Večer v nedeljo, Samogovor - Franja Žišt: Težave izginejo, lepo pa ostane
"Pi…, kreten!" mi je izletelo, sicer bolj pridušeno - kakšnih cicibanov k sreči ni bilo naokoli -, ko sem na drugi strani ceste videla, kako si fant ob rumenem poniju preteguje vrat in ogleduje okrvavljena zapestja. Preklinjajoči pozdrav ni bil namenjen onemu s ponijem, ampak tipu za volanom, ki se je delal, da mu je strašno hudo, ko je zbil nič hudega slutečega kolesarja. Itak, spet kak divjak, kot tisti črni beemve, ki se je v nedeljo čez naselje na Ljubljanskem barju peljal kot na dirkališču v Imoli, sem pomislila. Ker sem pogosteje na dveh kot štirih kolesih, poleg rednega prevažanja v službo in iz nje še v prostem času vrtim pedale, sem precej občutljiva za to, kako se drugi udeleženci v prometu vedejo do kolesarjev. Kako blizu prehitevajo, v kolikšnem loku se jim izognejo, kako zafrustrirano trobijo iz le njim znanih razlogov ali pa kakšen je njihov izpad, če se kolesar izogne nečemu, kar naj bi bilo kolesarska steza, a bolj spominja na kak oviratlon. Slovenija pač ni Nizozemska, kjer si z biciklom med nogami največji car. Ne le po rumenih avtomobilskih tablicah, Holandce na počitnicah tu na sončni strani Alp lahko prepoznate tudi po uvidevnosti do kolesarjev; ko se spuščaš po ovinkih z Mangartskega sedla, bo nasproti vozeči visokorasli severnjak že daleč pred teboj ustavil vozilo in se stisnil čim bolj ob rob, da te ob srečanju na najvišje ležeči gorski cesti pri nas ne bi zazibal in usmeril v jarek ali celo kakšen prepad. Ko gre za kolesarje, sem zmeraj občutljiva. V ponedeljek, ko sem čakajoč na zeleno luč strmela na drugo stran ceste, da bi razvozlala, kako se je pripetila nesreča, pa sem bila še toliko bolj. Spomnila sem se na simpatičnega modrookega sošolca, ki mu je v tretjem razredu osnovne šole, ko se je s kolesom odpravljal na nogometni trening, pot in življenje prekrižal prehiter motorist. Nobeden od nas ni mogel verjeti, da fant ne bo več z nami sedel v šolske klopi. Se pa še danes spomnim, kako sva si, kadar je bil kateri od naju bolan, prinašala zvezke, da sva prepisala zamujeno snov. A otroci danes to še počnejo? Enkrat drugič sva se javila, da bova izdelala nabiralnik za razredno pošto, celo popoldne divjala, tik pred slovesom pa hitro na škatli za čevlje površno izrezala luknjo za oddajanje ovojnic, razglednic in ljubezenskih sporočil. Slednja so še najpogosteje polnila nabiralnik.
Zdi se, da je rdeča luč na semaforju v ponedeljek gorela v nedogled, ker so se misli vrnile k tistemu, kar sem premlevala in zaradi česar sem jokala večino preostalega vikenda, ko je kot strela z jasnega v soboto popoldne zarezalo v naš ferajn, alpinistični odsek, ki sem se mu pridružila lani. Enega od naših ni več. Nobene napake ni naredil, imel pa je smolo, se poškodoval pri zdrsu in izkrvavel v steni. Šok. Če si rad in veliko v gorah, te vsako poročilo o nesreči vsaj malo vznemiri. In žalostnih izidov je zadnje čase precej, kakor da bi bili hudo ujezili bogove. Ko pa odide nekdo, ki si ga kdaj že varoval, torej mu držal štrik, da ni padel, ali pa ti je posodil cepine, da si po ledenem slapu za njim splezal še ti ... Huh. Ti pa da misliti. O svetu, ne/pravičnosti, življenju in minljivosti, smislu. Ljubitelji sveta v vertikali so pogosto težko razumljeni. Da alpinizem ni za punce, večkrat slišim tudi sama. A odkar se smukam bližje svetu, ki sem ga kot običajna pohodnica s strahospoštovanjem občudovala, ugotavljam, da se tem ekstremnim športom, ki je pravzaprav umetnost, ukvarjajo strastni ljudje. In četudi se vzpenjajo proti oblakom, ostajajo trdno na tleh. Pa živi so, ko se gibljejo na robu med življenjem in smrtjo, s katero se z leti navadiš živeti, me učijo. Podobno kot narava skale slednje njih izklešejo v prave modrece. Te dni sem v tolažbo brala misli Nejca Zaplotnika in všeč mi je tale: "Težke in lepe stvari, vse se končajo, težave izginejo v pozabo, lepo pa ostane. V tem je skrivnost življenja.'' Tam pri semaforju pa sem se spomnila še ene avstrijskega alpinista Kurta Diembergerja, ki je prvi na svetu stal na dveh od štirinajstih osemtisočakov. Med pogovorom mi je dejal, da alpinist potrebuje tudi srečo. Lahko jo imaš enkrat, dvakrat, tudi trikrat, vedno pa ne. Od tebe je odvisno, koliko sreč boš izzval. Tisto kletvico z začetka bi si v ponedeljek tako lahko bila prisolila tudi sebi. Ker sem jo izzivala, srečo. Ko se je prižgala zelena, me je namreč prešinilo, da sem se do semaforja, kot že ničkolikokrat, spet pripeljala po napačni strani ceste. Hm, ampak če pomislim, da bi se tisti čas vozila po pravi ...
Franja Žišt