Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Zgodba

četrtek, 5. oktober 2017, ob 09:58, Franci Savenc, ogledov: 241

rodbine Tuma, v četrtek, 5. oktobra, ob 19. uri: Založba Sanje, Trubarjeva 29, Ljubljana, 

... pogovor dr. Matija Tuma in Peter Hawlina.

 

  Zgodba rodbine Tuma

 

 

 

 

 

Literarni večer Založbe Sanje, Leskoškova 12, 1000 Ljubljana; informacije: 01 230 14 26


Delo, 05.01.2011 - Milan Vogel:  Radovedno in primerjalno skozi življenje

Avtor je vnuk znamenitega dr. Henrika Tume, hkrati pa avtor knjige Kronika rodbine Tuma (samozaložba, 2008).

Svojo zgodbo na koncu knjige (izšla je pri založbi Sanje, Ljubljana 2010, 250 str., 20 evrov) strne takole: »Rodil sem se v kraljevini Jugoslaviji (leta 1938, op. M. V.). Kot otrok sem preživel drugo svetovno vojno, mladost pa v povojni, socialistični Jugoslaviji. Preselil sem se v kapitalistično Švico, se po dvajsetih letih vrnil v nekoliko milejšo, vendar še vedno socialistično Jugoslavijo in v zrelih letih dočakal samostojno, kapitalistično Slovenijo. Doživel sem dovolj velikih družbenih sprememb, da sem si lahko ustvaril svoje mnenje, in na grbi imam dovolj let, da sem lahko presojal dobre in slabe strani vsakega od teh sistemov.« Presojal je sicer strogo, a brez nestrpnosti in enostranskosti.

Rojeni Ljubljančan se je po diplomi na strojni fakulteti (leta 1962) in odsluženem vojaškem roku zaposlil v tovarni koles Rog, a že maja 1966 zapustil mlado družino (ki je prišla za njim) in odšel na delo v Švico, kjer je ostal do leta 1978. Ta leta so za vedno zaznamovala njegovo nadaljnje življenje, saj se je zaposlil v koncernu, ki je gradil elektrarne v več evropskih državah, doktoriral na znameniti Zvezni tehnični visoki šoli (ETH) v Zürichu, ki je dala že več kot petnajst Nobelovih nagrajencev, in bil na njej zaposlen pet let. Eden od razlogov, da ni nameraval vse življenje delati obetavne kariere v Švici, marveč se vrniti v Slovenijo, je bil tudi, »da bi z vnuki lahko govoril slovensko«.

Znanje in izkušnje, ki jih je dobil med delom v industriji, sedem let v švicarski in skoraj osem v slovenski (sem sodi tudi izkušnja z gradnjo vojaškega letališča v Iraku), je več kot dvajset let prenašal na prihajajoče strojnike na ljubljanski fakulteti za strojništvo, kjer je bil dve leti tudi dekan. Je eden redkih profesorjev, ki ni bil le teoretik, marveč je prišel iz »proizvodnje«: in z industrijo sodeloval tudi med poučevanjem na fakulteti. Prav tako je eden redkih univerzitetnih profesorjev, ki je pisal učbenike, saj ni »hotel biti profesor, ki desetletja vedri na fakulteti, in ko odide v pokoj, za seboj ne pusti nobene sledi«. Kritičen je do načina »izvolitve v naziv« univerzitetnih učiteljev, saj so (bili) najboljši industrijski strokovnjaki izključeni iz sistema, ker niso ob pravem trenutku imeli habilitacije, saj »nihče nima naziva 'na zalogi'«, in težko je zamenjati manj sposobne učitelje z bolj sposobnimi. Univerzitetni predavatelj po njegovem dobi delovno mesto v fevd, ki v veliko primerih postane dedni. Vse to kaže, da je bil skrben pedagog, vendar ta skrb ni opazna le v odnosu do študentov, marveč tudi do stroke same, zato velik del knjige posveča fakulteti za strojništvo in razmeram na njej.

Pa v njegovem delovanju v svetu za visoko šolstvo in drugih organih v samostojni Sloveniji, kjer je lahko od blizu spremljal tudi takšno dogajanje, kot je bilo nastajanje Nove univerze.

Profil DNK družine Tuma

Dve stvari sta značilni za Tumovo dojemanje življenja in s tem tudi pisanje: radovednost in nenehno primerjanje. Radovednost ga je gnala, da bi natančneje izvedel, od kod prihajajo njegovi predniki, zato si je kar dvakrat, najprej v Nemčiji in pozneje v ZDA, dal izdelati svoj profil DNK. O tem na spletni strani piše:
»Z malo domišljije je mogoče zapisati, da so neposredni predniki avtorja teh vrstic po očetovi strani tisočletja živeli nomadsko življenje v stepah Ukrajine, severno od Črnega in Kaspijskega morja, in pripadali kurganskemu kulturnemu krogu. Pred približno pet tisoč leti so se začeli pomikati na zahod. Na poti so srečevali različna staroselska ljudstva, ki so želela imeti njihove konje, prevzela so tudi njihov indoevropski jezik in ta jezik s stoletji priredila po svoje. Očitno se je del stepskih nomadov ustalil tudi v pradomovini Slovanov in živel skupaj z njimi od tri tisoč do štiri tisoč let. To slovansko ljudstvo je pred 1500 leti začelo prodirati v zahodno Evropo.«

Drugo lastnost njegovega dojemanja življenja in s tem pisanja, primerjanje, mu omogočata življenje in delo v tako različnih družbenih okoljih in sistemih, kot so bili Jugoslavija, Švica, Nemčija, Irak in samostojna Slovenija. Primerja predvsem, kakšen je v državi odnos do dela, do študentov in podrejenih, do javnosti ... Politika, pravi, ga ni nikoli zanimala in od nje je dobil le eno povabilo za sodelovanje (»Na srečo sem ostal pri svoji tehniki.«), čeprav je mogoče iz pisanja jasno razbrati, katera strankarska opcija mu je najbližja.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker