Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ostati živ in se

Ostati živ in se pri tem še celo smejatiVečer v nedeljo, fit - Robert Kereži: … pri tem še celo smejati. Kdor preteče najtežjo slovensko ultro, 108 kilometrov s hribi, je lastnik butične (pre)izkušnje

Za jeklene ljudi, ki jih od nekdaj zanima, kaj je onstran začrtanih meja.
Ko s polževo hitrostjo drvim skozi od boga pozabljene prelepe tolminske kraje, preslišim alarm, ki mi že nekaj časa zavija po možganih. Kljub zatiskanju oči vem, da sem vsaj rahlo, če ne kar pošteno čez tisto, kar imam tudi sam še za mejo zdravega razuma. A ker me od nekdaj zanima, kaj je onstran začrtanih meja, ni naključje, da sem se znašel na eni najtežjih tekaških ultra preizkušenj daleč naokrog.

Med prijaznimi ljudmi je vse lažje
Ostati živ in se pri tem še celo smejatiSto osem kilometrov dolga, s hribi, pravimi očaki na gosto posejana pot, ki se iz dolin kar štirikrat vzpne na razvejene vrhove in nazaj, je nastala iz štirih gorskih tekov: teka Ivana Anderleta iz Podbrda na Črno prst, ki velja za prvi organizirani gorski tek v Sloveniji, teka na Ratitovec, gorskega maratona štirih občin (GM4O) in traila iz Kopačnice na Blegoš ter nazaj (KBK).Vpušeljc jih je prvič v letu 2015 pod vodstvom markantnega gasilca in planinca Jožeta Dakskoblerja, povezalo Turistično društvo Podbrdo. Jože, oče in motor gorskega maratona, ki je v te kraje že dvakrat pripeljal vso svetovno elito ter se je omenjenih tekov aktivno udeleževal, pove, da želijo z Ultra pušeljctrailom obdržati butičnost, neke vrste žlahtnost prireditve. Zato je sto tista številka, s katero omejijo prijave. Prevelike bojazni, da bi morali koga odsloviti in razočarati, namreč ni, saj je že težavnost proge, sedem tisoč metrov vzponov in težkega terena, dovolj dobro sito. Le redki ultraši se odločijo za spopad z njo. Glede na to, da finišerji UPT dobijo enako število točk na drugih, veliko lažjih tekmah, pridejo v Baško grapo le tisti redki norci, ki jim ni zgolj do točkovanja. Avanturisti, ki želijo predvsem okusiti slast in pasti premagovanja čudovite, divje narave, zadovoljstvo ob preseganju mej vzdržljivosti ter doživeti iskreno prijaznost in gostoljubje prebivalcev.

Dolg učitelja matematike
In res - ob šestih zjutraj nas je bilo na startu le za slaba dva razreda. Približno toliko, kot je vsako leto učencev na Osnovni šoli Ivana Kosa Podbrdu; to izvem veliko kasneje, ko med tekom kramljava z nekdanjim učiteljem. "Najbrž ste učili telovadbo," glasno razmišljam, a se uštejem. Pove mi, daje bilo v Podbrdu lepo učiti matematiko, vendar je v življenju kdaj treba narediti tudi kakšno spremembo. Pred leti seje odselil in si poiskal novo službo, bliže tako imenovani civilizaciji, tokrat pa želi podpreti organizatorje, prijatelje, krajane in nekdanje učence. Zaveda se, koliko truda in energije je vsako leto vloženih v tako rekoč edino prireditev, ki jo složno izpeljejo številni srčni ljudje, in da odteče teh sto kilometrov, je najmanj, kar lahko stori, da se vsaj malo oddolži tistim, ki so obtičali v pat poziciji slovenske tranzicije.
Ker začne sonce že pošteno pripekati, se med vtiranjem zaščite pred soncem posloviva in moram ga pustiti za seboj.

