je bil vedno v središču dogajanja na travniku, zato se je prevzel. Postal je ošaben in bahav. Stvarnik je sklenil, da se mora pokoriti za svojo ošabnost, zato mora na koncu travnika izginiti v zemljo, da se očisti. Nesrečni potoček se ni in ni mogel posloviti od dišečega travnika. Šestdesetkrat je postal in se oziral nazaj v raj pod Triglavom, a končno je le moral izpolniti božji ukaz in se spustiti proti peklu. Šele v dolini se je očiščen spet smel prikazati v slapu Mostnice in divji lepoti korit.

5.- Stensko posredovanje: Dne 5. julija 1822 se je skupina bohinjskih gorskih vodičev skupaj s stotnikom Antonijem von Bosiem povzpela na vrh Triglava. Zaradi deževnega vremena so vsi kasneje čim prej sestopili v dolino, razen 35 letnega Antona Korošca, domačina izpod Gorevca ob vasi Koprivnik in njegovega varovanca Antonija von Bosia, ki sta kljub neugodnim vremenskim razmeram vztrajala v visokogorju. Močno neurje v gorah je takrat povzročilo nesrečo, saj je strela ubila Antona Korošca in naslednji dan so domačini spravili truplo v dolino.

6.- Resnično: Ne verjemi zunanjemu blišču, ker je pogosto varljiv, ne teči za materialnim bogastvom, saj je le-ta minljiv.

7.- Rauharska mladina: Ravharski smučarji z leta 1952 pri Koči dr. Janeza Mencingerja (karavli) na terenih današnje Koble, oni bi nam znali veliko povedati o življenju na planini in v Mallnarjevi koči. Vsi po vrsti so pozimi in poleti živeli s planino in z vsem kar ji je pripadalo. (Na listku pod fotografijo so čitljivo izpisani, četrti z desne je moj ata).

8.- Rauharska planina: Fotografija iz časov, ko je bila planina še živa. Mislim, da so vsi na fotografiji prebivalci vasi Ravne. Z leve stojijo Rožmanova Minca, Klemenčna Angela, Gatejova Angela, Dolinarjeva Minca, Rožmanova Franca, sledi Ženčova Pavla, dekle s kitami je Medjova Anica, Ženčov Tine, fant z dolgo lopato je Marklnov Janez. V zadnji vrsti drugi z desne stojijo Markl?, Pongrčev Janez, Medjov? in Pongrc?.

9.- Resnično: Najbogatejši ni tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki potrebuje najmanj?!

10.- Babji zob: Legenda o velikanu: Nekoč v temni jami je velikan živel, vse noči je tulil, ker zob ga je bolel. Sem v jamo se odpravil, izpulil sem mu zob, pa je bil tako velik, da padel mi je z rok. A glej jo smolo tako, se zob skotalil je, ustavil na robu Jelovice. Zato še danes tukaj in daleč naokrog vsi ljudje poznajo res čuden Babji zob.

11.- Babji zob: Zgodba iz davnine o Babjem zobu na Jelovici. Ljudsko izročilo pravi, da na Jelovški planoti stara baba je živela. Zgodba je govorila, da več kot sto petdeset let že je doživela. Čarovnica se skrivala je visoko v pečini, varno pred grmado in njeni vročini. Baba je zelišča nabirala s čarovništvom je skrivnostne napitke varila, ter v dolino uroke je njena moč vodila. Vsi so se babe v dolini bali saj je uroke njena skrivnostna čarobna moč vodila, zato v dolini nihče upal ni do pridelkov in v gozd, ker tam še vedno divja jaga tiho preži, zaradi njenih urokov takoj popotnika pogubi. Baba postane stara, njena skrivnostna moč tako brez skrivnostnih zelišč zbledi, nihče vedel ni koliko let čez sto ji še sledi. Dovolj zelišč ni nekoč nabrala, zato preko zoba z jezo uroke je metala. Babi spodrsne na planoti, ko omahne v globine prostrane, odkoder slišati je bilo še vedno uroke skrivnostno nepoznane.

