Večer, Slovenija - Boris Jaušovec: … Nevralgične točke na meji: Naj arbitraža ne zmoti planinske idile

Kako je vojaški objekt na Trdinovem vrhu v osamosvojitveni vojni padel v slovenske roke, čeprav naj bi bil stal na hrvaškem katastrskem ozemlju.

Trdinov vrh z nadmorsko višino 1178 metrov kraljuje nad Novim mestom, kjer se pogovarjamo z nekdanjim poveljnikom tukajšnje teritorialne obrambe, upokojenim polkovnikom Janezom Butaro. Iznad krošenj na vrhu se dviga ogromen televizijski stolp, kakšnih sto metrov zračne linije za njim levo pa se skriva slavni vojaški objekt, v katerem je od osamosvojitve slovenska vojaška posadka. Objekt je za potrebe vojaških zvez v začetku 70. let po dramatični izkušnji s češkoslovaško krizo zgradila JLA. Po tem, kar je ugotovila skupna geodetska komisija Slovenije in Hrvaške, stoji nesporno v hrvaški katastrski občini Jastrebarsko.

Zakaj je torej TO zasedla ta objekt, ne pa hrvaški tedanji Zbor narodne garde? Butara se v mislih vrne v tiste čase. "Kot veste, sta se Slovenija in Hrvaška pred osamosvojitvijo usklajevali, kako bosta koordinirali svoje vojaške obrambne akcije, če bi JLA zapustila vojašnice. A ko se je začela vojna v Sloveniji, so se Hrvatje obnašali, kakor da se to njih ne tiče.
Trdinov vrh, Boč in Krim so JLA zagotavljali radiorelejno zvezo. JLA je imela svoje avtonomne telefonske linije. Kjer žice ni bilo mogoče potegniti, so vzpostavili radiorelejne zveze. So visokofrekvenčne in točke se morajo optično videti. Izgubijo sicer moč po 40, 50 kilometrih, zato pri daljših razdaljah potrebujejo še pomožne, vmesne objekte. Glede na namembnost so bili ti objekti podrejeni polku zveze, torej ne Novemu mestu, pač pa Ljubljani. Tako je šlo po vsej Jugoslaviji in do centra v Beogradu. V sistemu vodenja in poveljevanja je seveda sistem zvez krucialna zadeva. Če ga nimaš, si slep."

Kaj se pa dereš?
Butara se spominja, kako so se jim v tistih dneh po osamosvojitveni proslavi dogodili prvi streli v Pogancih z metliške smeri, pa Medvedjek in Krakovski gozd: "Povelja so seveda prihajala s teh vozlišč. Zato smo dobili zamisel, da bi se tega lotili drugače. Četo teritorialcev iz Šmarjeških Toplic sem poslal do planinskega doma na Gospodični, kakšne tri kilometre nižje od Trdinovega vrha, z namenom, da bi objekt JLA opazovali, morda zavzeli ali celo nevtralizirali. K objektu sem poslal dva častnika, da skušata posadko pridobiti, da bi začela delati za našo stran. Šla sta rezervista, stotnik Boris Pogačar, sicer šef novomeške urologije, in poročnik Franc Zagorc. Poslovila sta se od družin, to takrat še zdaleč ni bilo lahko, pa bombe sta si zamotala okoli nog, se še spomnim. Pogačar je pred objektom v roke vzel megafon, da bi prepričal posadko v pogovore, in sledilo je najtežjih deset sekund v njunem življenju, saj so se puškomitraljezi začeli obračati v njuno smer. Bilo je mučno, nato pa na vrata pride ven nekdo v trenirki in jima slovensko zakliče. Kaj se pa dereš?"
Izkazalo se je, da je bil poveljnik posadke podčastnik slovenskega rodu, nekje z Goričkega. Prišleka je vljudno povabil v objekt. Vojaki, v posadki jih je bilo kakšen ducat, so jima postregli in potarnali, da nimajo vode. "Naša sta jim takoj obljubila, da bodo vse dobili. Pogačar pa jim je ponudil, ne da se predajo, ampak da začnejo delati za teritorialno obrambo. Beseda je dala besedo in podpisali so pogodbo. Obljubila sta, da če bo na poveljstvu to sprejeto, dobite jutri šifro in zadeva bo urejena."
In tako je bilo. Butara nadaljuje: "Vendar prek novomeške vojašnice seveda ne bi mogli sodelovati. Zatorej smo to počeli prek televizijskega pretvornika, v katerem je bil telefon. Tako so lahko začeli slovensko stran obveščati o premikih, ukazih v JLA in podobno. Z vsem smo bili naenkrat na tekočem. Če pa bi tam sprožili bitko in bi vojaško zavzeli objekt, bi nad nas prihrumela vojaška letala, ki bi zbombardirala in uničila vse, in objekt in televizijski stolp. Ostalo ne bi nič."

