Freeapproved - Anže Čokl: ... osami visoko v Karavankah
Ko zapade prvi sneg se prično skomine, ki te, če jih ne potešiš, pripeljejo do praga norosti. Dlje časa kot ni snega, hujše postajajo in ker sta bili zadnji dve zimi na domačih tleh bolj (beri: zelo) pozni, je letošnja snežna obsesija v polnem razmahu. Enako je z ledom. Takoj ko zamrznejo slapovi, se množice ledu željnih zgrinjajo v doline, kjer znani curki vode zamrznejo in nudijo medij v katerega namakamo cepine.
Bolj ali manj na vseh klasičnih in malo manj klasičnih turnosmučarkskih izhodiščih se je za vikend trlo smučarjev in sodeč po številu objav in vsesplošne hvale, bo letošnji november in december marsikateremu snegoljubcu pustil sladke spomine. Upajmo, da bo takšnih še več!
Zdaj ko smo starejši in nič pametnejši, smo se komolčkanja za sveže sledi naveličali. Ker turnosmučarska elita ne tolerira jamranja, se bom skuša ognit vsakršni kritiki razmer, situacije ali sploh česarkoli, pa naj imamo ljudje na to vpliv ali ne.
Torej - ko smo se pripeljali mimo Dovja, še ni bilo prav nobene sparine. Sneg je bil tudi na izhodišču nadvse rahel in obeti so bili velikanski.
Mare, Aljaž, Nejc, Gregor in jaz ter Duško, Nataša in Peter smo tako zagrizli v (pre)strm breg, kjer bi si želeli pod gostimi krošnjami še kaj več snega. Ker ga ni in ni hotelo biti, je bila morala na psu. Moja vest je bila sicer pomirjena, saj smo šli vendar v neznano in je bil izid negotov. In prav to je smisel vsake avanture!
Lepo smo napredovali in ko smo preborbali neke sorte veliko in zelo strmo ter precej skalno rebro, so se nam kmalu na obraz narisali nasmehi.
Po krajši pavzi na razgledni poseki smo jo urezali po svoje čez prostrana deviška pobočja pršiča. V povsem zgornjem delu, tik pod grebenom, se nam nasmeh ni imel več kam razlesti, saj se nam je smejalo do ušes!
Kristalčki so naznanjali puhast snegec in z vsakim korakom višje in bližje vršnemu grebenu so nam metuljčki v trebuščkih bolj nemirno poplesavali.
Le na redko posejane smrekice so podobno kot nenatančno obrite ženske pazduhe motile sicer lesketajoče deviško pobočje, ki nas je vabilo v svoje nedrje. Če bi nas prej estetska pomankljivost še lahko odvrnila od aktivnosti, kjer ne potrebujemo oblačil tako kot za furanje pršiča, pa so nam bile te na debelo posnežene smrekice na redko posejane po pobočju le še v dodaten izziv!
Vriskali in drli smo se na ves glas in kot packi uživali ob vsakem skoku in zavoju. Kot vselej, ko se matraš v breg, gre z brega nesorazmerno hitreje in strmine še prehitro zmanjka…
In potem nas je čakalo še tistih dobrih 200 višincev strašne hoste, ki se je na koncu izkazala za manj strašno, kot je zgledala gor grede. S spretnim in manj spretnim vijuganjem levo in desno med vejevjem in na skromni snežni podlagi, smo nekako le prilomastili na dno doline nazaj v zmrzovalnik s sotočjem potočkov.
Od tam nas je čakala le še ugodno zasnežena cesta in povratek v megleno kotlino, kar nas je po celem dnevu sonca in pršiča v popolni osami, ko nismo srečali nikogar, prav malo brigalo.
Več fotografij s ture na mojem blogu.
Srečno prijatelji!