Vertical - Rodolphe Popier: Naslov v prevodu Goljufija Česen

O čem govori raziskava Rodolpha Popierja, ki jo objavljamo na naslednjih straneh? Prvič o tem, da je Tomo Česen kot dokaz za svoje vzpone uporabil nekaj, kar je bilo videti kot fotografiranje. Taki fototermini so sicer običajna praksa, ki fotografu pri spremljanju alpinista v baznem taboru omogočajo, da posname fotografije za sponzorje, ali kot v tem primeru, da z njimi ilustrira alpinistovo zgodbo. Kot dokaz za svoje vzpone je Česen v svoji knjigi Sam objavil fotografije, ki niso bile posnete v severni steni Jannuja ali na južni strani Lotseja, ampak nekatere več kilometrov stran. Drugič, Tomo Česen si je v primeru Lotseja najverjetneje izposodil določene fotografije od slovenske odprave, ki je bila tam pred njim leta 1981. Primerjava fotografij in kup elementov dajeta misliti, da je Česen, ki je imel lahek dostop do fotografij iz leta 1981, te preprosto vzel, da je prikazal poglede z južne stene in tako potrdil svoj vzpon. Zakaj preganjati Česna? Zato, ker še kar naprej zatrjuje, da se je vzpel na Lotse, na primer v intervjuju, ki ga je imel z Rodolphom Popierjem. Česen pa ni osamljen lažnivec. Če ne omenjamo Lancea Armstronga, je doslej najbolj eksemplaričen primer Cesare Maestri. Od leta 1959 ta Italijan trdi, da se je vzpel na Cerro Torre, v vzponu, ki je trajal šest dni, pa je izginil njegov kolega Toni Egger.

ODKRITJA V AFERI ČESEN

Rodolphe Popier ’

Afera Česen, zaradi katere je preteklo veliko črnila, še danes ostaja ena od ugank v zgodovini alpinizma. Ali je slovenski alpinist, kot trdi sam, res preplezal južno steno Lotseja? Greg Child je leta 1994 opravil sintezo glavnih elementov v svojem članku Reasonable doubt, ki je referenca za to vprašanje. Če dva fotografska dokaza, ki ju je ponaredil Česen, prevesita soglasje v njegovo škodo, potem večina preostalih fotografij doslej še ni razkrila svojih skrivnosti. Četrt stoletja pozneje je zadeva tako rekoč zaključena.

 

  Več kot mit, afera Česen je primer za razumevanje
  meja uradne zgodbe planinarjenja.
  © Mario Colonel

 

Južna stena Lotseja, 8516 m, za katero  
Česen trdi, da jo je sam preplezal leta 1990. 
© Jocelyn Chavy 

ISKANJE DOMNEVNIH KLINOV …

Ta članek je rezultat raziskovalnega dela, ki je trajalo od jeseni 2013 do pomladi 2015. Na začetku je, na prošnjo nizozemskega kolega, šlo za preverjanje izjav ameriškega plezalca na svetovnem spletu, 

Fotografija, ki naj bi potrdila Česnov vzpon, ko doseže greben.
Fotografija bi vodila k točkam razprave pred Grošljevim
odkritjem svoje fotografije.

ki je zatrjeval, da je pridobil pričevanja članov sovjetske odprave, ki je leta 1990 preplezala južno steno Lotseja in se je na vrh povzpela v smeri Česnovega resničnega vzpona (v grobem: »Klini, ki so jih ti plezalci našli v vršnem delu stene, bi lahko pripadali samo Česnu.«).

Fotografija, ki naj bi jo posnel Česen na večnem snegu, v resnici pa jo je posnel Grošelj na normalni smeri v zahodni steni.

Ko smo prišli do soglasja, da je pričevanje ameriškega plezalca nesprejemljivo, sem se, zelo prizadet, odločil, da o zadevi izvem več. Moje preučevanje je trajalo več mesecev; medtem sem odvijal klobčič, zbiral in skrbno preučeval bibliografske ter fotografske podatke o zadevi. Še posebno zavzeto sem analiziral fotografsko gradivo v Česnovi knjigi Sam in slavni reviji Vertical, št. 28, ki je poročala izključno o vzponih na Jannu in Lotse. Ta članek predstavlja sintezo rezultatov te analize.