Prisluškovanje in špijonaža
Kasneje se je vojna nadaljevala po drugih republikah bivše Jugoslavije in iz objekta, ki ga je JLA ob umiku iz Slovenije oktobra 1991 še formalno predla slovenski teritorialni obrambi, so lahko prisluškovali zvezam po Hrvaški in celo po Bosni in Hercegovini. Nekateri trdijo, da so bili nekateri prisluhi haaškemu obtožencu, generalu Ratku Mladiću, uporabljeni na sodišču za vojne zločine, denimo, pridobljeni prav na Trdinovem vrhu. Tako je bilo vse do incidenta s slovenskimi obveščevalci, ki so v Zavrču s špijonskim kombijem zapeljali na hrvaško stran, kjer so jih Hrvati prijeli. Tedaj so slovenski obveščevalci objekt na Trdinovem vrhu iz previdnosti raje zapustili.
"Tudi, ko je bilo desetdnevne vojne konec, Hrvati za Trdinov vrh niso pokazali nobenega zanimanja. Res pa je," opozarja Butara, "da je bil Trdinov vrh spričo veliko težje vojne, ki je divjala tedaj na Hrvaškem, zanje marginalnega pomena. Teritorialna obramba je varovala objekt, na vsakih štirinajst dni se je vojaška posadka v njem zamenjala. Opremo je sicer JLA tedaj odmontirala in vzela s seboj, toda Vomo je v objekt namestil svoje naprave, da so lahko potem snemali pogovore vse tja do hrvaške osvobodilne akcije Oluje in še dlje. Kasneje, z razvojem satelitov, je objekt izgubil svojo namembnost. Kot teritorialci in rezervisti smo objekt varovali kakšno leto, nato pa so te naloge prevzeli vojaška policija in pripadniki stalne sestave."
Butara se ne spomni nobenih vojaških incidentov. Tedaj sta naš Albin Gutman in hrvaški Janko Bobetko namreč sprejela dogovor o izogibanju incidentom: "So kdaj prišli kakšni veliki Hrvati gor provocirat, ampak ni bilo nič resnega. Je pa enkrat gor v tisti Trenkovi ali kakšni že, menda bana Jelačića uniformi, prijahal nekoč hrvaški predsedniški kandidat Slaven Letica, in skušal vojakom podeliti neko suho sadje, fige." Ko je julija praznik svetnice, po naše svete Jere, po hrvaško pa svete Gere, imajo ljudje pri njeni cerkvici, zraven pa je še cerkvica svetega Ilije, pravo ljudsko rajanje. Pridejo tako Slovenci kot Hrvati in se skupaj veselijo. Nikoli ni bilo incidentov." Bila pa je slovenska vojska pripravljena, naredila je elaborate, če bi hrvaška vojska skušala zavzeti objekt.