Hudajužna ti da krila
Pot, ki se strmo dviga proti Poreznu, postaja gola in kamnita. Spomin na okrepčevalno postajo v Hudajužni, kjer sva s prijateljem v najetem apartmaju neverjetno prijazne lastnice noč pred startom prespala, pa vse bolj bledi. Sprejem je bil bučen, kot bi prišli junaki fronte, in mize so se šibile od domačih dobrot, napitkov, športnih prigrizkov. Ob dobri malici smo na prvi kontrolni točki izvedeli tudi, koliko časa smo na progi in kakšna je naša uvrstitev, kar je večini dalo najboljšo spodbudo za naprej. Že obdelani vrhovi Koble, Črne prsti, Kala in sedla čez Suho so namreč pustili svoj davek in tik pod Durnikom je telo nekoliko potegnilo za ročno zavoro. Čeprav ni bilo vroče, kot bi utegnilo biti, se razveselim vsake sence, oblaka, sapice vetra, potoka, kjer napolnim steklenico in si pod ledeno vodo zbistrim glavo. Tik pod vrhom naletim na Rugljeve, ki so prespali pod isto streho kot jaz, le v sosednjem apartmaju. Kot so napovedali že na predvečer tekme, so prišli spodbujat Žigo Gombača, ki je z gostovanjem na že omenjeni osnovni šoli zaključil svoje pisateljske obiske v letošnjem šolskem letu. Rugljevi so s sobotnim družinskim izletom pokazali, da se družinska tradicija "zdrav duhv zdravem telesu" nadaljuje. Tako spet dobim nekaj šusa za pot proti vrhu, kjer nas ponovno pričaka izjemno vzdušje. Številni pohodniki, planinci, gorski reševalci, navijači in znanci se nas iskreno veselijo, manjkajo samo še Kekec, Mojca, Rožle, Pehta in Bedanec, pa bi bila slika popolna.

Zaseka na žlico in juha v kozarcu
Po ozki, s travo poraščeni in kamni posejani planinski potki se hitro spuščam proti Črnemu vrhu. Namesto da bi občudoval pokrajino, moram presneto dobro gledati pod noge. Samo majhen, napačen korak in tekme je hitro konec. Na srečo je prva večja okrepčevalnica v Kopačnici dokaj blizu in misel na to, da bom kmalu prispel skoraj na polovico poti, kjer me čakajo sveže nogavice, drugi športni copati in oblačila z nekaj konkretne hrane, mi je v tolažbo. Podobno kot v Hudajužni je tudi v Kopačnici bučno, juha, zaseka, domače klobase pa so seveda veliko boljša hrana kot tekoči cuker v mojih gelih. Ker nimam časa razlagati, da ne jem ogljikovih hidratov, zaprosim za žlico, da z njo pošteno postrgam po lončku zaseko, in tudi pri juhi sem izbirčen - natočimjo kar v kozarec, a tokrat nočem rezancev. Topla, slana in mastna deluje kot poživilo, pogledi domačinov pa mi govorijo, da so že vsega vajeni. Sto ljudi, sto čudi. Z vlažilnimi robčki si obrišem stopala in pregledam, ali so jih že napadli žulji. Na srečo nič hujšega, zato prste, namazane vazelinom, potisnem v suhe, sveže nogavice ter obujem lažje, manj robustne športne copate za manj zahteven teren proti Blegošu. Oblečem še lahko, zračno majico brez rokavov, napolnim steklenico, oddam vrečo s premočenimi stvarmi ter se poslovim od postaje, kjer bi žlico zaseke v eni in s kozarcem juhe v drugi roki še rade volje posedel.
Noge potrebujejo kar nekaj časa, da se zavejo bitke za Blegoš, ki je strmo pred nami. A na srečo so domačini na Ojstrem vrhu samoiniciativno postavili okrepčevalnico s čevapčiči in pivom. Med pogovorom izvem, da je tamkajšnja legenda, gorski tekač z vzdevkom Gams, kar štirikrat zapored pretekel gorski maraton štirih občin, kar pomeni 168 kilometrov z 10.000 višinci, in to večinoma s podporo grenke pijače z aromo hmelja, ki sem jo zavrnil. Najbrž je bilo laško, da je lahko vsakič pogledal svoj grb. Ja, vsak kraj ima kakšnega svojega junaka in legendo, prepričalo me je, da je vredno vztrajati do konca.