1/ FOTOGRAFIJE, UKRADENE VIKIJU GROŠLJU
    Usodni udarec v aferi Česen se je zgodil, ko je Viktor Grošelj, Česnov prijatelj in član odprave v južno steno Lotseja leta 1981 (tiste odprave, ki je Česnu dala vso potrebno dokumentacijo za pripravo svoje odprave), februarja 1993 odkril dve od svojih lastnih fotografij, ki ju je Česen pod svojim imenom uporabil v reviji Vertical, št. 28 (julij–avgust 1990). Nekatere slike so bile obrnjene, kot pravimo, levo-desno in povezane z dvoumnimi napisi. Razkritje te »izposoje« je Česna osramotilo:
   Grošelj je o tem govoril kot o kraji. Česen ni nikoli našel prepričljive razlage, da bi opravičil »izposojo« fotografij svojega prijatelja, in se je precej zapletel s svojima sogovornikoma iz revije Vertical (Jean-Michel Asselin in Dominique Vulliamy), ki jima je skušal naprtiti odgovornost za nepravilne napise pod fotografijami in navajanje napačnega avtorja. Zaradi tega dogodka bi se morala tehtnica soglasja zagotovo prevesiti v škodo Česna.

Poleg tega da je Grošelj v reviji Vertical uradno prepoznal dve svoji fotografiji, je prav tako prepoznal kraj tabora odprave iz leta 1981 in zaključil, da je morala biti tudi ta fotografija, objavljena v reviji Vertical, na enak način izposojena od drugega člana takratne odprave, čeprav se ta član ni nikoli razkril. Druge slike, ki prikazujejo Česna v akciji, so prav tako vzbudile dvom drugih opazovalcev, ki so opazili, da so morale biti slike, ki naj bi prikazovale Česna visoko na gori, tako na Jannuju kot na Lotseju, posnete veliko nižje ob gori. Profesionalni fotograf Pascal Tournaire je potrdil, da so bile v tistem času najboljše fotografije narejene z aparati z dispozicijo, pri čemer pa mora biti razdalja do objekta slikanja največ 300 m. Iz svojih izkušenj z dveh odprav v južni steni Lotseja (1975 in 1989) je Messner k analizi dodal še možnost, da so bile fotografije, ki prikazujejo Česna, ko pleza na Lotse, posnete s strani Lotse Shar ...

VIKTOR GROŠELJ - VIKI
(3. 6. 1952)
Po poklicu profesor telesne vzgoje, član slovenske alpinistične elite v letih 1970–1980.
Še zlasti si je prizadeval, da bi osvojil 14 osemtisočakov,, pri čemer je dosegel vrh 10 od 14 velikanov, med katerimi je bil Makalu po južni strani (1975), Manaslu po Messnerjevi smeri (1984) in Shishapangma po južni steni (1989).

2/ NELOKALIZIRANO FOTOGRAFIRANJE NA JANNUJU (1989)
Odprava, v kateri so bili Tomo Česen, Janko Kokalj, oficir za zvezo Bandari in Chindi kuhar/sirdar, je postavila svoj bazni tabor na 4700 m, nižje kot običajno, in tako podaljšala čas hoje do vznožja stene (fotografija 83, Sam). Že ob preletu fotografij Jannuja iz knjige Sam takoj dobimo vtis, da so bile posnete v enem samem dnevu ob vznožju gore. Te slike prikazujejo Česna, ki pleza (brez gamaš) po ledeniku (fotografija 90), »po blokih ledu, ki so veliki kot hiše« (fotografija 91), ali »v sredini stene, kjer človek izgubi vsak občutek za dimenzije« (fotografija 89), ali tik pred vzponom, ko Česen spravlja svoje stvari v nahrbtnik (fotografija 85), oziroma ob vrnitvi v enakih okoliščinah (fotografija 86).
Vse te fotografije je naredil Janko Kokalj. Česen je avtor ene same fotografije v seriji in ta prikazuje ključni prehod (fotografija 87). Na njej je razvidna razpoka brez ozadja (zato jo je nemogoče lokalizirati), ki je povzročila veliko pretakanja črnila v tej polemiki; nekateri so šli celo tako daleč – ne brez razloga –, da so menili, da bi lahko bila posneta tudi v masivu Mont Blanca!

Fotografija 85 iz knjige Sam, ki v delu, v velikosti poštne znamke, daje rešitev: prikaz kraja posnetka!

Po neuspešnem preučevanju fotografij sem prosil Mika Searla, geologa in strokovnjaka za Himalajo, naj analizira fotografijo ključnega prehoda. Njegov odgovor je bil nedvoumen: ta fotografija je bila lahko posneta kjerkoli v severni steni Jannuja, od vrha samega do vznožja, ki preprečuje dostop do severne stene, vendar v nobenem primeru v Chamonixu.