12.- Kresna noč: Bilo je pozno na kresni večer in kresovi so na robu Komne že ugašali. Vseobči mir je ljudi in živali kar plašil in oznanjal bližajoči se preokret v naravi. In res je tudi tu po Bohinju kmalu završalo, v Komarči je bila z rušjem in slečem. Zarasla in od skal obdana votlina; dostop do nje je bil težaven, s poti in bližnje steze je ni bilo videti, nedaleč od votline je izpod skale izviral studenec. Iz njega se je dvignila lahna meglica, se zgostila in glej - prikazala se je v vsej svoji goloti in lepoti Vila Anka s Savice, v votlini pa je bival Čatež. Ta gozdni škrat je bil pol človeka pol kozla. Ko je zagledal lepo vilo, je sklenil, da se je polasti in naj bi se še tako branila njegovih objemov. Nič hudega sluteč je Vila frfrala v pršečem hlapu slapa, pa se Čatež po skalovju priplazi, jo čez pas objame in jo hoče k sebi priviti. Prestrašena je skušala izviti se nezaželenim objemom grdega kosmatinca. Pastirji in majerice, ki so takrat po vijugasti poti gnali živino iz nižjih planin na Komno, so strahoma gledali na ta boj. Skrivnostne moči kresne noči so jih bile omamile in mogli so zazreti vsa ta pravljična bitja. Vila Anka se jim je zasmilila, pa skušali iztrgati jo iz kosmatih rok grdega Čateža. Vlekli so ga za kozjo brado, on pa je na vse kriplje brcal z nogami, da bi se jih otresel. Posrečilo se mu je, da se je izmuznil trdim prijemom pastirjev in se vzpel po strmini na široko skalo. Od tod je lučal kamenje in z dobrimi zadetki ugnal pastirje in majerice. Vila Anka pa je iskala in našla zavetje pri svoji posestrimi, v srebrno se lesketajočo tančico oviti rusalki Špeli, ki je bivala ob bistrem izlivu Savice v jezero. Rada ji je na pomoč prišla; ne Špela ne druge rusalke, ki so se v meglicah nad jezersko gladino zgostile in se spet razpršile, niso marale Čateža, ki jim je rad kaj ponagajal. Boj je dalj časa trajal, ni pa prišlo do odločitve. Zamahi pastirjev in majeric Čatežu niso mogli do živega, a tudi vile so ga šele ob pozni uri mogle potisniti v njegovo votlino. Špela in Anka sta se nato za slovo še objeli. Na vzhodu je kmalu zatem vzhajalo sonce. Kakor bi se zbudili iz spanja in sanj, so pastirji in majerice še na pol omotični nadaljevali svojo pot, vile, rusalke in škrat pa so se razblinili v megle, se dvignili iznad jezera, brzic in slapov, in čara kresne noči je bilo konec.

13.- Rauharska planina: Senca sega do polovice planine, fotografija je nastala konec februarja leta 1939. Obsijano pobočje za planino imenujmo Klanci. Lepo je vidno zasneženo vodno korito (tekoča voda). Mallnarjeva koča se tukaj ne vidi, stoji približno na sredini med planino in zasneženim plaziščem (v ozadju) pod Črno goro.

14.- Na Kalu: Fotografija je nastala 18. avgusta 1941 pred vojaško karavlo Na Kalu nad Ravharsko planino. Kar precej znanih obrazov z vasi Ravne in tudi z Bače na Primorskem. V zgornji vrsti na sredini je Prezlčov Janko, sedijo z leve Klemenčn Albin, Prezlčov Franc in harmonikar iz Sorice?, za njim Dolinarjev Janez (moj ata), ob njem sta z leve Medjova Ivanka in desne Španova Anica iz Jereke. Za Dolinarjevim Janezom je Prezlčov Milan. Na sredini stojita Dolinarjeva Minca in Prezlčov Vinko.