Eni na koncu, drugi pri loncu
Sedaj že na tihem pričakovana ali inclusive ponudba s pijačo, jedačo in z masažo je tudi v Železnikih, in medtem ko mi maserka gnete razbolele noge, jem juho kar iz lonca. Da ne bi izgubil preveč časa, pa še h koncu je šla. Ko sem se preoblačil v sveža oblačila, sem slišal pogovor med kontrolorjema, da je prvi tekmovalec po rekordnih trinajstih urah že na cilju. Hitro sem izračunal, da imam do tja še slabih sedem ur. Ker je bila ura sedem zvečer, sem vedel, da se nočnemu teku ne bom izognil, zato sem v nahrbtnik hitro stlačil vetrovko, tanke rokavice in čelno svetilko, v vrečo, ki jo bodo organizatorji odpeljali do cilja, pa strpal nepotrebno kramo.
Spodnji del vzpona proti Ratitovcu je sčasoma postajal vse bolj strm, v zadnjem delu pa sem moral že pošteno pritisniti, da sem se znebil zasledovalca. Proti vrhu je postajalo vse bolj temno in močno je pihalo; a ker so se videli obrisi koče, se nisem ustavljal, da bi se oblekel in nataknil svetilko. Zato sem v kočo prišel že pošteno premražen in prepihan. Spil sem topel čaj in juho, se malo stisnil k topli peči, navlekel vetrovko, kapo, rokavice, svetilko ter jo mahnil v temno noč. Že dolgo nisem videl zvezd tako blizu. Ponoči je tek, ko loviš ravnotežje in oprezaš za oznakami, malenkost počasnejši. Tudi organizem se preklopi v drugo dimenzijo. Sčasoma se oči navadijo teme in gibanje postane s pomočjo adrenalina bolj suvereno. Ključni sta osredotočenost in zbranost. Po dolgem, kamnitem, nevarnem spustu končno pridem do desetkilometrskega makadama proti Soriški planini. Že nekaj ur nisem srečal sotekmovalcev, zato se prepustim razmišljanjem, ko nenadoma zagledam pritajeno svetlobo, ki se mi bliža. Na ultrah je ob dobri pripravljenosti zelo pomembna tudi taktika ekonomične razporeditve moči skozi tekmo, zdaj plačujem davek za nekoliko (pre)hiter začetek. Do kontrolne točke me prehitita dva, nabrala sta si že desetminutno prednost. Spet se okrepčam s toplim čajem, juho in zaseko na žlico, medtem ko me šest dežurnih gasilcev opazuje z mešanico občudovanja in nejevere. So redkobesedni, austrežljivi. Ob slovesu me napotijo na neoznačeni del poti pod žičnico in hitro se spet prepustim toku.

Ko s(m)o v cilju vsi zmagovalci
Na spustu z Lajnarja me prehiti še eden in takrat se mi vsaj malo odprejo zavore. Sicer z jezo, da sem v zadnjih izdihljajih proge izgubil še eno mesto, toda iz nog ne morem iztisniti več kot le mehansko upiranje gravitaciji, ki z vsakim stikom s tlemi izzove bolečino. Glasovi v ciljnem prostoru so vse bliže. Boli me že vsak del telesa, preplavljajo me odtenki različnih čustev, ki blažijo bolečino. Po natanko dvajsetih urah sem nenadoma v ciljni ravnini in prepustim se užitku biti tukaj in zdaj. Sedem k omizju, kot vsi drugi, ki so prišli pred mano. Zdi se kot še ena običajna noč. Kot da se ne bi nič zgodilo. Tiho jemo toplo joto in se opazujemo. Ko se kdaj srečamo s pogledi, si povemo vse. Vsak ve, skozi kaj je šel to noč in skozi kaj so šli tudi drugi. Zato smo ta trenutek tukaj vsi zmagovalci. Ne zgolj kot floskula. Dobesedno.

Robert Kereži (tudi na fotografiji)

  • Po 108 kilometrih pride užitek tukaj in zdaj

Vecer.si 02.07.2017
Ostati živ in se pri tem še celo smejati

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27531

Informacije

Informacije