Vzporedno sem se osredinil na fotografijo 89 in opazil, da so sledi v smeri vzpona in spusta do vznožja police in da se je Česen ravno takrat spuščal: poleg že omenjenega argumenta o oddaljenosti od objekta slikanja (kako fotografirati Česna na sredi pregrade, 1500 m nad vznožjem ledenega slapa?!) – zakaj so sledi vzpona in spusta, če pa nikjer v zgodbi ni govora o spustu (samo enkrat v celi zgodbi omenja nihalo, vendar v sekciji »polna hitrost«)?

Nato sem začel raziskovati natančno lokacijo s fotografije 89 (ozadje realne velikosti je visoko približno 55 m in široko 30 m) v nižini zidu ter na predgorju ledenega slapu in velikega ledenika Khumbakarna … Fotografija 85 mi je podala odgovor: rešitev se je skrivala na delčku fotografije z velikostjo ene poštne znamke. Omenjena fotografija, posneta »v sredini zidu«, je bila v resnici posneta na višini okrog 4900 m (po oceni Finn map, 4839 po Google Earth), zunaj smeri, po kateri naj bi šel Česen (tako ob vzponu kot ob sestopu), na predgorju levega brega ledenega slapu, ki so jo uporabili Rusi leta 2004, da so prišli do vznožja severne stene. Ko sva z Lindseyjem Griffinom še naprej preučevala fotografijo, sva opazila, da se več razpok profilira na levi strani trase Česnovega vzpona: fotografija ključnega prehoda je bila zagotovo posneta na tem kraju …

Na koncu tega pregleda smo lahko, fotografijo za fotografijo, rekonstruirali približen potek fotografiranja tistega dne ob vznožju ledenega slapa. Prvima fotografijama s strani vdolbine (fotografiji 87 in 89) sledi posnetek v nižini ledenega slapa, kjer vidimo Česna, kako napreduje med bloki ledu (fotografija 90), in na koncu posnetek, ko z njega sestopa peš. (fotografija 91) Na posnetku je lepo vidno ozadje na dnu ledenika Khumbakarna (med Yalung Peak in Jannu vzhod). Po podatkih, zbranih v himalajski bazi podatkov, je ta posnetek najverjetneje nastal 27. aprila 1989, ko so predvajali film na kar 5000 m, natanko na dan teoretičnega odhoda v severno steno.

JANKO KOKALJ - JANI (29. 5. 1955–10. 6. 1997)
Janko Kokalj, po poklicu zdravnik, je imel v Česnovih odpravah predvsem vlogo fotografa. Umrl je v nesreči helikopterja med usposabljanjem za reševanje leta 1997 v Savinjskih Alpah.

3.1 / ANALIZA FOTOGRAFIJ IZ NIŽINE
S primerom Jannu v mislih sem si vneto prizadeval, da bi našel kraj fotografiranja, ki ima največje ozadje. Šlo je za lokalizacijo fotografije, objavljene na 59. strani revije Vertical, št. 28 (fotografija je tudi v knjigi Sam, obrezana fotografija 108), katere kader meri 25 m v višino in 35 m v širino. Geološki pregled, ki ga je opravil Mike Searle, je podkrepil hipotezo opazovalcev iz časa spora: skala na sliki ne bi mogla biti drugje kot na nizki sredini stene, kar je še vedno puščalo štiri kilometre prostora med levim robom »podkve«, Peak, 5783 m (Finn Map), južna stena Lotseja, Island Peak na desni, vse na največji višini 7500 m/5700 m/6800 m (vse od zahoda proti vzhodu)! Vedoč, da je največja razdalja oddaljenosti objekta fotografiranja, povezana s kapaciteto fotografskega aparata, 300 m, sem lahko takoj znatno zožil prostor iskanja v najbolj nizki sekciji omenjene »podkve«. Kljub temu pa je bil izziv še vedno velik.