Vojska na meji med članicama Nata
Zakaj pa objekta kasneje ni prevzela policija? "Če malo hudomušno rečem, tudi policaji niso več neumni. Treba je gor voziti posadko pa vodo. Dodatna skrb pač, ki jim ni dišala. Tako imamo rariteto, da je na meji med dvema članicama Nata na neki točki še zmeraj vojska. Moja soproga je iz Pulja in njenim se v šali rad pohvalim, da sem ostal še edini okupator njihove zemlje, pa čeprav le nekaj pedi. In se nato vsemu temu skupaj smejimo. Objekt je tipski, zgoraj je za bivanje, v zemljo pa je zgrajen kakor atomsko zaklonišče, v katerem si lahko avtonomno zdržal tudi mesec dni."
Butara opaža, da Ljubljani ni kaj dosti mar za razmejitev na kopenski meji. Samo da bi Slovenija kar največ dosegla na morju, je Ljubljana pripravljena žrtvovati ne le Trdinov vrh, ki ni naseljen, ampak tudi kraje, ki so naseljeni, pa morda spadajo v hrvaški kataster, je pa v njih vselej jurisdikcijo izvajala Slovenija. Denimo, najbolj je to opazno na levem bregu Mure. Morda pa upa, da bo dobila 113 hektarjev južno od Dragonje z Jorasovo parcelo vred, če bo pač arbitraža za državno mejo sledila katastrski meji. "Zdaj, ko ni več jugoslovanskega juga, smo mi ob južni meji postali za Ljubljano nekakšni južnjaki," ne brez ironije in tudi ne brez grenkobe pove Janez Butara. "Se pa sprašujem, kaj bi katerakoli država dosegla z zaostrovanjem situacije. Kot da bi politiki v obeh državah potrebovali nekakšno točko manipulacije oziroma seme razdora, da lahko preusmerijo pozornost v neko domoljubje. V ozadju pa se neopaženo dogajajo manipulacije in mahinacije ter kraja ljudstva. Čujejo se le vojaški bobni. Toda mislim, da še zmeraj lahko kakšna Angela zavrti kakšen telefon in ohladi pregrete glave."

Planinski mir
Na vrhu Trdinovega vrha vam je vsaj dve tretjini Slovenije kot na dlani. Ob lepem vremenu, po dežju, se vidijo Alpe s Triglavom, na jug proti Hrvaški pa Učka, Bjelolasica in Petrova gora, mi na vrhu pove Milan Rendolić iz Cest Karlovca. Poslali so ga z delovnim strojem, da malce poravna gramoz na makadamski cesti, ki jo je Hrvaška s svoje strani zgradila šele leta 1993. Da ne popravljate ceste, da bi hrvaška vojska po razglasitvi arbitraže hitreje prišla na vrh, ga ironično zbodem. "Ma, ne, kje pa! Po arbitraži se ne bo nič spremenilo. Cesto pač enkrat letno malo popravimo. Pa saj ste morali videti, da z vaše strani cestarji danes počnejo isto." Res je, tudi slovenski bager je pod vrhom ravnal slovensko makadamsko cesto.
Sveže hladno je v tem vročem poletju zgoraj na vrhu Trdinovega vrha oziroma Svete Gere po hrvaško. Cerkvici, pravzaprav razvalini, sta prekriti z novejšo streho. Meja katastra teče med njima, televizijski stolp naj bi bil na slovenski strani, malce oddaljeni vojaški objekt pa v hrvaškem katastru. Vojakov v njem ni videti, so pa vidni mitralješka gnezda in slovenska zastava, ki se izza smreke vije v rahli sapici. Pristop ni dovoljen, objekt je obdan z ograjo. Če po razglasitvi razsodbe arbitraže tega idiličnega planinskega miru ne bo nič zmotilo, bo julija zopet velika fešta ob prazniku svetnice. "Tedaj ljudje z obeh strani meje sedijo tukaj v hladu dreves in se veselijo, da nihče več ne ve, kdo je Slovenec in kdo Hrvat," še zadovoljno doda Rendulić, preden se poslovi. Delo kliče.

Boris Jaušovec

• "Če pa bi tam sprožili bitko in bi vojaško zavzeli objekt, bi nad nas prihrumela vojaška letala, ki bi zbombardirala in uničila vse, in objekt in televizijski stolp. Ostalo ne bi nič."
• Ko je julija praznik svetnice, imajo ljudje tukaj pravo ljudsko rajanje. Pridejo tako Slovenci kot Hrvati in se skupaj veselijo. Nikoli ni bilo incidentov.
• "Zdaj, ko ni več jugoslovanskega juga, smo mi ob južni meji postali za Ljubljano nekakšni južnjaki."