Primorski dnevnik: Dušan Jelinčič z italijanskimi prevodi svojih knjig
»Pisec alpinist in ne obratno« - Himalajski vzponi zahtevajo celega človeka
ŠTANDREŽ - Kulturni dom iz Gorice, državna knjižnica, združenje Dante Alighieri, Forum in revija II Ponte Rosso iz Trsta so v štandreško Turrijevo gostilno privabili v ponedeljek nekaj več kot dve desetini ljudi na predstavitev avtorja Dušana Jelinčiča in italijanskih prevodov njegovih knjig. Prevladal je prvi vidik tudi po zaslugi voditelja večera: Wa!ter Chiereghin je urednik in duša navedene revije, srečanje z avtorjem pa je bilo drugo v nizu novih priložnosti, ki jih nudi skupaj z združenjem Dante Alighieri.
Povezovalec je najprej dal možnost Jelinčiču, da se je okviril prostorsko, časovno in družbeno z iztočnicami iz knjige, ki je bila zadnja prevedena in opisuje obdobje tržaškega nadaljevanja mladinsko študentskega gibanja s koreninami v letu 1968. Sam Chiereghin je bil udeleženec, enako kot Jelinčič, tržaškega miselnega in tudi operativnega vretja, ki ni več hodilo ob robu ilegale, je pa vzhičeno verovalo v možnost velikih sprememb. Slovenski izvirnik je nastal petnajst let po zaključku diplomskega študija; v njem je razvidna želja, da bi avtor ostal v okoliščinah in pogojih tržaškega univerzitetnega življenja. Bilo je obdobje, ko je v tržaškem študentskem gibanju nekoliko ali povsem izginila etnična ost in je skupnosti mladih zanimala družbena rast, sociala, enakopravnost spolov, miselno iskanje. Potem se je avtorju, ki izrecno poudarja, da je pisec alpinist in ne obratno, odprl svet visokogorja in ekstremnih vzponov na osemtisočake, kar pa je bilo pod tisto višinsko mejo, je služilo le vadbi. Za alpinista pisatelja je gora, več ali manj, vselej podobna sama sebi, pisatelju alpinistu pa se še in še odpirajo vedno drugačne duševne panorame, ker se spreminja občutje. Intenzivnost dogajanja v smislu dozorevanja in rasti je v Himalaji in Karakorumu trištevilčni mnogokratnik v primerjavi z navadnim vsakdanom na naših obmorskih zemljepisnih širinah. Je pa nujno upoštevati, da se je v zadnjih desetletjih marsikaj spremenilo v smer tehnicizma, in celo blefiranja. V tem sklopu razlage je udeleženec nekaj odprav
- jugoslovanskih, deželnih in čezmejnih
- pojasnil vlogo nosačev in šerp oziroma veznih oficirjev. Spregovoril je o 4. avgustu 1986, ki je bil najbolj tragičen dan v Himalaji s šestnajstimi mrtvimi zaradi nepričakovano silnega monsuna. Himalajski vzponi zahtevajo celega človeka, a kaj to pomeni, je dobro slišati iz ust udeležencev, ki se podajo nad »mejo smrti«. Opustiti je treba običajne konjičke in zanimanja. Zdravje mora biti brezhibno, kajti nad 5.000 metri se vsaka nižinska nelagodnost podeseteri. Dodatno je treba trenirati vzpone na domače gore, na primer vzpeti se vsaka dva tedna v 38 minutah na vrh Nanosa in se vrniti na izhodišče nad Razdrtim. Potem pa se lahko tudi pripeti, da v baznem taboru zmanjka knjig za branje, ko naveze čakajo in čakajo na ugodne vremenske, psihofizične in tudi birokratske pogoje.
Zadovoljstvo Duškovih znancev je izviralo tudi iz statistike: poslušalo ga je mnogo več večincev od prijateljskih manjšincev. (ar)