Fotografija 108 iz knjige Sam iz sredine južne stene Lotseja 

Po petih mesecih zbiranja fotografij v kar najboljši možni definiciji še vedno nisem našel ničesar v povezavi s teoretičnim začetkom Česnove poti, lokalizirane levo od »daljnogleda«, skalnatega predela v značilni obliki dvojčkov, ki označuje začetek slovenskega poskusa iz leta 1981 (in lokacijo njihovega tabora 1). Niti na levi niti na desni od tega kraja ni bilo nič. Končno me je naključen pregled novih slik, ki jih je naredil član korejske odprave Hong Sung-Taek leta 2004, usmeril v predel Lotse Shar, oddaljen 1,5 km proti vzhodu, kjer sem našel odgovor. Fotografija 108 je bila posneta na višini približno 5620/5630 m, na srednji višini 130 metrov visokega ozebnika Imja Tse La, ki na višini 5690 m ločuje Island Peak od jugovzhodnega grebena Lotse Šar. Ponovni pregled fotografij GMHM, posnetih med njihovo odpravo leta 1987, je v celoti potrdil te ugotovitve in končno podkrepil Messnerjevo intuicijo.

Tudi tukaj lahko rekonstruiramo približni potek fotografiranja, ki ga je opravil Janko Kokalj (glej fototeko na naslednji strani, stran 25 zgoraj). Najprej približan pogled na Česna, ki je v kaskadi ledu, mogoče v mikrobarieri ob vznožju kuloarja (fotografija 105 iz knjige Sam). Odhod od kamina, ki je videti precej suh na levi strani kuloarja (glej stran 62 revije Vertical, št. 28), dogajanje v njem (fotografija Sam 118) in ob izhodu iz njega (fotografija Sam 107). In končno prihod pod veliko značilno bariero na višini okrog 5630 m (stran 59, Vertical, št. 28/fotografija Sam, 108 – tu spodaj) pred ponovnim spustom skozi šibko točko navpično na prej omenjeno bariero. Odprava, ki bi prišla na ta kraj, bi lahko potrdila ta scenarij.

3.2 / ANALIZA FOTOGRAFIJ Z VIŠINE
Hkrati sem začel poskus lociranja šestih fotografij, posnetih na višini, štiri v Vertical, št. 28, in drugi dve v knjigi Sam. Dve od štirih fotografij, objavljenih v reviji Vertical,

ki so bile na začetku pripisane Tomu Česnu, je njihov pravi avtor Viktor Grošelj že prepoznal, in sicer v začetku leta 1993. Taisti je prepoznal tudi fotografijo 61-3 kot fotografijo, posneto v taboru 4 njihove odprave iz leta 1981. Glede na vrh in ledene razmere so Grošelj in sodelavci potrdili hipotezo o še eni »izposoji«: specifične razmere zaledenelosti vrha niso mogle ostati enake devet let! Kljub temu pa niso nikoli našli avtorja ali avtorjev te fotografije oziroma se ti avtorji niso nikoli razkrili …

ANDREJ ŠTREMFELJ (17. 12. 1956)
Eden največjih alpinistov našega časa. Po šolanju v tradicionalni slovenski šoli je postal eden največjih ambasadorjev alpinizma. Njegov najpomembnejši podvig sega v leto 1991, ko je z Markom Prezljem izvedel prvi vzpon na južni greben Kangchenjunga. Vzpon, ki se še danes šteje za najlepšega vseh časov, je bil nagrajen s prvo nagrado Piolet d’Or.

Za analizo sta torej ostali dve fotografiji iz revije Vertical, št. 28 (p61-3 in p61-4), in dve fotografiji iz knjige Sam (106 in 119)! Poznavajoč namig, ki ga je Grošelj takrat pustil prihodnjim opazovalcem, sem želel navezati stik s člani odprave iz 1981, da bi poskusil lokalizirati preostale fotografije. Preko Dušice Kunaver, vdove po Alešu Kunaverju (vodja odprave leta 1981), sem prišel v stik z Vanjo Matijevcem (ki je s Frančkom Knezom osvojil zahodni greben Lotseja, 8000 m) in s Petrom Podgornikom, sam pa sem vzpostavil stik z Andrejem Štremfljem in Stipetom Božičem.

 

 

 

1:  Mesto fotografije 108 (Sam) 
2:  Mesto fotografij 107 in 118  
 

Štirje nekdanji člani so mi potrdili, ločeno vsak posebej, da je bila fotografija p61-3 v reviji Vertical posneta iz njihovega tabora 4 (7350 m), Česen pa ni nikoli omenil, da bi tam kdaj bil (njegova smer naj bi vodila skozi kuloar, označen približno 100 m proti zahodu).

Poleg tega je bila fotografija samo enega izmed njegovih treh bivakov ustvarjena v jasnih vremenskih razmerah na višini 8200 m ob vznožju glavne stene, od koder so perspektive radikalno drugačne. Od koga bi si Česen lahko izposodil fotografije?