15.- Ljudsko izročilo: Starejši domačini še vedo povedati o dogodkih v času gradnje železniške proge, kjer naj bi delavci med Kržetovcem in Spodnjim Gradiščem našli večje količine zlatnikov, skoraj pravi zaklad, toda najditelji in žlahtni zlatniki so se za vedno izgubili neznano kam.

16.- Ljudsko izročilo: Ledeni mož rojen iz matere narave je zdrvel med gorami in se zaril globoko v zemljo. Za seboj je pustil dve lepi dolini, ki ju zdaj imenujemo Spodnja in Zgornja Bohinjska dolina in prav z Gospodovca se dolini izrazito lepo vidita.

17.- Ljudsko izročilo: Ljudsko izročilo pripoveduje o velikem posestvu, kjer so živeli oče in dva sinova. Ob smrti jima je zapustil in razdelil posestvo. Zadnji dan ju je poklical k sebi in dejal prvemu, starejšemu, ter pokazal na zgornji del posestva, nato spregovoril »das ist deine« (to je tvoje), nato se je obrnil še k mlajšemu sinu in pokazal na spodnji del posestva, ter spregovoril »und das ist deine« (in to je tvoje). Tako naj bi se po ljudskem izročilu rodilo ime za obe lepi in sončni vasici pod Ratitovcem, vasici Zgornje Danje in Spodnje Danje.

18.- Kaj je raj: Kaj je raj? - ni kraj. Raj je stanje zavesti, vanj ne moreš odpotovati, ni ga v prihodnosti, tudi ni darilo, moraš si ga stkati. Raj je stanje duha! Raj je tukaj in zdaj!

19.- Bogatinovo zlato: Gora v globokem breznu skriva ogromen zaklad za izbrani bodoči čas! Davno v preteklosti naj bi za Julijske Alpe in gorski vrt skrbele Rojenice, belo oblečene gorske vile. Novo rojenemu otroku v gorski vasici vile izbero svojo zvezdo in s prerokbo zavarujejo izbranega v prihodnosti, zimzeleno drevo zanj zraste visoko sredi kamnitega gorovja in mu ponudi stesati zibko, v kateri njegov prvorojeni sin pridobi skrivnostno moč, ter najde vhod v Bogatinovo jamo z zakladom.