Fotografija p61-3 (Vertical), ki naj bi jo naredil Česen – iz bivaka (Katerega od treh?). Napis »Iz bivaka – pogled v smeri Makaluja« je napačen, saj gre v resnici za Chamlang (levo) in Peak 41 (desno) ob sončnem zahodu.

Fotografija 119 v knjigi Sam (napis: »Makalu iz južne stene Lotseja«) je še posebno pritegnila mojo pozornost.

Z opazovanjem oblike oblakov in ure dneva (sončni zahod, ki še vedno na polno osvetljuje zahodno steno Makaluja in vrh Cho Polu) sem precej hitro ugotovil, da je morala biti fotografija posneta isti večer in najverjetneje z istega mesta kot fotografija p61-3 iz Verticala, ki kaže Chamlang (isti tip oblakov, ista ura ob koncu dneva).
Vsi štirje protagonisti iz leta 1981 so si bili enotni v ugotovitvi, da sta bili ti dve fotografiji posneti isti večer, morda EDINI večer z lepim vremenom od vseh 64 dni, kolikor je trajala odprava, in sicer 12. maja 1981! To dokazuje slika, ki jo je naredil Pavel Podgornik točno tega dne.


PAVEL PODGORNIK (10. 3. 1958–28. 6. 1982)
Brat dvojček Petra Podgornika, do svoje prezgodnje smrti v letu 1982 v Julijskih Alpah član jugoslovanske elite. Bil je v navezi s Štremfljem in Zaplotnikom, ko so e leta 1981 po »jugoslovanski smeri« odpravili 8100 m visoko goro Lotse.

Enotnost časa – da, kaj pa enotnost kraja? Štremfelj mi je takoj potrdil, da je bila fotografija 119 posneta ob odprtju šotora tabora 4, ki ga je tisti večer delil s svojim mentorjem Nejcem Zaplotnikom. Matijevec in Podgornik sta mi potrdila, da jo je po njunem mnenju najverjetneje posnel eden od članov odprave, ki so bili tistega večera v taboru 6 (8050 m), in sicer Filip Bence ali Pavel Podgornik. Kdo je imel prav?
Vsiljeval se je predhodni zaključek. Štremfelj mi je zagotovil, da je izgubil celo zbirko fotografij od tabora 4 (poslal jih je razviti v Milano in jih ni nikoli več videl), torej je fotografija p61-3 iz tabora 4 pripadala Nejcu Zaplotniku!

Oblika oblakov na fotografiji 119 (iz knjige) in fotografiji iz tabora 6, ki jo je 12. maja 1981 posnel Pavel Podgornik, je zelo podobna (Col- lection Podgornik).

Brez dostopa do arhivov umrlih je na koncu do rešitve uganke privedla primerjava fotografije 119 s tistimi od Pavla Podgornika in njegovega brata. Fotografija 119 je bila zagotovo narejena iz tabora 4.

Torej imamo doslej štiri fotografije od šestih, katerih avtorji so znani: dve od Grošlja in dve od Zaplotnika. Zaplotnik, ki je preminil na Manasluju leta 1983, ni mogel prepoznati svoje fotografije po 10 letih, kar morda pojasnjuje molk po Grošljevem odkritju, sicer bi lahko imeli vtis, da gre za podporo Česnu članov odprave leta 1981. Za dve preostali fotografiji (ena je po zagotovilu nekdanjih članov iz tabora 3 ali 4) je brez dostopa do arhiva vdove Zaplotnik, članov odprave ali njihovih bližnjih nemogoče najti avtorja.

JERNEJ ZAPLOTNIK - NEJC (15. 4. 1952–24. 4. 1983)
Prominentni vodja v zgodovini slovenskega alpinizma. Bil je glavni mentor Andreju Štremflju. Njemu dolgujemo prve vzpone v južni steni Makaluja (1975), JZ grebenu Gasherbruma (1977) in zahodnem grebenu Everesta (1979).
Zadnja dva je realiziral s Štremfljem. Umrl je leta 1983 v plazu na južno-zahodni steni Manasluja.

POTRDITEV DVOMLJIVIH SCENARIJEV
Naj gre za Jannu ali Lotse, iz približevanja napisov in resničnih krajev fotografij, ki prikazujejo Česna v akciji, lahko zaključimo samo to, da so predstavljeni uradni fotografski dokazi potegavščina, ki jo je v obeh primerih izvedel isti par s podobnimi dispozicijami. O »izposojenih« fotografijah z Lotseja Viktor Grošelj pravi, da članov odprave iz leta 1981 med sabo ni vezala nobena pogodba in je vsak svoje fotografije lahko delil z drugimi. Česen, ki je bil povsem integriran v alpinistično skupnost visokega ranga svoje dežele in je od samega začetka predstavljal svoj projekt kot poklon odpravi iz leta 1981 (svoj uspeh je posvetil Alešu Kunaverju, vodji odprave, ki je umrl v nesreči helikopterja 2. novembra 1984), pri čemer je obe odpravi velikodušno podprla Planinska zveza Slovenije (s Tonetom Škarjo na čelu), bi pred svojo odpravo brez težav lahko dobil fotografije. Zakaj torej ni preprosto prosil Grošlja ali Zaplotnikove vdove ali koga drugega, od katerih si je morda izposodil fotografije, za dovoljenje, da jih objavi z imeni resničnih avtorjev? Nasprotno, držal se je skrivne koprodukcije s Kokaljem in s tem tvegal, ko je slike, ki niso bile njegove, zavestno pod svojim imenom predstavljal kot uradni dokaz, in to ne samo v reviji Vertical, kot se je mislilo doslej.

Cilj te publikacije je predstaviti objektivne rezultate obsežne, dve leti trajajoče raziskave o aferi Česen. Po odkritju resničnih krajev teh dveh fotografiranj – prvo se je zgodilo pred to polemiko, po ugotovitvah o »izposoji« in 23 let po tem, ko je Grošelj to odkril, pričujoči članek globalno razveljavlja fotografske dokaze, predstavljene v reviji Vertical in knjigi Sam.

PROTISLOVJA
Česen ni nikoli jasno povedal, ali je imel ob vzponu na Lotse pri sebi fotografski aparat ali ne.
Viki Grošelj je za mednarodne medije napisal izjavo o Česnovih nenehno spreminjajočih se pogledih o tej zadevi.
V tem smislu me nov element iz moje raziskave vodi k zaključku, da je Česen ujet v svojih protislovjih. Od začetka najinega intervjuja leta 2014 mi je zatrjeval, da je sam prečkal ledenik, da bi prišel v bazo na grebenu jug-vzhod Lotse Shara, kjer se je aklimatiziral. A vendar je bil Janko Kokalj tisti, ki ga je fotografiral, ko je plezal v tem istem kuloarju. Čemu taka izjava?

Če ti rezultati resnično ne predstavljajo absolutnega dokaza o nerealizaciji teh dveh vzponov, jih bo treba za naprej vključiti v sveženj parametrov, na katere so se tedaj oprli opazovalci za interpretacijo in ugotavljanje sprejemljivosti scenarijev, ki jih predstavlja Česen. V tem smislu in s temi implikacijami bo to novo poročilo nujno utrdilo soglasje o dvomu, ki zdaj traja že četrt stoletja.

Knjiga Toma Česna v italijanski izdaji,
v kateri so samozvani fotografski dokazi alpinista.

ODKRITJE POTEGAVŠČINE S FOTOGRAFIJAMI
RAZVELJAVLJA ČESNOVE URADNE DOKAZE

Bibliografija:
ČESEN (Tomo), Sam, Didakta, 1990 (édition traduite en italien: ČESEN (Tomo), Solo, Dall’Oglio, 1991.
ČESEN (Tomo), »L’ascension de Tomo«, Vertical n°28, junij–avgust 1990, stran 58–65.
RAVNIHAR (Tomaž), Katedrala Lotse, Izpolnjena želja, Cankarjeva založba, 1993.
CHILD (Greg), »Reasonable doubt«, Climbing, 1. februar–15. marec 1994.
CHILD (Greg), Postcards from the ledge, Mountaineers Books, 1998.
McDONALD (Bernadette), Alpine warriors, Rocky Mountain Books, 2015.

Zahvale: Greg Child, Peter Podgornik, Vanja Matijevec, Andrej Štremfelj, Stipe Bozič, Bob Schelfhout Aubertijn, Lindsay Griffin, Richard Salisbury, Eberhard Jurgalski, Janusz Majer, Young Hoon Oh/Chi-Young An, Leo Dickinson, Bernadette McDonald, Jean-Michel Asselin, Mario Colonel, Rolando Garibotti, Mike Searle

Rodolphe Popier, alpinistični urednik
The Himalayan database (Miss Hawleys expedition arhives)
The American Alpine Journal (AAJ)
La Montagne et Alpinisme (FFCAM)
Vertical Magazine&Montagnes Magazine (NIVEALES)