20.- Kaj je doživel v Bogatinu oglar Šrauf: Če prideš kdaj k izviru Tolminke, boš zagledal nad sabo mogočen hrib - Bogatin se mu pravi. V Bogatinu so včasih pravili, je skrito zlato. Mnogi so ga hodili kopat, najbolj vnet pa je bil oglar Šrauf iz Zadlaza. Kadar ni kuhal ogelnice, je hodil kopat v Bogatin tja, kjer se je kamenje luskalo. Svetleče se kamne je dajal tistim, ki so hodili v Videm v Furlaniji, da jih prodajo zlatarjem. Zlatarji so seveda takoj ugotovili, da je to le železov kršec, vendar so za pridnega kopača dali nekaj drobiža. Šrauf pa je le verjel, da koplje zlato ruda, in nanosil jo je celo v posteljo toliko, da se mu je podrla. Nekega dne je spet vrgel v svoj oprtnik plevenico pa nekaj za pod zob, si ga zadel in jo mahnil skozi Čadrg v Bogatin. Kopal je na enem kraju, kopal na drugem, o zlatu pa nič sledu. Ko se je utrudil, se je usedel in poiskal v oprtniku južino. Ko je južinal, je daleč doli videl, da gre iz doline proti njemu več ljudi, nekateri celo v gosposki obleki. »Kam pa gredo tile gospodje?« si je mislil Šrauf in nehal jesti. »Pa če gredo zlato iskat? Ja, tole moram pa videti, po kaj so prišli?« Šrauf se je skril v ruševje in čakal, da so tisti ljudje prišli visoko gori v Bogatin. Potlej se je pa skrivši pritulil prav blizu njih. Tedaj jih je šele spoznal: Furlani so - tudi njih je zlato privabilo sem gor; pa še mogoče je, da oni vedo, kje je zlato. Zdaj bom videl, kje bodo kopali; če bodo kaj našli, bom potlej tam še jaz nabasal oprtnik. Furlani so se izgubili za brdo, Šrauf pa za njimi! Ko je zavil okrog brda je padel ravno mednje. Takrat ni bilo več časa uteči, Furlani so ga že zagledali. In kaj je zagledal Šrauf? Furlani so stali pred neko jamo, v jami se je pa vse luskalo, strašno zlata je bilo. In je kar gledal in gledal, kaj je to: Ali snivam, ali je res?! Šele potem se je ovedel, ko je nekdo dejal: »Kaj naj naredimo z njim? Ali naj ga ubijemo?« »A, pustimo ga!« je odločil tretji, »saj vidite, kakšen revež je. Še on naj malo zlata nabaše, saj bo pozabil, kje ga je dobi!!« Ko je Šrauf spoznal, da so mu prizanesli, si ni nabasal zlata, temveč jo je ucvrl doli proti planini Pod osojnico. Za seboj je slišal nekakšno vpitje, zato jo je brisal Čez Prode in naprej skozi Čadrg, kolikor hitro so ga nesle cokle. Čadržani so se spogledali, češ kam se Šraufu danes tako mudi. Pa ja ni res kaj našel?! Vprašali so ga: »Kam pa kam tako hitro?« »Zdaj pa naj rase gejda v Zadlazu al ne - jaz sem ušabal zlate kamerje!« je zaklical Šrauf in jo brisal proti Zadlazu, kot bi gorelo za njim. Tam je povedal sovaščanom, kaj je videl. Drugega dne so Zadlaščani zgodaj vstali in se namerili z oprtniki na Bogatin, Šrauf jih je pa vodil. Ko so prišli na tisti kraj, kjer je Šrauf prejšnji dan videl zlato, so kar zazijali. Nikjer ni bilo ne jame ne zlata! Le trava in rušje sta rasla tam. Zadlaščani so grebli malo tu, malo tam, a nikjer nič! Furlani so nazaj zacoprali zlato tako, da ga ni mogel nobeden več najti. Ko so Šrauf in njegovi spremljevalci videli, da ne bo nič, so počakali, da se znoči. Potlej so šele odšli domov, to pa zato, da jih ne bi kdo videl, da se vračajo s praznimi oprtniki.

21.- Kako so Čadržani šli v Bogatin po zlato: Kadar se je kaj pravilo o Bogatinu, je dejal Ton Pajštvar (to ime je dobil, ker je živel v neki pajštvi) Žefu Križarju in Jevanu Madrjanu: »Jaz vem za eno jamo v Bogatinu. V njej bo gvišno zlato, zato bo treba iti ponj. Ti, Žef, boš vzel dolgo vrv s seboj, da se bomo po njej spustili v jamo; ti, Jevan, boš pa vzel še kalamana s sabo, če drugače ne bomo mogli najti zlata!« Drugega dne so šli vsi trije Čadržani na Bogatin k tisti jami. Res so jo kmalu našli. »Ti, Ton, ti boš šel notri, midva bova pa zlato ven vlekla,« sta dejala Križar in Madrjan. Paj'štvar je vzel plevenico, žakelj in kalamon ter se spustil po vrvi v jamo. Nekaj časa je zgrebal po jami - samo kamenje, samo zlat,a nikoder! Ko je videl, da tako ne bo nič, je vzel kalamon in začel brati: »Šperkmandi, a boš dal zlato, čene, bova mašvala!« Ko sta ona dva slišala, koga Pajštvar kliče, ju je postalo strah. Križar je zaklical Pajštvarju: »Ton, Ie z hogcem, le z bogcem!« Madrjan pa je zavpil: »Ton,pridi ven!« A Ton je kot gluh kar naprej klical in rotil gorskega škratain vse hudiče. Ko je pa videl, da vse nič ne pomaga, je končno pustil, da sta ga potegnila iz jame. Potlej so šli vsi poklapani domov.

22.- Kako jo je Stroje iz Kanala skupil v Bogatinu: Enkrat smo v čadrških senožetih sekli travo, pa pride sem po poti nek človek. Gledal je nad pot in pod njo. Ko je prišel do mene, me je vprašal: »A ne rase tu roža regina?« »Ne, nisem je še videl v teh krajih,« sem mu odgovoril. Potlej se je mož zagledal v Bogatin in vprašal: »Kam pa drži ta pot, ki gre v ridah tja gor!« »Gor na Bogatin gre,« sem mu povedal. »A tisto je Bogatin? Aha, tja gor so šli naši Kanalci po zlato!« Potem mi je povedal tole zgodbo: V Kanalu je živel Strojc, ki je strojil kože za usnje. Živela sta sama z ženo, otrok nista imela. Šlo jima je kar dobro, dokler ju ni doletela nesreča. Ko je namakal kože v Soči, je ponoči voda narasla in mu jih odnesla. Ljudem je seveda moral kože plačati in tako je obubožal. Nekega dne je šel v oštarija. Tam je v kotu za neko mizo sedelo več Kanalcev in skrivši so se nekaj menali. Ko so ga zagledali, so ga poklicali k mizi. »A pojdeš z nami?« »Kam pa?« »A veš kam? Na Bogatin bomo šli!« »Pa kaj bomo delali na Bogatinu?« »Zlato bomo kopali!« so mu skrivnostno povedali. Beseda »zlato« je Strojca koj pritegnila. Hitro je bil zato, da se jim pridruži. Potlej so se še dolgo menali, kako in kaj. Domov je prišel ves vesel. »Jutri gremo!« je dejal ženi. »Kam boš šel? Beži spat, saj vidim, da si se ga nalezel danes!« Komaj je ženi dopovedal, da ni pijan in da gre z drugimi po zlato v Bogatin. Potlej sta se še dolgo menala, kako bo, ko bosta bogata. »Čez tri dni bomo nazaj,« je rekel ženi. »Če boš videla, da kaj peljemo proti naši hiši, boš vedela, da peljemo zlato. Takrat zmetaj vse tele obtolčene krepe iz hiše, saj bova vse novo kupila!« Kanalci so res šli na Bogatin in iskali po njem zlato, vendar zastonj. Ko so videli, da ne bo nič, so sklenili, da se vrnejo domov. A nesreča nikoli ne počiva in tudi tisti dan ni. Zares. Stroje je padel čez neki skok in si zlomil nogo. Spremljevalci so naredili nekakšna nosila in ga nosili skozi Zagreben v Zatolmin. Tam pa so najeli voznika, da je ponesrečenca peljal v Kanal. Ko so prišli v Kanal in se bližali Strojčevi hiši, so pričeli frleti iz hiše proti Soči lonci, ponve, padele in vse take reči. Strojc vpije: »Gejni, žena, saj sem le jaz!« Ko so prišli bliže, je žena šele spoznala, da so ji namesto zlata pripeljali polomljenega moža. Tako je namesto bogastva prišlo k Strojcu še večje siromaštvo. (Po pripovedi Antona Rutarja, Ivancetovega očeta z Ozidja pri Čadrgu, priredil za objavo Janez Dolenc, ilustrirala pa Jana Dolenc).

23.- Manj znane tolminske besede: frleti - leteti po zraku, gejda - ajda, gejni - nehaj, gvišno - gotovo, Jevan - Ivan, Kalamon - knjiga zarotitev Kalamanov žegen, Kamerje - podzemski prostori, kamre, Krepe - kuhinjska posoda, luskati se - lesketati se, mašvati - spoprijeti se, menáti se - meniti se, ogelnica - oglarska kopa, oprtnik - koš, padela - skleda, pajštva - sušilnica za sadje, plevenica - motika, prifuliti se - pritihotapiti se, prikrasti se, ride - ovinki, roža regina - roža kraljica (roža mogota), seči travo - kositi, skok - manjša stena, ki se da preskočiti, snivati - sanjati, strojc - stojar usnja, šperkmandi - gorski možic (škrat), Ton - Anton, ušabati - dobiti, najti uteči - zbežati, Žef - Jožef

Janez Pikon